Boji: Razlika med redakcijama

eLe kdove kajkrat, toda zgodilo se je vendar, da je France prišel pozno v noč s konjem domov. Take večere je Jero silno skrbelo. Hodila je nemirna k oknu, ga odpirala in poslušala, če bi kje čula ropot voza in glas Francetov. Na prag ga je hodila čakat in za vse na svetu ne bi bila legla, dokler ni prišel. In ko je zaslišala pod vasjo ropot voza, je prihitela v hišo pravit Lojzi: »Zahvaljen Bog! Že gre!« Naglo je prižgala laterno, skočila še v hlev pogledat, če je v konjski staji vse v redu, in potem stopila na rob dvorišča ter ga pričakovala.

»Kaj tisto! Da sta le srečno doma,.« Jera je prijela konja za uzdo, počakala z njim pred hlevom, da ga je France razkomatal, in mu posvetila v stajo.

Jeri se v resnici ni prav nič mudilo in ne-voljnanevoljna je bila, ko ni mogla Lojze zaplesti v pogovor, da bi se znesla nad Francetom. Zato je po molitvi stopila k oknu in prisluškala.

»Pot in vojaki, seveda. Jaz le ne vem, kako moreš biti ti tako nezapopadljivo slepa. Mar jima je za Blaža ! To so druge reči.«

»Oh,« se je po sili začudila dekla in se še bolj po sili zasmejala. »Kaj vem ? Ko bi ne bila ti tako sveta in učena iz pobožnih bukev, bi si mislila, da res ne znaš tujih grehov in ne veš, kaj se pravi: greh zagovarjati, h grehu molčati, greh spregledati — o le zagovarjaj, le molči, le spreglej jima vse — le, svetnica! Tako dolgo, da bodo s prstom kazali za njima in bomo umazani vsi — midve tudi. Le daj! Toda jaz ti rečem, da tega ne učakam pri hiši — jaz že ne. Lahko noč!«

Tamkaj je sedla k odprtemu oknu in še na misel ji ni bila postelja. Na dlani, kamor je bila naslonila glavo, je čutila udarce žil, ki so ji klju-valikljuvali v senceh. Dolgo je sedela brez vsake jasne misli. Trudna topost po izbruhu jeze jo je obvlaobvladala.{{prelom strani}}Rahlo je šumelo drevje, gibano od vetra, ki je hladen pihal v okno. Počasi je ginila topost, Jera je začela razmišljati. Toda vse misli so se križale, črtale in zavozlavale in zaeno se potapljale v čuvstvu, ki ji je bilo čisto neznano. Prvič v življenju jo je obšlo to čuvstvo, ki je rodilo toliko jezo na Franceta. A kljub temu ga je Jera to noč pričakala pri oknu, kakor nekdaj, in kljub vsej jezi se je silno razveselila, ko je izpregovoril na dvorišču. Najrajša bi bila planila iz sobe in mu posvetila in mu pomagala. In ker ni, se je razjokala.

Molčal je trdovratno, klobuk je imel pomaknjen na levo oko in na Lojzin pozdrav je zago-drnjalzagodrnjal nerazumljivo besedo. Sestra ga ni več nadlegovala z vprašanji. Molče mu je pomagala, in ko ni bila vajena, jo je parkrat odsunil s komolcem. Ko pa France ni dobil pripravljenega zobanja v jaslih, se je raztogotil in izpregovoril:

» Včasih! Pravzaprav vedno. Ali sedaj je pa že taka! O! saj vem, kaj jo peče,.«

»Kaj misliš, da jo ?«

»To ni res,.«

»Je, Lojza; ali si kdaj slišala, da je ženska žensko pohvalila ? Jaz že ne,.«

»Jera se boji za tvoje dobro ime.«

»Kaj ?«

»Za moje dobro Ime ime?«

»čeČe to ni od samega zlodja! Kaj ve od mene ? Kaj ve od France ? Ho, če bi se z njo vozil — o seveda — potem bi bilo vse prav in dobro. Stran, takoj stran!«

Lojza je motrila brata, ki je spet vtaknil roke v žepe in hodil s povešeno glavo po hlevu. Nič ji ni odgovoril. Lojza tudi ni več izpregovo-rilaizpregovorila. Po hlevu se je čulo hrustanje kobilice, ki je naglo jedla.

»Pa jo ti napoji,« se je nenadoma ustavil France in hitro odšel skozi vrata. V svoji sobici je jezno zmetal obleko s sebe, naredil velik križ in legel, da je postelja zaškripala. Obrnil se je v steno in bulil v temo. Včasih je zaklopil oči in čakal spanca. Toda oči so se mu razpirale in tako je bil predramljen, kot bi se bil prebudil zjutraj po najboljšem spanju,.

»O ženske! Gluha naj bo, slepa in še mu-tastamutasta povrhu, pa ti vidi naravnost v dušo. Voha, hudoba,.«

Jera je prenehala z molžo, odprla usta in pogledala za njim. Ali Franceta ni bilo več. Jera je molzla dalje. Ko je bila gotova s Pisano, ni pristavila stolčka Rumenki,. Naslonila se je pri konju ob paž.

»Kakor bi šel oklice postavljat na faro, tak je bil,« se je obrnila proti Lojzi,.

»Ima pač take opravke,« je odvrnila malomarno Lojza, ki je zatajevala vzbujajočo se ne-voljonevoljo, da kar tako gre z doma ob lepem delavniku.

France jo je mahnil po bližnjici proti županu. Ves vesel je bil, ko ni bil doma in je spet mislil na Franco,.

Župan je imel gostilno. V prostrani sobi je sedelo par mož za mizo, ko je vstopil France,.

»Kaj je pa tebe zmotilo, Matic, da si zašel v krčmo. Na, pojdi pit!« mu je ponudil star možak kozarec in mu napil,.

»Ali res?« se je začudil Matic. »Kdaj pa pride ?«

»Tebi se godi, Matic,« je začel starejši pivec, »E, godi. Tako, tako,« je skomizgnil France z rameni,.

»Kaj boš,« je povzel starejši. »Denar imaš, zemljo imaš, vojske si prost — samo žene ti manjka,.«

»U, saj ta bi se že še dobila, če je to vse,« ga je zavrnil Matic in se je sam sebi čudil, ko je slišal svoj glas, in se je bal, da ne bi vsi v njem slutili hrepenenja po Franci,.

»Pa bi se ti res spodobila,« je pomagal mlajši, »da bi imel vsaj en križ pri hiši, ko nimaš sedaj nobenega,.«

»Nobenega ?« se je nasmehnil France,.

»Če ga imaš v kotrkotu za mizo, drugega gotovo nimaš,« mu je spet ponagajal starejši.

»Nič se ne meni, Matic. TieTle-le oče ti nalašč nagaja. Vsak ve za svoje križe, kaj ne ?«

Ko je stopil v župnišče, se je ustrašil. V veži pred pisarno je sedelo in čakalo pet žensk. France je bil v toliki zadregi, da je plašen obstal za durmi in se odkril. Ženske so se mu namuz-nilenamuznile in si pomežiknile in Cajnarica je rekla :

»No, Matic, ali si tudi prišel po podporo ?« Matic bi bil zaklel in položil desetak na mizo, ko bi se bil mogel izmuzniti.

France je godrnjal, da je vse pošteno pri-štedilprištedil, če kaj ima, in je medtem poiskal sedež prav v zadnjem kotu veže za omaro.

»Kaj pa ti, France ?«

»Oklice bo postavil,« se je vmešala jezična FrancijaFranclja.

»I no, kaj za to, če bi jih. Čas ti je!« je govorila FrancijaFranclja.

»Tebe ne pobaram in FrancijeFranclje tudi ne, da vesta,« je od jeze postajal grob. In čezdalje bolj je bil prepričan, da vse vidijo njegove misli in da ga samo zaradi France zbadajo. Kakor na trnju je presedel, odgovarjal ženskam zadirčno in se globoko oddahnil, ko je šla zadnja v pisarno.

^»France, sedaj pa le sem. Same prošnje delam. Ti mi boš vendar kaj drugega povedal,« je povabil župnik Matica v pisarno, ko je odšla zadnja prosilka.

»Zavoljo kakšne ? Sedi in povej!«

Župnik je sedel k pisalniku, France je po-tipalpotipal z roko po stolu in tudi sedel.

»Da bi ga oprostili, kaj ne,« je povzel naglo župnik. »Nemogoče ! Nikogar ne oproste.«

»Vidiš, kako sem se previdno skril za Jančarja, pa me je mož koj izbezal na dan,« je mislil in rekel glasno :

»Koliko je številka pri Jančarju?« »Sedem, gospod.« »Aha, tukaj je.«

»Me je Blaž naprosil,« je vmes tiščal Matic Blaža naprej, da je skrival Franco.

»Le daj in pomagaj še vnaprej.«

»O, saj bom, gospod. — Koliko sem dolžan?« je spravljal Matic prošnjo skrbno v žep.

Župnik je potrkal Franceta po ramenu:

»Ti pomagaš z gepeljnom in sem prepričan, da nisi nič zaračunil, ali kaj malega —« »Nič, tudi vinarja ne in ga ne bom.« »Torej, Bog daj, da veliko dobi, sirota. Z Bogom, France!«

Matic je bil tako vesel samega sebe, vesel župnika, prošnje in celega sveta, da je šel zoper vse svoje navade na delavnik v krčmo in se po-mudil do mraka. Nato je romal s prošnjo proti domu, pa ne domov — ampak k Franci iskat podpisa, »Poglej, kar vsa pota kažejo k njej,« ga je nekoliko vinskega spet obletavala skušnjava in ves srečen je pritiskal prošnjo z laktjo k sebi. Ko je vse razložil Franci, se ta ni več upirala in je podpisala. Matic je pil hruševec in pozabil, da ni doma na Kozjem hribu, dokler ga ni opozorila Franca,. Zoper navado ji je segel v roko, jo pogledal s takim pogledom, da so Franci še v temi žarele njegove oči in se jih je veselila in se jih je bala,.