To je vojska: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Roblekr (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Roblekr (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
To je vojska!
 
Gospod feldvebl Jernejčič je odprl omaro. Iz nje je vzel množico zavitkov ter jih položil na mizo. Jernejčič je duša cele velike pisarne, eden izmed najbolj marljivih in najbolj vestnih. Služi že dvanajst let in meni se zdi, da ker mu ni dano pustiti življenja na bojnem polju, ga bo našla morda smrt v pisarni, sedečega za pisalnim strojem med kupi aktov.. Ne želim mu tega.
Poklical me je, da mu pomagam pri protokoliranju zapuščine na bojnih poljih padlih junakov. Denar, slike, pisma, molitveniki, ure, verižice itd., take stvari so pobrali padlim ter jih poslali kadru, da jih odda naprej sorodnikom junakov. Posebno prijetno to delo ni, dasi je včasih zanimivo gledati, kaj vse so nosili vojaki seboj. Tu se najde prestrelena listnica, ki priča, da je šla krogla naravnost v srce vojaka; tam je zanimiva slika mlade žene z otrokom v naročju. Bog ve, kolikokrat so gledale oči padlega na to sliko, in zdaj pa nikoli več.
 
Celo dopoldne sva opravljala to delo. V roko nama je prišel med drugimi tudi majhen zavitek. V njem je bila srebrna ura z verižico in pa 45 K denarja. Zraven pa je ležal listič, na katerem je stalo napisano ime kadeta Pavla Rupnika. Takrat mi je nekaj pretreslo srce in roka se mi je tresla ko sem protokoliral to boro zapuščino svojega prijatelja, od katerega sem se tako težko ločil tisti zadnji večer tam v Ptuju, predno je odšel poln mlade moči in navdušenja tja gori v Galicijo.
Poklical me je, da mu pomagam pri protokoliranju zapuščine na bojnih poljih padlih junakov. Denar, slike, pisma, molitveniki, ure, verižice itd., take stvari so pobrali padlim ter jih poslali kadru, da jih odda naprej sorodnikom junakov. Posebno prijetno to delo ni, dasi je včasih zanimivo gledati, kaj vse so nosili vojaki seboj. Tu se najde prestrelena listnica, ki priča, da je šla krogla naravnost v srce vojaka; tam je zanimiva slika mlade žene z otrokom v naročju. Bog ve, kolikokrat so gledale oči padlega na to sliko, in zdaj pa
V pisarno je pripel mlad fant vojak. »Bil sem doma na dopustu pa so mi rekli, da so brali v časopisu, da sem dobil medajlo. Prosim ali je res?«
 
in preko njih ne prodre Italijan niti koraka! Naši možje in fantje bodo bran.li do zadnje kaplje krvi slovensko zemljo in ta zavest nam zadostuje, da smo popolnoma mirni.
 
Boji za Gorico.
 
Četrto bitko pri Gorici je predvčerajšnjim prekinil odmor, ki pa, kakor uči dosedanja izkušnja, ne bo dolgo trajal, italijansko vojno vodstvo skuša na vsak način dobiti Gorico, zato so napadi tako siloviti. Velikanske izgube kakor tudi vpo-raba materijala na strani Italijanov jih prisili, da delajo kratke presledke. Napad zadnjih dni ni bil naperjen neposredno proti obmostju Gorice, marveč proti prostoru južno od tam. Predvčerajšnji boji so se končali s tem, da je bil sovražnik pri Sv. Mihaelu vržen skoro iz vseh jarkov, med tem ko so bližnji boji pri Sv. Martinu ostali še brez uspeha. Včeraj se položaj ni nič izpremenil. Italijani stoje tedaj v imenovanih odsekih neposredno pred našimi črtami, deloma so se mogli vzdržati v nekaterih naših jarkih. Sovražna artiljerija ne more streljati na naše najsprednejše vrste, ker bi s tem ogrožala svoje lastre čete. Zadovoljiti se mora tedaj s tem, da strelja na prostor za našimi postojankami; njen ogenj je precej prenehal, kar je za na? položaj ugodno. Vseka k o pa moramo računati z novim silovitim napadom sovražnika. Italijani so včerajšnji dan miru porabili za to, da so izpopolnili svoj materijal. Za naše mnaške čete so sedanji dnevi strašno težki.
 
Gorica bo kup razvalin. -
 
Za poročili iz voinodopisnega urada, ki so javljala, da je bilo v zadniih tednih v Gorici porušenih 300 hiš, je prišla danes ponoči vest vojnih poročevalcev iz vojno-dopisnega urada:
 
Italijani obstreljujejo Gorico brez pre-stanka. Mesto bodo popolnoma razstrel Ii.
 
Italijani rušijo tedaj mesto, katero so hoteli osvoboditi, »velika Itali'a« žre kot zdivjana vo'ku!ja lastne otroke italijanskega naroda. Vezeni mestni grb, katerega so laške gospe sklenile podariti pri odrešenju Gorice, Tridenta in Trsta, bo kmalu samo za mrtvaški prt čez zadnje ostanke Gorice.
 
Hrvatska pesem ob So:i.
 
S italijanskega bojišča je pisal častnik med drugim: »Iz jarkov mojih mladcev odmeva preko soških bregov ta-le pesem: »Šumi ti, Sočo, okrvavljena, plače Taljanka, ljuto ranjena, marš — marš! Turudija naš, jedan, dva, tri ,—
 
napried grof Lacy!«
 
Naši letalci nad Brescio.
 
Lugano, 17. novembra. O letalskih napadih na Brescio poročajo listi, da so se v noči na 14. t. m. pojavili štirje aeroplani, ki so leteli proti Brescii. Vsled močnega vetra in pa ker je bilo popolnoma jasno, so se pa obrnili. Zjutraj so se aeroplani vnovič prikazali. Prva bomba je padla pred kripto cerkve San Afra in zadela dva vojaka, cerkvcnika, njegovo ženo in dva otroka; vsi ti so bili mrtvi, druge v bližini se nahajajoče osebe pa težko ranjene. Letalo je nato izginilo, pozneje pa zopet vrglo več bomb na poslopja v različnih delih mesta. Italijanski letalci so pričeli lov na sovražne letalce, ki so se dvignili 3000 m visoko in neovirano ušli zasledovanju. Italijanski letalci trdijo, da so imeli sovražni aeroplani oklepe.
 
Letalni napadi na Verono.
 
Lugano, Poročevalec »Stampe« v Ve-roni priznava, da so zadeli letalci predvsem vojašnice.
 
Laški letalci nad goriškimi vasmi.
 
(Izvirno poročilo »Slovencu«.)
 
Z Brji nam pišejo: Tudi naša Brja so postala deležna slavnega obiska laških le talcev. V torek, 9. novembra, krog poldne smo dobili ta obisk in 4 bombe v pozdrav, ki pa niso napravile nobene škode, pač pa povzročile nekaj strahu med prebivalstvom. Dve bombi sta padli na vinograd pri vasi Martini, v katerem je še pred desetimi minutami lastnik obrezoval trfe, nato pa odšel h kosilu. To ga je rešilo gotove smrti. V naši občini ni vojnih skladišč in naprav in tudi vojaštva le malo, torej je cilj italijanskih bomb naravnost civilno prebivalstvo. Tako znaša laški kragulj svojo besno jezo, ker ne more drugače čez Sočo nego po zraku, nad mirnimi našimi vasmi. A vse zastonj! — Kakor je »Slovenec« poročal, je laško letalo metalo bombe tudi na Rihemberk, isto-tako bre? škode. Ker so se sedaj laški letalci začeli večkrat oglašati nad Brja-mi, je priporočati prebivalstvu, da se v vsakem takem slučaju skrije v podzemske kleti, ki imajo zidan obok — »velb«. Tudi v gozdu se je dobro skriti. Sedaj naj pa Cadorna le poroča o velikih uspehih svojih letalcev, mi se mu bomo pa smejali!
 
Italijansko vojno posojilo.
 
Lugano, Zaklrdni minister je pooblaščen, da sme izdati za sto milijonov lir za-kladnih zadolžnic, ki zapadejo po petih letih.
 
Usmrčeni soc'alisti v Italiji.
 
200 socialistov v Florenci ustreljenih.
 
Stockholm. (K. u.) Urednik švedskega lista »Arbetet« državni poslanec dr. Gun-nar Lovvegren, ki je obiskal pred kratkim Italijo, opisuje sledeči prizor v Florenci: Ko sem prišel na kolodvor, je bil prenapolnjen z radovedno množico. Ko sem vprašal, zakaj se je zbralo toliko ljudstva, so
 
mi pojasnili, da so prišli zato, da vidijo socialiste, ki jih bodo usmrtili. Bil je to razburljiv prizor. V skupinah pt 20 mož so peljali obsojence, ki so bili oblečeni še vedno v uniforme. Bilo jih do 200, ki so se radi svojega prepričanja in sovraštva proti vojski branili ubogati in nastopiti proti sovražniku. Vojno sodišče jih je obsodilo zdaj na smrt. Peljali so jih v Arezzo, da jih ustrele. Večinoma so bili obsojenci prostodušni, nekateri so kljubovali. Gonili so jih kakor živino v vozove. Gledalci niso kazali usmiljenja z obsojenci, a tujec, ki je to slučajno videl, se je prepričal, koliko resnice je v govorici vojskinega navdušenja c Ita-liji. .
 
Pred otvoritvijo laške zbornice.
 
Italija hodi svojo pot v sledečih točkah: 1. V nasprotju s svojimi zavezniki Nemčiji ni napovedala vojne in sc vsega izogiba, iz česar bi se dalo sklepati, da je v vojnem stanju z Nemčijo. 2. Na Balkan noče iti. 3. K londonskemu dogovoru o posebnem miru ni pristopila, Intervencio-nisti bi radi pa vse to in zato obetajo vladi, da bo zopet govorilo ljudstvo, to jc ulica. Giolittijeva »Stampa« ostro nastopa proti zopetni mobilizaciji ulice in kričanju inter-vencionistov, ki pravijo, da samo oni čuvajo čast in dostojanstvo Italije, List zahteva svobodno besedo v zbornici in parlamentarno vlado. Glavno zlo današnje Italije je protiparlamentarna struja, ki zna samo kričati in vse zanikali. Sploh je zadnje čase Stampa« večkrat okrcala teroriste, vendar pa ni misliti ,da bi Giolittijevi pristaši v zbornici poizkusili vreči Salan-dro. Giolitti sc zasedanja niti udeležil ne bo, »Stampa« pa odločno zavrača vest, da se misli povzročiti ministrsko krizo, kajti logično in potrebno je, da ljudje, ki so spravili Italijo v vojno, to podjetje tudi nadaljujejo in nosijo odgovornost.
 
Iz Libije.
 
Lugano, 17. novembra. »Ordine« po. roča iz Kaira: Veliki Senus Said Hamed je odstopil svojo politično moč v Libiji EI Idrisu El Madhi. V Solumu se nahaja 100 turški častnikov pod poveljstvom Nuri bega, sorodnika Enver apše, poleg tega 2000 rednih čet s 6 topovi in 4 strojnicami ter mnogo Beduinov, ki hočejo navaliti na Egipt.
 
]i za
 
Bilo jc začetkom novembra. S prija-teljem sva jo krenila s Travnika (Piazza grande) po neki ulici naprej, da si nekoliko Ogledava mesto. Stara gospa v svileni man-lilji koraka baš pod hišo, ki so jo krogle alpincev opikale kakor bolhe. Dalje ob hiši, ki ji je granata odnesla prsno okostje, cia kaze seaaj svoj zanimivi drob. Pred nama hodi ogrski infanterist, ki postoji pred vsako prodajalno, čudeč se, da je ostalo še kaj starega sveta in da se tu dobi za svitle kronce, česar si srce zaželi, od vojaških potrebščin v ožjem smislu besede
 
nikoli več.
 
Celo dopoldne sva opravljala to delo. V roko nama je prišel med drugimi tudi majhen zavitek. V njem jc bila srebrna ura z verižico in pa 45 K denarja. Zraven pa je ležal listič, na katerem ie stalo napisano ime kadeta Pavla R upnik a. Takrat mi je nekaj pretreslo srce in roka se mi je tresla ko sem protokoliral to boro zapuščino svojega prijatelja, od katerega sem se tako težko ločil tisti zadnji večer tam v Piuju, predno je odšel poln mlade moči in navdušenja tja gori v Galicijo.
 
V pisarno je pripel mlad fant vojak.
 
»Bil sem doma na dopustu pa so mi rekli, da so brali v časopisu, da sem dobil mcdailo Prosim ali ie res?«
 
Gospod feldvebl Jernejčič je odprl zopet omaro in vzel iz nje drug zavitek, v katerem so bile shranjene svetinje bronaste in srebrne, majhne in velike.
 
Izkazalo se je, da je dobil fant ta majhno srebrno. Ves srečen jo je vtaknil v žep, se zahvalil in se poslovil. Midva z gospodom Jernejčičem sva pa nadaljevala prejšnje delo.
Pri drugi mizi so sestavljali protokole padlih. Monotono, vedno enakomerno je odmeval diktat tovariša tovarišu:
 
Pri drugi mizi so sestavljali protokole padlih. Monotono, vedno enakomerno jc odmeval diktat tovariša tovarišu:
 
»Padel pri Nadworki — Strel v glavo .. . Padel pri Gorlicah. — Strel v trebuh . . . Padel ob Dnjestru. — Strel v glavo . . . itd.
Dan za dnem se je vršilo to zapisovanje, toda kup aktov se ni hotel prav nič zmanjšati: ker so prinašali vedno nove. Prav tako so prinašali tudi gospodu feldveblnu vedno nove zavitke, vedno nove akte, tako, da se je mož večkrat prijel za glavo in vzdihnil: »To ne bo končano še deset let ne!«
In res je kazalo tako, ker dan je bil podoben dnevu. Vedno isto:
»Padel je ob Dnjestru. — Ubila ga je granata ... Padel je pri Grodeku. — Strel v srce . . .«
Tako je šlo naprej tisti, prejšnji in bo šlo jutrašnji dan. Brez konca.
»Deset vinarjev v gotovini . . . slika in molitvenik. — Dvajset kron v gotovini .. . listnica s pismi... rožnivenec ... « Tako sem protokoliral že ure. Ampak tisti dan so bile moje misli samo pri enem, čegar uro in verižico sem imel tisti dan v rokah. Pavel Rupnik! Tako še mlad, tako še poln upov in nad, pa ga je pokrila zemlja poljska.
Tisti večer je imel tudi »Slovenec« poročilo o njegovi smrti. Jaz pa sem ostal doma in napisal pismo za »Mladost« v spomin Pavlu Rupniku. Bil je mrzel jesenski večer. Maršbataljon je bil pripravljen oditi in zato je odmevala pesem po ulicah mesta. Pesem domovine.
 
Moj fantič je za frajtarja,
Dan za dnem se je vršilo to zapisovanje toda kup aktov se ni hotel prav nič zmanjšati: ker so prinašali vedno nove. Prav tako so prinašali tudi gospodu feldveblnu vedno nove zavitke, vedno nove akte, tako, da se je mož večkrat prijel za glavo in vzdihnil: »To ne bo končano še deset let ne!«
pa nima nobenga krajcarja . . .
 
In res je kazalo tako, ker dan jc bil podoben dnevu. Vedno isto:
 
»Padel je ob Dnjestru. — Ubila ga je granata ... Padel je pri Grodcku. — Strel v srce . . .«
 
Tako je šlo naprej tisti, orejšnji in bo šlo jutrašnji dan. Brez konca.
 
»Deset vinarjev v gotovini . . . slika in molitvenik. —r- Dvajset kron v gotovini .. . listnica s pismi... rožnivcnec ... « Tako sem protokoliral žc ure. Ampak tisti dan so bile moje misli samo pri enem, čegar uro in verižico sem imel tisti dan v rokah. Pavel Rupnik! Tako šc mlad, tako še poln upov in nad, pa ga je pokrila zemlja poljska.
 
Tisti večer je imel tudi -Slovenec«
 
poročilo o njegovi smrti. Jaz pa sem ostal doma in napisal pismo za »Mladost« v spomin Pavlu Rupniku. Bil je mrzel jesenski večer. Maršbataljon je bil pripravljen oditi in zato je odmevala pesem po ulicab mesta. Pesem domovine.
 
Moj fantič je za frajtarja, pa nima nobenga krajcarja . . .
 
Pesem, ki jo je pel tudi Pavel, ko je korakal nasproti smrti.
Še dolgo tisti večer sem poslušal tudi jaz pesmi, ki so mi odmevale odnekod daleč:
... Padel ob Dnjestru. — Strel v glavo ... Dvajset kron v gotovini. — Molitvenik in slika ... Padel pri Nadworki...
* * *
Bil je moj zadnji dan v pisarni. Prišel je odlok vojnega ministrstva, da moram s prostovoljci nekaterih drugih polkov v .... Sprememba iz enoličnosti pisarniš-kega življenja, katere sem bil vesel. Z vnemo sem opravljal proti večeru zadnje delo, da pustim čisto mizo za seboj.
V pisarni je bilo mirno. Pesem peres je šla komaj slišno po sobi. Pesem peres, ki so pisala.
 
... Padel ob Dnjestru — strel v trebuh ... Vedno enako. Niti na imena onih, o katerih se je pisalo, nisem več pazil. Vsi v pisarni smo se bili že navadili na to. Samo če je prišlo kaj posebnega, kakšna nenavadna smrt, kakšen nenavaden dogodek, so peresa za trenutek zastala. Naenkrat pa je zastalo tisto popoldne tudi moje pero, dasi je bil dogodek, ki ga je narekoval tovariš tovarišem povsem navaden, enak stoterim med tisočerimi.
Še dolgo tisti večer sem poslušal tudi jaz pesmi, l
»Kriegsfreiwilliger Ivan Podlesnik, geboren ... Heimatsberechtigt...
 
Naprej nisem poslušal. Danes se čudim s kakšno mirnostjo sem prenesel to novico, te težke akorde vsakdanje pisarniške pesmi. Tako mi je bilo, kakor da sem gledal zadnje dejanje težke tragedije.
. . . Padel ob Dnjestru, — Strel v gla* vo . . . Dvajset kron v gotovini, — Molitvenik in slika .. . Padel pri Nadworki...
Moj oče! Izmed treh sinov je šel zadnji — prostovoljno — pa je prvi padel in na ta način končal lepo, junaško dolgo pot življenja težkih zmot in mnogih prevar.
 
Oče, danes si zopet pred menoj tako velik kot si bil pred mnogimi leti, ko sem se komaj zavedal, da si mi oče! Oče, danes so računi med nama poravnani, ker si poplačal svoj zmotni dolg s srčno svojo krvjo kot junak med junaki! Oče, lahko mi je pri srcu, ker z junaškim koncem si nam zapustil to, da bo spomin na te svetel v naših srcih!
Oče, počivaj mirno! Upam, da je pot na in po bojnih poljanah pripravila tvoje srce, da je tvoja duša mirno lahko stopila
pred Njega, ki edini ve, da tvoje srce ni
bilo tako kot so je slutili nekateri. Oče,
kot je bila burna pot tvojega življenja, tako
miren bo večni sen na poljskih poljanah.
Skoraj bi ti zapel s Kettejem:
Zakaj si pravil, oče mi nekdaj
o svetski sreči, oče? Sen je sen!
Življenje je sovraštvo, večen boj , , .
Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
ne želel bi ti spet iz groba ven.
Le spavaj, spavaj, srečni oče moj!
Pesem peres je pela naprej: »Padel
ob Dnjestru — strel v srce . . . .
Jaz sem se poslovil.
* * *
Peljal sem se proti domovini. Tisti
 
dan je padel sneg na našo gorenjsko zemljo.
Bil jc moj zadnji dan v pisarni. Prišel je odlok vojnega ministrstva, da moram s prostovoljci nekaterih drugih polkov v . . . . Sprememba iz enoličnosti oisarniš-kega življenja, katere sem bil vesel. Z vnemo sem opravljal proti večeru zadnje delo, da pustim čisto mizo za seboj,
V železniškem vozu je bilo živahno.
 
Nekateri vojaki-ronjenci so st vozili domov
V pisarni je bilo mirno. Pesem peres jc šla komaj slišno po sobi. Pesem'-peres, ki so pisala.
za vedno, nekateri pa na kratke dopuste.
 
Zato je bilo razpoloženje živahno,
pa do potrebščin želodca. Vse to le tisoč korakov za fronto! Na hoji se mu pozna, da mestnemu tlaku ni vajen. Menda je prišel s kršnih kraških tal, morda s Podgore.
veselo. Ko smo se peljali proti Kranjski se
 
je oglasila pesem. Pesem domovine.
Bil je lep jesenski dan, ko smo jo krenili na vrh, da vidimo boj za Gorico. Peš seveda smo takorekoč plezali navkreber, skozi goščavo, čez tisoče kostanjevih je-žic, ki so bila ž njimi postlana tla, med dolinami, ki so jih bile izdolble sovražne granate, črez neštete črepinje italijanskih izstrelkov, med tihimi bosenskimi vojaki, ki so stražili dohode. Tako smo prispeli do čistine, ki jo je oblivalo solnce s svojimi žarki.
Med vojaki se je nahajal tudi mož, ki
 
se je peljal tisti dan po celoletni odsotnosti
Prikaže se nam Podgora, gora najhujših bojev. Svojčas kostanjev gozd, z livadami vmes, in v vršičih stoletnih dreves je prijetno šumljal veter. Sedaj je drugače. Tu so se pričeli boji. Mi smo se tod udomačili, napravili smo si jarke, zgradili stanišča, izdolbli jame. Zvečer svetijo tod celo električne luči. Priletele so granate, z obeh strani, in so pristcigle vršiče kostanjev, drevesa izdrle, jihsoropale listja in podrle. b
prvič zopet domov na štirinajstdnevni dopust.
 
Ta mož je bil že, ko smo bili še na
Artiljerijski stotnik umi je dovolil, da pogledam skozi daljnoglcad-škarjevec na Podgoro. Gola je, kakor- da bi jo velikanske kobilice obgrizle. Nekaj temnih stebel je ostalo, spomeniki prejšnjih časov, in trije kameni ti križi še stoje tam — tako so mi pravili —, ki jih s6Vi#žne krogle niso mogle oboriti. Kak peklenski vihar je tod divjal, nam pove gola poVršina, ki se ie baje vsled sovražnih granat — znižala. Seveda: pravljica iz vojaških ust! Toda nekaj je na tem. Gotovo je, da je Kalvarija za vse veke začrtana v zgodovino. Tod je zgnilo na tisoče nepokopanih italijanskih junakov, zemlja se je napojila njih krvi. Ali bo tod še kdaj brstela zelena trata? Ali bodo tu še kdaj šumeli vršiči mogočnih kostanjev?
Štajerski, ves doma. Takole nam je pripovedoval
 
o domu:
V artiljerijski centrali, kjer vodijo častniki ogenj desetoric topov, se vrši vse z matematično natančnostjo ob zemljevidih z rdečimi, modrimi, zelenimi, žoltimi črtami in skrivnimi znamenji za sovražne postojanke. Tu kraljuje prevdarjanje, mir, hladna treznost. Vsaka minuta je važna, morda odločilna ... Sovražnik za našo višinsko postojanko ne ve, sicer bi io mogel v par urah zakriti z granatami. Ne ve za njo, in ne bo nikdar zvedel! Topovi nad nami in pod nami, na levi in desni, govore na poziv s te višine. Samo številke in črke se iinenujejo. Lajik ne more tega ustroja razumeti, to pa vidi, da stroj izborno deluje. Samo na gumb pritisneš, in artiljc--rijailposluje, kakor želiš, — mi je rekel di-;vizjpnar.
»Poldne bo, ko bom šel proti hiši...
 
Otroci me bodo že oddaleč ugledali in pritekli
, nStreljamo; oni tam pa tudi niso leni. tfCrog in krog pokanje, grmenje, bliskanje. V soparni tišini smo se povsreli na vrh. -Zda$ se pričenja nevihta. Artiljerija je ča--kalasamo na dober izgled; ples je že v ftek&. Na naši višini se vrste poročila in povelja, drugo za drugim. Telefoni kličejo -neprestano. »Kaj je?« vpraša stotnik, t ^»Ponižno javljam, tam na točki . . . ni .več stare baterije«, odgovori poročnik, cojavli opazovalec obveščen?« — »Da«. Poročnik se loti svoje naloge. »Vedno zopet se lotevajo Št. Petra,« meni stotnik in pogleda skozi daljnogled, ovit s sivim suk-nom, da bi se v solncu ne bliščal, na oblačke šrapnelov in podobnih ptičic, ki jadrajo po nebu. Na telefonu se zglasi poveljnik. Mirno, brez vsake strasti. Stvarno. Same številke in zopet številke. V strelskih jarkih se glasi povelje k naskoku pač nekoliko rezkejše. Tam je odvisno vse od živahnega razpoloženja, ki smrt zaničuje.
mi bodo nasproti. Pa bo prišla tudi
 
moja žena Katra. Vsa bo začudena, ker
Vsako povelje v jarku je sad računanja, kombiniranja. Le malokdaj zahteva hip poseben sklep ,., Z ognjem zapreti to in to cesto ... Čez grič ta in ta ... Koncentričen ogenj na višino X.... Nihče ne vpraša, kam in zakaj. Topovi govore, in le toliko izvemo, da se vse to vrši z absolutno pre-cizijo.
udobno, ne vedoči, za koliko časa. Naš
 
krojač je pričel na najdenem šivalnem
In tako je že pet mesecev. Z največjo natančnostjo se izvršuje vse delo krog in krog, na artiljerijskih vrhovih in v strelskih jarkih, delo možganov in krepkih pesti, ki drže prste pripravljene ob petelinih in bodalih. In temu preciznemu sodelovanju, temu uboganju na migljaj se moramo zahvaliti, da je lepa Gorica pod nami — naša.
stroju celo svojo »ordinacijo« za strgane
 
hlače itd., drugi smo postavljali skrivališča
cnica z mm Mšča.
iu pletli žične ovire, — na bolj odprtih
krajih le ponoči. Semintja nas je pač prepodil
kak laški šrapnel ter nekoč enega
ubil in enega ranil. Tudi laški zrakoplovi
so krožili vedno po zraku — no, to jc pa
itak povsod —, večkrat celo po več*takih
»jastrebov«. »Kritje« se je velelo in poskakali
smo med drevje ali med trtne nasade
ter skrili kot piščeta, če koklja da
svarilni glas. Tako življenje se nam je sicer
dopadlo, vendar pa je postalo dolgočasno
ter smo bili celo veseli, ko je došlo
povelje, da imamo v nočeh proti
patruljirati. Nagajali smo laškim predstražam,
kar se je dalo, prizadejali jim nekaj
izgub; toda tudi mi smo imeli enkrat enega
ranjenca ter izgubili narednika Kreka in
njegovega »Pika«. Sedaj ni nikogar, ki bi
v naši kuhinji obiral kosti.
V noči na 17. t. m. smo bili nenadoma
alarmirani in urnih krač smo šli proti komaj
pol ure o d d a l j e n i . . . . . ter iskali kritja
za nekim gostim plotom, kateri je povečini
iz skupaj zloženega kamenja. Čez naše
glave so frčale posamezne svinčenke in
tudi granate in šrapneli, ker znano je, da
Lah po rezervah išče in strelja. Noč je
bila mrzla in t.epetali smo zjutraj prav pošteno,
toda ganiti se nismo smeli, ampak
ostali v tem kritju še tisti dan in še pozneje
več dni na prostem. Oskrbo smo dobivali
le ponoči, podnevi vsled sovražnega
artiljeriiskega ognja ni bilo mogoče, zlasti
ker je Lahon že 18. t. m. pričel morda iz
jeze vse obstreljevati, še posamezne vojake,
in tako je tudi bližnjo vas, zlasti mlin,
kjer smo bi'i mi notri, neznansko bombardiral.
Ker je vse prazno, ni bilo nikake
človeške žrtve razun par ranjencev, katere
je po naključju zadelo kamenje. Pač
pa je napravil na hišah večjo škodo, katere
poškodbe sem opazil sedaj, ko smo ono
bojno točko vsled došlega povelja morali
zapustiti in je naše mesto nek hrvaški polk
zasedel. Radovedni smo bili pač, kake poškodbe
so v mlinu. Naoravil je dosti lukenj
v stene. Na moji žimnici počiva sedaj krog
100 kg težak kamen, kojega je vrgla granata
iz stene. Odnesel sem kožo. Tudi
stranišča ni pustil — zadel ga je tako dobro,
da je vsebino straniščne jame izpraznilo
in razmetalo po stenah in po travi.
Za ta »centrum« bi bilo pač treba laški
artiljeriji priznanja od Cadorne. Ko bi on
za ta uspeh vedel, gotovo bi se glasilo poročilo
nekako takole: »Vsled našega preciznega
artilerijskega ognja uničili smo
veliko municijsko zalogo«, in laška javnost
bi čitala z žarečimi očmi, d' Annunzio pa
bi Cadornu brzojavno čestital, Emanuelček
pa bi ga še odlikoval — morda?
Dan za dnem bobni, poka, treska in
se odpirajo žre'a, toda »nikoli in nikoli«
— spoznal boš Lahon, toda prepozno. Za
Srbom prideš ti na nož.
2S00 01 VISOKO.
Podlovec Alojzij Sever piše dne 28.
oktobra:
Oglašam se, da naši prijatelji ne bodo
mislili, da smo šli že vsi k vragu, kakor
nam je pred kratkim želel neki Lah iz
njihovih zakopov, ki so samo 600 m oddaljeni
od nas. Pa nas ne bo vzel vrag nc,
čeprav smo na najslabšem kraju — na
2600 m visokem gorskem velikanu v pustem
skalovju. 26. t. m. smo ravno zopet
prestali šestdnevni artiljerijski ogenj; sme
mislili, da bo napadal, a ni prišlo do tega.
niti ne sanja se ji, da bom prišel domov.
Prav nič ji nisem pisal. Pa bomo stopili v
hišo in Katra me bo vprašala. Prav gotovo
me bo takole vprašala:
— Ja, Janez, kaj boš pa jedel, kaj bi
pil? Revež, ti si lačen, kaj naj li pripravim?
Prav takole rne bo povprašala. Jaz ji
bom pa rekel:
— Katra, jaz nisem prav nič žejen in
prav nič lačen, zato mi ni treba prav nič
pripravljali. Ampak, Katra, li se semle k
meni vsedi ,da te bom gledal. —
Tako ji bom odgovoril in Katra se bo
k meni vsedla, otroci pa okrog, jaz jih bom
pa gledal, samo gledal, četudi celo popoldne
in cel večer . , ,«
Tako je pripovedoval eden, drugi zopet
drugače. Vseh misli so bile doma,
vsak sam pri svojih. Moje misli pa so bile
v dneh, ko se bodo vračali domov — za
vedno — tisoči in tisoči. Kakšen velik
praznik bo takrat! Vstajenje in vernih duš
dan! Žalost in veselje!
Skoraj prepočasi nam je drčal vlak
po domovini, pokriti s prvim snegom. Čim
bližje smo bili, tem težje mi je bilo v srcu.
Pelial sem se mimo kraja, kjer živi moja
mati — meni pa ni bilo dano, da bi stopil
k nji in ji rekel:
»M a t i , t v o j m o ž jc u m r l . . .«
Zato pa le pozdravljam tem potom,
mati. Pozdravljam te kot eden, mimo katerega
gre mnogo pogrebov, on pa gleda
, na — križ.