To je vojska: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Roblekr (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Roblekr (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 17:
 
Moj fantič je za frajtarja,
pa nima nobenga krajcarja . . .
 
Pesem, ki jo je pel tudi Pavel, ko je korakal nasproti smrti.
Še dolgo tisti večer sem poslušal tudi jaz pesmi, ki so mi odmevale odnekod daleč:
... Padel ob Dnjestru. — Strel v glavo ... Dvajset kron v gotovini. — Molitvenik in slika ... Padel pri Nadworki...
* * *
Bil je moj zadnji dan v pisarni. Prišel je odlok vojnega ministrstva, da moram s prostovoljci nekaterih drugih polkov v .... Sprememba iz enoličnosti pisarniš-kega življenja, katere sem bil vesel. Z vnemo sem opravljal proti večeru zadnje delo, da pustim čisto mizo za seboj.
V pisarni je bilo mirno. Pesem peres je šla komaj slišno po sobi. Pesem peres, ki so pisala.
 
* * *
... Padel ob Dnjestru — strel v trebuh ... Vedno enako. Niti na imena onih, o katerih se je pisalo, nisem več pazil. Vsi v pisarni smo se bili že navadili na to. Samo če je prišlo kaj posebnega, kakšna nenavadna smrt, kakšen nenavaden dogodek, so peresa za trenutek zastala. Naenkrat pa je zastalo tisto popoldne tudi moje pero, dasi je bil dogodek, ki ga je narekoval tovariš tovarišem povsem navaden, enak stoterim med tisočerimi.
Bil je moj zadnji dan v pisarni. Prišel je odlok vojnega ministrstva, da moram s prostovoljci nekaterih drugih polkov v .... Sprememba iz enoličnosti pisarniš-kega življenja, katere sem bil vesel. Z vnemo sem opravljal proti večeru zadnje delo, da pustim čisto mizo za seboj.
V pisarni je bilo mirno. Pesem peres je šla komaj slišno po sobi. Pesem peres, ki so pisala. ... Padel ob Dnjestru — strel v trebuh ... Vedno enako. Niti na imena onih, o katerih se je pisalo, nisem več pazil. Vsi v pisarni smo se bili že navadili na to. Samo če je prišlo kaj posebnega, kakšna nenavadna smrt, kakšen nenavaden dogodek, so peresa za trenutek zastala. Naenkrat pa je zastalo tisto popoldne tudi moje pero, dasi je bil dogodek, ki ga je narekoval tovariš tovarišem povsem navaden, enak stoterim med tisočerimi.
»Kriegsfreiwilliger Ivan Podlesnik, geboren ... Heimatsberechtigt...
Naprej nisem poslušal. Danes se čudim s kakšno mirnostjo sem prenesel to novico, te težke akorde vsakdanje pisarniške pesmi. Tako mi je bilo, kakor da sem gledal zadnje dejanje težke tragedije.
Moj oče! Izmed treh sinov je šel zadnji — prostovoljno — pa je prvi padel in na ta način končal lepo, junaško dolgo pot življenja težkih zmot in mnogih prevar.
Oče, danes si zopet pred menoj tako velik kot si bil pred mnogimi leti, ko sem se komaj zavedal, da si mi oče! Oče, danes so računi med nama poravnani, ker si poplačal svoj zmotni dolg s srčno svojo krvjo kot junak med junaki! Oče, lahko mi je pri srcu, ker z junaškim koncem si nam zapustil to, da bo spomin na te svetel v naših srcih!
Oče, počivaj mirno! Upam, da je pot na in po bojnih poljanah pripravila tvoje srce, da je tvoja duša mirno lahko stopila pred Njega, ki edini ve, da tvoje srce ni bilo tako kot so je slutili nekateri. Oče, kot je bila burna pot tvojega življenja, tako miren bo večni sen na poljskih poljanah. Skoraj bi ti zapel s Kettejem:
 
pred Njega, ki edini ve, da tvoje srce ni
Zakaj si pravil, oče mi nekdaj
bilo tako kot so je slutili nekateri. Oče,
o svetski sreči, oče? Sen je sen!
kot je bila burna pot tvojega življenja, tako
Življenje je sovraštvo, večen boj...
miren bo večni sen na poljskih poljanah.
 
Skoraj bi ti zapel s Kettejem:
Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
Zakaj si pravil, oče mi nekdaj
ne želel bi ti spet iz groba ven.
o svetski sreči, oče? Sen je sen!
Le spavaj, spavaj, srečni oče moj!
Življenje je sovraštvo, večen boj , , .
 
Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
Pesem peres je pela naprej: »Padel ob Dnjestru — strel v srce .... Jaz sem se poslovil.
ne želel bi ti spet iz groba ven.
 
Le spavaj, spavaj, srečni oče moj!
* * *
Pesem peres je pela naprej: »Padel
Peljal sem se proti domovini. Tisti dan je padel sneg na našo gorenjsko zemljo. V železniškem vozu je bilo živahno. Nekateri vojaki-ranjenci so se vozili domov za vedno, nekateri pa na kratke dopuste. Zato je bilo razpoloženje živahno, veselo. Ko smo se peljali proti Kranjski se je oglasila pesem. Pesem domovine.
ob Dnjestru — strel v srce . . . .
Med vojaki se je nahajal tudi mož, ki se je peljal tisti dan po celoletni odsotnosti prvič zopet domov na štirinajstdnevni dopust. Ta mož je bil že, ko smo bili še na Štajerski, ves doma. Takole nam je pripovedoval o domu:
Jaz sem se poslovil.
»Poldne bo, ko bom šel proti hiši...Otroci me bodo že oddaleč ugledali in pritekli mi bodo nasproti. Pa bo prišla tudi moja žena Katra. Vsa bo začudena, ker niti ne sanja se ji, da bom prišel domov. Prav nič ji nisem pisal. Pa bomo stopili v hišo in Katra me bo vprašala. Prav gotovo me bo takole vprašala:
* * *
— Ja, Janez, kaj boš pa jedel, kaj bi pil? Revež, ti si lačen, kaj naj ti pripravim?—
Peljal sem se proti domovini. Tisti
Prav takole rne bo povprašala. Jaz ji bom pa rekel:
dan je padel sneg na našo gorenjsko zemljo.
— Katra, jaz nisem prav nič žejen in prav nič lačen, zato mi ni treba prav nič pripravljali. Ampak, Katra, ti se semle k meni vsedi ,da te bom gledal. —
V železniškem vozu je bilo živahno.
Tako ji bom odgovoril in Katra se bo k meni vsedla, otroci pa okrog, jaz jih bom pa gledal, samo gledal, četudi celo popoldne in cel večer ...«
Nekateri vojaki-ronjenci so st vozili domov
Tako je pripovedoval eden, drugi zopet drugače. Vseh misli so bile doma, vsak sam pri svojih. Moje misli pa so bile v dneh, ko se bodo vračali domov — za vedno — tisoči in tisoči. Kakšen velik praznik bo takrat! Vstajenje in vernih duš dan! Žalost in veselje!
za vedno, nekateri pa na kratke dopuste.
Skoraj prepočasi nam je drčal vlak po domovini, pokriti s prvim snegom. Čim bližje smo bili, tem težje mi je bilo v srcu. Peljal sem se mimo kraja, kjer živi moja mati — meni pa ni bilo dano, da bi stopil k nji in ji rekel:
Zato je bilo razpoloženje živahno,
»M a t i , t v o j m o ž j e u m r l ...«
veselo. Ko smo se peljali proti Kranjski se
Zato pa te pozdravljam tem potom, mati. Pozdravljam te kot eden, mimo katerega gre mnogo pogrebov, on pa gleda na — križ.
je oglasila pesem. Pesem domovine.
Med vojaki se je nahajal tudi mož, ki
se je peljal tisti dan po celoletni odsotnosti
prvič zopet domov na štirinajstdnevni dopust.
Ta mož je bil že, ko smo bili še na
Štajerski, ves doma. Takole nam je pripovedoval
o domu:
»Poldne bo, ko bom šel proti hiši...
Otroci me bodo že oddaleč ugledali in pritekli
mi bodo nasproti. Pa bo prišla tudi
moja žena Katra. Vsa bo začudena, ker
udobno, ne vedoči, za koliko časa. Naš
krojač je pričel na najdenem šivalnem
stroju celo svojo »ordinacijo« za strgane
hlače itd., drugi smo postavljali skrivališča
iu pletli žične ovire, — na bolj odprtih
krajih le ponoči. Semintja nas je pač prepodil
kak laški šrapnel ter nekoč enega
ubil in enega ranil. Tudi laški zrakoplovi
so krožili vedno po zraku — no, to jc pa
itak povsod —, večkrat celo po več*takih
»jastrebov«. »Kritje« se je velelo in poskakali
smo med drevje ali med trtne nasade
ter skrili kot piščeta, če koklja da
svarilni glas. Tako življenje se nam je sicer
dopadlo, vendar pa je postalo dolgočasno
ter smo bili celo veseli, ko je došlo
povelje, da imamo v nočeh proti
patruljirati. Nagajali smo laškim predstražam,
kar se je dalo, prizadejali jim nekaj
izgub; toda tudi mi smo imeli enkrat enega
ranjenca ter izgubili narednika Kreka in
njegovega »Pika«. Sedaj ni nikogar, ki bi
v naši kuhinji obiral kosti.
V noči na 17. t. m. smo bili nenadoma
alarmirani in urnih krač smo šli proti komaj
pol ure o d d a l j e n i . . . . . ter iskali kritja
za nekim gostim plotom, kateri je povečini
iz skupaj zloženega kamenja. Čez naše
glave so frčale posamezne svinčenke in
tudi granate in šrapneli, ker znano je, da
Lah po rezervah išče in strelja. Noč je
bila mrzla in t.epetali smo zjutraj prav pošteno,
toda ganiti se nismo smeli, ampak
ostali v tem kritju še tisti dan in še pozneje
več dni na prostem. Oskrbo smo dobivali
le ponoči, podnevi vsled sovražnega
artiljeriiskega ognja ni bilo mogoče, zlasti
ker je Lahon že 18. t. m. pričel morda iz
jeze vse obstreljevati, še posamezne vojake,
in tako je tudi bližnjo vas, zlasti mlin,
kjer smo bi'i mi notri, neznansko bombardiral.
Ker je vse prazno, ni bilo nikake
človeške žrtve razun par ranjencev, katere
je po naključju zadelo kamenje. Pač
pa je napravil na hišah večjo škodo, katere
poškodbe sem opazil sedaj, ko smo ono
bojno točko vsled došlega povelja morali
zapustiti in je naše mesto nek hrvaški polk
zasedel. Radovedni smo bili pač, kake poškodbe
so v mlinu. Naoravil je dosti lukenj
v stene. Na moji žimnici počiva sedaj krog
100 kg težak kamen, kojega je vrgla granata
iz stene. Odnesel sem kožo. Tudi
stranišča ni pustil — zadel ga je tako dobro,
da je vsebino straniščne jame izpraznilo
in razmetalo po stenah in po travi.
Za ta »centrum« bi bilo pač treba laški
artiljeriji priznanja od Cadorne. Ko bi on
za ta uspeh vedel, gotovo bi se glasilo poročilo
nekako takole: »Vsled našega preciznega
artilerijskega ognja uničili smo
veliko municijsko zalogo«, in laška javnost
bi čitala z žarečimi očmi, d' Annunzio pa
bi Cadornu brzojavno čestital, Emanuelček
pa bi ga še odlikoval — morda?
Dan za dnem bobni, poka, treska in
se odpirajo žre'a, toda »nikoli in nikoli«
— spoznal boš Lahon, toda prepozno. Za
Srbom prideš ti na nož.
2S00 01 VISOKO.
Podlovec Alojzij Sever piše dne 28.
oktobra:
Oglašam se, da naši prijatelji ne bodo
mislili, da smo šli že vsi k vragu, kakor
nam je pred kratkim želel neki Lah iz
njihovih zakopov, ki so samo 600 m oddaljeni
od nas. Pa nas ne bo vzel vrag nc,
čeprav smo na najslabšem kraju — na
2600 m visokem gorskem velikanu v pustem
skalovju. 26. t. m. smo ravno zopet
prestali šestdnevni artiljerijski ogenj; sme
mislili, da bo napadal, a ni prišlo do tega.
niti ne sanja se ji, da bom prišel domov.
Prav nič ji nisem pisal. Pa bomo stopili v
hišo in Katra me bo vprašala. Prav gotovo
me bo takole vprašala:
— Ja, Janez, kaj boš pa jedel, kaj bi
pil? Revež, ti si lačen, kaj naj li pripravim?
Prav takole rne bo povprašala. Jaz ji
bom pa rekel:
— Katra, jaz nisem prav nič žejen in
prav nič lačen, zato mi ni treba prav nič
pripravljali. Ampak, Katra, li se semle k
meni vsedi ,da te bom gledal. —
Tako ji bom odgovoril in Katra se bo
k meni vsedla, otroci pa okrog, jaz jih bom
pa gledal, samo gledal, četudi celo popoldne
in cel večer . , ,«
Tako je pripovedoval eden, drugi zopet
drugače. Vseh misli so bile doma,
vsak sam pri svojih. Moje misli pa so bile
v dneh, ko se bodo vračali domov — za
vedno — tisoči in tisoči. Kakšen velik
praznik bo takrat! Vstajenje in vernih duš
dan! Žalost in veselje!
Skoraj prepočasi nam je drčal vlak
po domovini, pokriti s prvim snegom. Čim
bližje smo bili, tem težje mi je bilo v srcu.
Pelial sem se mimo kraja, kjer živi moja
mati — meni pa ni bilo dano, da bi stopil
k nji in ji rekel:
»M a t i , t v o j m o ž jc u m r l . . .«
Zato pa le pozdravljam tem potom,
mati. Pozdravljam te kot eden, mimo katerega
gre mnogo pogrebov, on pa gleda
, na — križ.