To je vojska: Razlika med redakcijama

}}

 

Poklical me je, da mu pomagam pri protokoliranju zapuščine na bojnih poljih padlih junakov. Denar, slike, pisma, molitveniki, ure, verižice itd., take stvari so pobrali padlim ter jih poslali kadru, da jih odda naprej sorodnikom junakov. Posebno prijetno to delo ni, dasi je včasih zanimivo gledati, kaj vse so nosili vojaki seboj. Tu se najde prestrelena listnica, ki priča, da je šla krogla naravnost v srce vojaka; tam je zanimiva slika mlade žene z otrokom v naročju. Bog ve, kolikokrat so gledale oči padlega na to sliko, in zdaj pa nikoli več.Celo dopoldne sva opravljala to delo. V roko nama je prišel med drugimi tudi majhen zavitek. V njem je bila srebrna ura z verižico in pa 45 K denarja. Zraven pa je ležal listič, na katerem je stalo napisano ime kadeta Pavla Rupnika. Takrat mi je nekaj pretreslo srce in roka se mi je tresla ko sem protokoliral to boro zapuščino svojega prijatelja, od katerega sem se tako težko ločil tisti zadnji večer tam v Ptuju, predno je odšel poln mlade moči in navdušenja tja gori v Galicijo.<br />

 

Še dolgo tisti večer sem poslušal tudi jaz pesmi, ki so mi odmevale odnekod daleč:<br />

... Padel ob Dnjestru. — Strel v glavo ... Dvajset kron v gotovini. — Molitvenik in slika ... Padel pri Nadworki...<br />

 

Bil je moj zadnji dan v pisarni. Prišel je odlok vojnega ministrstva, da moram s prostovoljci nekaterih drugih polkov v .... Sprememba iz enoličnosti pisarniškega življenja, katere sem bil vesel. Z vnemo sem opravljal proti večeru zadnje delo, da pustim čisto mizo za seboj.<br />

 

Pesem peres je pela naprej: »Padel ob Dnjestru — strel v srce .... Jaz sem se poslovil.<br />

 

Peljal sem se proti domovini. Tisti dan je padel sneg na našo gorenjsko zemljo. V železniškem vozu je bilo živahno. Nekateri vojaki-ranjenci so se vozili domov za vedno, nekateri pa na kratke dopuste. Zato je bilo razpoloženje živahno, veselo. Ko smo se peljali proti Kranjski se je oglasila pesem. Pesem domovine.<br />