Radeckijev kirasir je umrl: Razlika med redakcijama

»Takoj ga grem pogledat.«

 

 

Oko se privadi mraku, razgledani se okrog, v kotu se res nekaj zvija. Stopim bližje— — —to je kirasir — — —zunaj je lep, svetel, solnčen dan, ura druga popoludne, odprem okno v hlev, ki se nahaja poleg bolnikovega ležišča. Solnce — kakor da bi mi hotelo priti na pomoč — vrže skozi okno snop svojih najlepših zimskih žarkov, kirasirju naravnost v obraz. Bolnik jih začuti, se zgane, dvigne glavo, meče pogled semintja, slednjič ga vrže meni v obraz in obstoji začudeno.