Spomin na sv. večer: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
 
 
Naletaval je droben sneg, pomešan z deževnimi kapljami, in za debelimi plastmi sivih oblakov so tiho spavale nebeške zvezdice. Vsa črna je bila noč,; kakor v pravljici, z grozo napolnjena, skrivnostna in brez življenja. Snežinke so se lovile in poljubljale med seboj, poredno nagajale brlim deževnim kapljicami in padale so enakomerno, tiho, komaj slišno. Zdaj in zdaj je potegnil vetrič, se zaletel ob skalnate stene, zapiskal in zaječal in se porazgubil med prepadi in po strminah. Noč ga je premagala, plašljivca, ga zajela v temni, mogočni plašč in zakraljevala med brezni, po skalovju in duplinah, vsepovsod. In sneg ga je kratkočasil in pršil z oblakov in padal sanjavo in njegova pesem je bila otročja kakor uspavanka...
 
Za mogočno skalo, tik na zevajočim prepadom, je stal na straži infanterist Janez Krvina. Mirno je stal kakor kip in njegove oči so zrle v temno noč, kakor da hočejo prodreti in poiskati nekaj popolnoma neznanega in tujega. Niti zganil se ni Janez in v temi je bila njegova postava slična kalnemu izrastku ali pa osamljenemu deblu. Pač, sedaj se je premaknil, zacepetal z nogama, nato pa zopet obstal mirno. Morda da je otresel sneg z obuvala, morda ga je stresel mraz, kdo ve! Njegove oči pa so zopet motrile in bulile v noč in sneg ga je obletaval in deževne kapljice so mu pršile v obraz.