Wikivir

Sveti večer: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
M.Kerzic (pogovor | prispevki)
10 urejanj
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| avtor= Anonimno
| obdelano=4
| izdano= ''{{mp|delo|DomoljubSlovenec}}'' 2024. december 18881915 (143/12294), 90—93
| vir= {{fc|dlib|EI4KE28E5C9IP2CH|s=90—932-3|dLib 12294}}
| dovoljenje=javna last
}}
 
 
Gosta tema je legla po mestnih ulicah. Vojna je kruto posegla tudi v občinsko gospodarstvo, in mestnim očetom pri najboljši volji ni bilo mogoče, da bi bili preskrbeli vsega potrebnega v splošno blagost meščanom.
Na sveti večer l. 1871. tisto leto po končani nemško-francoski
vojski, je sedela v prelepi sobani v Parizu
gospa Verijerjeva. Zunaj je brila mrzla burja, ona
je bila v gorki sobi, ki je pričala vsa bogato ozaljšana,
da ima gospa vsega dosti, česar poželi srce: vendar
gospa ni bila srečna. Razven denarja namreč ni nič
imela: ne prijatelja, ne ljubezni, ne vere. V svoji
starosti je bila sama in zapuščena. Nekdaj seveda
je bilo vse drugače. Bila je mlada in lepa, nje
moža so zelo spoštovali, rad ga je imel celo Napoleon
in imela je dva ljubeznjiva otroka, ki sta bila družine cvet. Deček, za Amanda so ga klicali, je šel kmalu
v šolo k jezuitom; ni ga mati iz pobožnosti poslala
redovnikom v šolo, pač pa, ker je sploh znano, da
se učenci pri jezuitih posebno veliko naučé.
 
Trpela je pred vsem mestna razsvetljava, ker že nekaj tednov sem je pohajalo potrebno svetivo, in nedostatek, ki so ga že dolgo občutili meščani na svojih domovih, zakaj splošno je šla trda za kurivo in svetivo, se je drzno preselil na ulice in ceste. Ugasnile so sicer nepreredke svetilke in ko so prodajalne ob večerih pozaprle izložna okna, je bilo po mestu mahoma temno kakor v rogu.
Tako je cvetela sreča tej hiši, a sreča je opoteča.
Hčerka, Amandova sestrica, umrje 14 let stara,
Le na križiščih med ulicami so še gorele svetilke, da so se preprečile sicer skoro gotove nezgode. A še te so brlele otožno in sanjavo, da niso kaj posebno razsvetljevale okolice, temveč skoro le še temnejo delale tmino okrog sebe.
to je bil prvi meč občutljivemu srcu gospe Verijerjeve,
za njo je šel kmalu mož pod zemljo in ostal
Tudi nocoj tako, nocoj na Sveti večer! Radi bi bili starešine napravili izjemo in odredili nocoj v povzdigo najnežnejega in najljubkejega praznika običajno svečano razsvetljavo, ki se je vsako leto pridruževala starodavni ljudski šegi, da mora na Sveti večer vso noč goreti luč v hiši. A svetilni vir je bil usehel in je zeval: nimam! — in ulice bi bile ostale temne tudi nocoj, da ni snežni odsev ubijal najhujše teme.
je gospej edino upanje in ponos vrli Amand, tedaj 18 let star. Navzel se je poleg mnogih naukov v
samostanu tudi dobrega vernega duha in ni bil nič
podoben svoji nečimerni, slaboverni materi. Gospej
ni bilo po volji, da Amand le redko zahaja med
visoko gospodo na veselice in da se tam preskromno
vede; oponašala mu je, da še vedno rad zahaja v
cerkev, kakor se je v šoli privadil. A mislila je:
sčasoma bo že izgubil te navade; posebno ker je
zvečer od doma odhajal in za svoje večerne izhode
potreboval tudi mnogo denarja. Gospa ga ni izpraševala,
kam da hodi.
 
In vendar ne! Polagoma so se svetlila okna in zlasti po osrednjem mestu je zasijalo drugo za drugim v čarobnem sijaju. Odsev je lil na ulice, ki so se skoro odele v nejasno in mrko, vendar mehko in blagodejno, skoro tajnostno svetlobo.
Pride pa za Francoze strašno leto 1870. Vname
se krvava vojska med Francozom in Nemcem, in
tudi Amand je padel pri Mecu. Ta novica je potrla
gospo Verijerjevo, s tem so bili porušeni vsi njeni
upi, sama je ostala na svetu, sama in zapuščena.
Ker ni poznala sreče, katero deli človeškemu srcu
ljubezen do Boga in do bližnjega, zato je bila res
zelo nesrečna. In tako otožna, zamišljena v pretekle
sončne dneve, sedela je sama na sveti večer. Slonela
je na stolu, pred seboj na mizi je razpostavila
svojo poročno obleko in bisere, ki jih je nosila krasotica
poročni dan. Tedaj je še upalo njeno srce,
tedaj jej je sijalo solnce sreče. Poleg obleke je bila slika Amandova, ko je bil pet let star, slika hčerke
desetletno in moža ob poroki — in vsi ti so mrtvi,
v grobih spijo in nekdaj toliko srečna gospa Verijerjeva
mora zapuščena in sama preživeti sveti večer.
Solze jej polijó bledi obraz, jokala je in vzdihovala
po izgubljeni sreči.
 
Bil je odsev stoterih lučk na božičnih drevescih, ki je prodrl iz gorkih domov na temne mrzle ulice. Morda te lučke letos niso bile tako mnogoštevilne kakor druga leta, vendar številne dovolj, da so ogrinjale v čudovit blesk bajno odičena drevsca in odsevale v svetlih očeh radostni deci...
Uboga žena, ki brez vere v srcu ni čula, da
so tedaj peli krilatci božji: Slavo Bogu na višavah
in mir na zemlji ljudem, ki so dobre volje!
 
A po ulicah je bilo le malo ljudi. Kdor ni imel nujnega posla, kdor je imel dom in obitelj, je preskrbel začasa, da je nocoj mogel biti doma v krogu svojih dragih.
»Milostna gospa, ne zamerite, da sem tako
pozno prišla in vam donesla večerjo,« pravi dekla
ko vstopi v sobo. — »Kje si hodila toliko časa,
poznaš me in veš, da nereda ne trpim,« reče gospa
trdo. »Odpustite mi, milostna, šla sem po vodo in
našla sem ubogo dete pred neko hišo, ki je kričalo,
da je lačno. Dam mu košček kruha. Vprašam ga
kje je doma in precej me pelje po stopnicah v neko
klet. Ah, kaj sem tu videla. Oče in mati sta bolna
ležala v sobi, vročinska bolezen jih je mučila, najstarejši
sin pustil je delo, da jima streže in oskrbuje
še druge majhne svoje bratce in sestrice; otroci so
vpili da so lačni, ko sem vstopila; soba je bila vsa
oropana, ker ti reveži so vse prodali, da so si tešili
lakoto, a vse kar je bilo možno prodati in zastaviti, bilo je
že prodano in zastavljeno in soba je bila skoro
prazna, družina pa je bila brez drv, brez jedi in
oče in mati smrtno bolna.«
 
Kdor je imel dom in obitelj ... O sveti Izveličar, koliko domov je samotnih nocoj, koliko obitelji nepopolnih, žalostnih!...
»Kje prebivajo ti ljudje?« vpraša gospa. »Na
novi cesti št. 10,« odgovori dekla. — Gospa Verijerjeva
dosedaj še ni vedela, kaj je revščina, ker
o beračih ni marala slišati in govoriti. A sedaj, sama
tako zelo potrta, imela je tudi sočutje z revežem.
— Dekla se čudi, ko gospa vstane in ji reče naj
ji pokaže, kje da stanuje uboga družina. — Bil je
grozen pogled za gospo Verijerjevo, ko vstopi v bolniško
sobo. Voda je kapljala po stenah, na ognjišči
ni bilo nič ognja, v sobi silen mraz; na slami leži
oče in poleg njega sedi bleda žena, na tleh čepi
dvoje razcapanih otrok.
 
Očetje so tam gori na severu na bojnih poljanah ruskih, ki jih že dolgo pokriva nepregledni sneg. V mokrotnem jarku žde v mrazu in puščobi na straži proti sovražniku, ki jim ne da hipa miru, niti toliko ne, da bi si počili brez skrbi in utegnili mirno in udani pomisliti na drago družino, na ženo in deco daleč tam doma, nocoj na Sveti večer, drugi že, ki ga praznujejo tako samotno. Ta ali oni, sin, brat, ženin sameva morda celo v ujetništvu v daljni Sibiriji in tudi gotovo misli na dom in hrepeni k svojim, za dolgo morda še nedosežnim...
»Kaj, v takem tudi ljudje bivajo?« vpraša gospa.
 
In njihovi dragi doma tudi mislijo nanje, trepečejo zanje, hrepene po njih ... Morda vedo, kje so, morda niti ne, ker so že dolgo brez glasu ... Morda se vrnejo, morda tudi ne, nikoli več, nikoli več, ker kdove kako dolgo jih že krije okrvavljena tuja zemlja, pohlepna trupel, nenasitna...
»»Ne zamerite, milostna gospa, bolezen nas je
tako podrla. Moj mož prižiga luči po mestu in jaz
se s šivanko trudim, da sva pošteno skrbela za svoje
otroke. A dolga bolezen moja in moževa nam je
vse pobrala, kar sva si prihranila in šla je tudi vsa
naša hišna oprava.««
 
Tam gori na severu, da, ali doli na vzhodu po balkanskih pustinjah, skalovitih, oglodanih, strahovitih ... Ali po brezdnih temnih črnih gor in brezdanjih prepadov albanskih... Ali skalovitih pustinjah kraških, po zelenih brdih goriških, po razstreljenih gričih posoških, po planinskih rebrih in vrhovih krnskih, koroških, tirolskih... Boje se zanje in molijo zanje...
Gospo prevzame ta prizor, srce ji je polno sočutja,
ko vidi to veliko revo. Sedaj se ji približa najmlajša hčerka, lep, okrogel, nedolžen obrazek je
kukal izpod kodrastih lâsc, in ihteč zavpije: »Mama,
lačna sem; prosim kruha!« »O Bog, lačni so otroci
in jaz stojim tukaj, kakor bi ne mogla pomagati«,
reče gospa in naroči svoji dekli, naj gre hitro
z domačim sinom iskat hrane in drv za ubogo
družino.
 
Od vseh plati pritiska sovražnik na domovino, vse svoje sinove je morala poslati v obrambo svojo, vladarja, pravice in posestia, napredka in blagosti, vere in poštenja, v zaščito proti razbojništvu, v oviro pohlepni grabežljivosti, v kazen brezvestnemu rovanju, nasilnosti in zavratnosti. In vsaka obitelj je morala žrtvovati cvet in moč v skupno blagost, darovati može, očete, sinove, brate, ženine vse v najlepši dobi, da bode spoznal sovražnik, kako ničevi so vsi njegovi napori ... A te žrtve so vendar usekale v obitelji mnogo zevajočih vrzeli, nebroj bolečih, krvavih ran... In te rane krvave iznova, bole posebno nocoj, na Sveti večer ...
Med tem ostane gospa Verijerjeva v sobi in
zapazi lepe mašne bukve na stolu; vzame jih v roke
»Daj, Gospod, da se vrnejo skoro! In Tvoj nebeški mir onim, ki se ne vrnejo več! ...«
in bere na prvi strani: »Svojemu revnemu prijatelju
podari te bukvice v spomin na prvo sv. obhajilo
Amand Verijerjev. Moli za-me!«
 
V mnogih družinah kipi v nebo nocoj ta vroča molitev, zaupno, udano ...
Gospej je bilo, kakor da bi jo bila strela zadela.
To je pisal njen sin Amand!
 
»Kakor je Tvoja volja: slava Ti v višavah!...«
»Kje pa ste dobili te bukvice?« vpraša gospa
bolnico. »»Sinu našemu jih je dal neki gospod, ki
je večkrat k nam zahajal in ga tudi učil, ko je še
v šolo hodil. O bil je to blag mladenič prav kakor
angelj, vsak večer je prišel in učil je sina in potem
sta šla v cerkev in naš ni prišel nikoli prazen domu.
Žal, da ga nikoli več k nam ne bo; slišali smo, da
je v vojski ubit.««
 
Solzne so oči, drhteča ustna v vroči molitvi, trepetajoča srca v strahu in upanju...
»Tedaj sem je zahajal, to so bile njegove veselice,
tú je denar izdajal in jaz sem se bala, kod da hodi, kje da denar zapravlja,« mrmra gospa.
»»Ali ste morda poznali tega blagega mladeniča?««
vpraša jo bolnica. »Ah, saj je bil moj sin,« vsklikne
gospa, »in vendar ga jaz nisem nič poznala; sedaj
še-le vem, kaj sem z njim izgubila. Nikoli mi ni
povedal, kam zvečer hodi, ker je vedel, da bi mu
bila prepovedala nečimerna njegova mati, ki razven
sebe ni nikogar videla na svetu. Toda dovolj. Z
Bogom, ubogi ljudje, kar je moj sin pri vas začel,
hočem jaz dokončati.«
 
»In mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje...!«
In hitela je gospa Verijerjeva domú. Doma ji
ni dalo pokoja, posebno odkar je videla napis nad
bukvami, besede nje pokojnega sina. Zdelo se ji je,
kakor da bi bile te besede Amandova oporoka, katero
naj izvršuje mati po njegovi smrti.
 
Milijone src pošilja v nebo to vročo željo ...
In sveta je bila materi sinova zadnja volja!
 
»Ki so dobre volje...«
To je čutila pred vsem uboga družina, o kateri
smo prej govorili, ki se je še sveti dan preselila v
gorko suho stanovanje in pri dobrem kosilcu hvalila
božje Dete, ki jim je v najhujši sili poslalo veliko
dobrotnico. — Ti reveži, katere je gospej Verijerjevi
zapustil nje sin Amand, bili so ji ljubi in dragi,
skrbela je zanje kakor za svoje, toda z njimi samimi
ni bila zadovoljna; ker je bila bogata, je tudi še mnogo drugim brisala solze in pomagala v stiskah.
Zopet je oživela in poprej otožna, sama in zapuščena,
bila je sedaj zopet vesela in rada v družbi, v družbi
revežev. Pomladila je staro gospo večno mlada ljubezen
do bližnjega. In v plačilo ji je Bog dodelil
milost sv. vere, ker prava ljubezen do bližnjega ima
svoje korenine v Bogu.
 
O Bog, o Bog!... Ki so dobre volje, o Bog, o Bog!...
Pogosto je še jokala gospa Verijerjeva za možem
in otrokoma — kdo bi to zameril ljubeči ženi in
materi? — a njena žalost ni bila brezupna; česar
ne more storiti svojim dragim, to stori dobrote deleč
ubogim in trpečim gospa Verijerjeva. Posebno zbira
vsako leto na sveti večer v spomin na to dogodbo
v svoji hiši zapuščeno in revno mladino, ki se veseli
ž njo lepih jaslic, iz katerih dá vsakemu polne roke
božičnih daril dobrotljiva roka gospe Verijerjeve,
matere ubogih.
 
In sedaj je zopet srečna gospa Verijerjeva,
kolikor je sploh mogoče človeku srečnemu biti na
tem svetu, in nje čuteče in usmiljeno srce čuje posebno
na sveti večer nebeške glasove krilatcev božjih:
 
Po glavni mestni ulici je hitela ženska, tesno zavita v nepretežko ogrinjalo. Zavitek je tiščala k sebi ter sveženj drv. Šestleten deček je tekel za njo. Proti stranski ulici za vodo sta zavila.
Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudem,
 
ki so blage volje!
Deček bi se bil rad ustavil pred kakim oknom, kjer so sijale lučke, a mati ga je naglo potegnila za seboj. Treba je domov, doma so še drugi otroci, ni izgubljati časa.
 
»Pač so srečni ljudje, ki bivajo v teh hišah, ki bivajo doma, dele radosti otrokom in ne čutijo vojne in njenih žrtev!«
 
Skoro trpke so se ji porajale na tihem te misli, kakor rahli očitki napram usodi.
 
»Lahko živé doma v miru in izobilju in jim ni dosti do trpinov v vojni in na bojiščih. Z nekaj kronami za darove, z nekaj škatljami cigaret so se odkupili vseh nadaljnih skrbi in misli na vse vojno gorje in se ne dado motiti v radostih in mikavostih Svetega večera. Privoščijo si, kar jim je na srcu, in ni jih skrb za tuje težave. Nihče jih ne preganja po svetu, nihče jim ne zapira doma, nihče ne ugonablja hiše in imetka in nihče jih ne podi v hudi zimi zopet v neznane kraje. Srečni ljudje!«
 
Solze so lile ubožici po licih, ko je hitela domov. Hlastno je odprla temni, mrzli dom, ko je prispela do samotnih duri, izza katerih ji je bil na uho otroški jok...
 
Najprej je poiskala konec sveče, da je napravila luč, potem utešila lačne otroke. Vse popoldne je begala okolo, da bi bila dobila mleka za malo deco, zaman, ni ga dobila. Toliko, da se ji je posrečilo dobiti sveženj drv, da bo zakurila ter bodo vsaj na gorkem nocoj na Sveti večer...
Skromna večerja je bila kmalu pri kraji, kmalu opravljena pobožna večerna molitev. Nekaj časa je pravil bratcem in sestrici deček, ki je bil z materjo, o lepih lučkah, ki jih je videl, a njegovo pripovedovanje ni dramilo dolgo zaspančkov, ki so skoro pospali nasičeni in odeti v blagodejno toploto, ki se je razgrnila po mali sobici...
 
Mati jih je premotrila še enkrat, prekrižala jih, ugasnila luč in obsedela v temi pri peči. Že dolgo ni bilo dobiti petroleja, sveče so že davno redke in drage, treba je hraniti...
 
»O Bog, kam smo prišli!« je vzdihnila siromašna žena. »Sveti večer lani in letos! O Bog!«
 
In pred očmi so se ji zvrstili dogodki minulega leta.
 
Lani tam doli na Goriškem, doma, kako srečna je bila vsa obitelj! Deca je imela božičnico, radost je odsevala otrokom iz oči ob svetlih lučkah, ne manj roditeljem ob radosti otroški. On je bil doma, bivali so vsi v svoji hiši sredi prijaznega vrtička, ne v razkošju, a tudi ne v potrebi, ker imeli so živeti ob čem.
 
A prišla je vojna z zavratnim Italijanom, z njo sila in nadloga. Očeta, moža so vzeli k vojakom, naibližnjo okolico je zasedel sovražnik in v malo
dneh so jeli padati streli na njihov prijazni trg...
 
Trumoma so bežali ljudje z doma in ostavliali pogubi imetek. A ona sama z otroci si je mislila, ljubo doma, kdor ga ima, in ni bežala nikamor. Skrivala se je z deco po kleteh, kadar so letele krogle gosto na trške domove, opravljala vsakdanje posle ob mirnih dneh.
 
A prišlo je hujše. Streha za streho je bila porušena, dve krogli sta padli na njen dom in ga razrušili. Komaj je otela otroke in življenje. Bila je na ulicah, ko je udarila v hišo granata. V smrtnem strahu je skočila med podrtine, gotova, da ji je ubilo otroke. A našla je žive vse... Hvala Bogu!...
 
»Mama, lanata, lanata!« je klical najmanjši deček... Kdo ve, ali mu ni bila ,všeč v otroški nevednosti...
 
Ona je pograbila deklico v naročje, v naglici vzela denar, kar ga je bilo v hiši, prijela za roke otroke in bežala... bežala... Vsa je bila zmedena. Eden dečkov ji je bil nadel po stopnicah, ki so bile polne razvalin. Pobrala ga je, a misleč, da ga drži za roko, ga je vlekla za nogo po veži. Neznansko je kričal, ko se mu je drsala glava po tleh. Vsa zbegana, kakor je bila, jo je ujezil otrokov jok, da ga je nemalo potegnila za hip, češ, kaj se dereš, saj te vodim lepo!... In ozrla se je.
 
Šele sedaj je opazila, kako lepo ga je vedla za nogo... In danes se ji je zdela celo šaljiva ta njena zmota, da se je nasmehnila v vsi bridkosti.
 
A takrat je bežala, bežala z otroci, bežala z drugimi tržani. Razen denarja, kar ga je imela s seboj in razen obleke, ki so jo imeli na sebi ona in deca, ničesar niso oteli iz razvalin... Vse je ostalo tam, golo življenje je prinesla v tujino, med ljudi, polne prijaznih besed, trdnih zagotovil, a redke, redke pomoči, med gostoljubne tujce, ki ji prijazno kažejo — dalje v tujino...
 
O kako grenak je kruh tu v tujini! A vendar še boljši, kakor v pribežniških taboriščih, kjer jim ga režejo drugi, drugi odkazujejo stan, omejujejo prostost, skoro kakor jetnikom... In zakaj? Kaj so zakrivili hudega, dočim so žrtvovali vse, kar so žrtvovali drugi državljani in še mnogo več, ker so morali žrtvovati tudi dom in imetek...
 
In kaj naj bi jim bilo v povračilo? Nič drugega, kakor mir, da bi si prosto izbirali bivališče med rojaki, znanci in sorodniki ter v miru objokovali svoje bridke težave in nadloge, dokler ne bi bilo možno vrniti se jim na razvaline svojih domov ter pozidati jih iznova, iznova ustvariti si srečo minulih dni...
 
Pa!...
 
»A kaj pomaga tarnanje! Oni, ki nas potiskajo dalje v neznani svet, ko smo se že nekoliko privadili tukaj, oni, katerim nismo ne v škodo, ne v nadlego, pa nas vendar ne vidijo radi med seboj, oni ne izgube ničesar, ne trpe ničesar; trpimo le mi, izgubiti pa tudi nimamo več ničesar«
In ubožica je zaihtela iznova, tiho, a krčevito, da bi se je usmilil kamen...
 
Ej, bridka je usoda pribežnikov, trda, kruta!
 
 
Še dolgo je slonela ženska ob peči, po strehah se je v temi lahno belil sneg, in njegov odsev je tudi v sobi nekoliko zmanjševal temo. Ogenj v peči je bil pogasnil sicer, a prijazno toplo je bilo navzlic temu v sobi.
 
Otroci so spali mirno. Kaj bi ne; otroci ne poznajo skrbi in težav življenja!
 
Tudi mati se je pomirila. Jok ji je olajšal srce in ji pregnal iz duše trpkost. Naposled je mislila le še na moža in na srečo minulih dni...
 
Ubrano zvonenje jo je vzdramilo iz lepih sanj.
 
»K polnočnici zvoni, pojdem!«
 
Iznova je prižgala luč, da bi se opravila. Pri tej priliki je zagledala ob durih na tleh pismo, katero je bila najbrž prezrla, ko je prišla domov. Karta je bila z bojišča, pisal ji je mož.
 
Le kratka je bila vsebina, že nekaj dni star njen datum.
 
»Izposloval sem, da ostaneš, kjer si. Še te praznike se vidimo...«
 
Skoro je omahnila radosti ob tej veseli novici. Čitala je karto iznova, zopet in zopet. Potem se je vrgla na kolena k postelji in vroča zahvala ji je kipela v nebo.
 
Kdor se je kdaj moral seliti v tujino ubožen, s kopico otrok, utegne razumeti njeno srečo, da ji bo prihranjena ta nadloga ...
 
Že v drugič je bilo odzvonilo, ko je vstala. Naglo se je ogrnila, ugasnila luč, zaklenila in odšla v noč.
 
Kakor srna je brzela po snegu proti bližnji cerkvi. Sijajna svetloba je sijala iz na stežaj odprtih duri in orgle so jubilirale v mogočnih zvokih.
 
Lahno je stekla po stopnicah navzgor. Vrh stopnic je skoro trčila v vojaka, ki je z nasprotne strani prispel na vrh.
 
Osupla sta obstala oba...
 
»Ivan!«
 
»Helena!«
 
In mož in žena sta si pred odprtimi cerkvenimi durmi zdaj slonela v objemu...
 
»Gloria in excelis Deo!« je zadonelo v istem hipu iz cerkve . Vsi zvonovi in zvončki so se oglasili in se združili z orglami v veličasten spev... Vmes pa so odgovarjali glasovi kot odmev z neba:
 
»In mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje...!«
 
 
[[Kategorija: Dela-S]]
[[Kategorija: DomoljubSlovenec]]
[[Kategorija: Dela leta 18881915]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Sveti_večer«