To je vojska: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 23:
Pri drugi mizi so sestavljali protokole padlih. Monotono, vedno enakomerno je odmeval diktat tovariša tovarišu:
»Padel pri Nadworki — Strel v glavo
. . . . glavo . . . itd. Dan za dnem se je vršilo to zapisovanje, toda kup aktov se ni hotel prav nič zmanjšati: ker so prinašali vedno nove. Prav tako so prinašali tudi gospodu feldveblnu vedno nove zavitke, vedno nove akte, tako, da se je mož večkrat prijel za glavo in vzdihnil: »To ne bo končano še deset let ne!«
In res je kazalo tako, ker dan je bil podoben dnevu. Vedno isto:
»Padel je ob Dnjestru. — Ubila ga je
granata . . . Padel je pri v srce . . .« Tako je šlo naprej tisti, prejšnji in bo šlo jutrašnji dan. Brez konca.
Vrstica 49 ⟶ 55:
Še dolgo tisti večer sem poslušal tudi jaz pesmi, ki so mi odmevale odnekod daleč:
. . . Padel ob Dnjestru
vo . . . Dvajset kron v gotovini in slika . . . Padel pri Nadworki... <poem>:::x x x</poem>
Vrstica 57 ⟶ 65:
V pisarni je bilo mirno. Pesem peres je šla komaj slišno po sobi. Pesem peres, ki so pisala.
. . . Padel ob Dnjestru — strel v trebuh
. . . Vedno enako. Niti na imena
onih, o katerih se je pisalo, nisem več pazil.
Vsi v pisarni smo se bili že nadadili na
to. Samo če je prišlo kaj posebnega, kakšna
nenavadna smrt, kakšen nenavaden
dogodek, so peresa za trenutek zastala.
Naenkrat pa je zastalo tisto popoldne tudi moje pero, dasi je bil dogodek, ki ga je narekoval tovariš tovarišem povsem navaden, enak stoterim med tisočerimi.
»Kriegsfreiwilliger I v a n P o d l e s n i k, geboren ... Heimatsberechtigt...▼
n i k , geboren . . . Heimatsberechtigt...
Naprej nisem poslušal. Danes se čudim s kakšno mirnostjo sem prenesel to novico, te težke akorde vsakdanje pisarniške pesmi. Tako mi je bilo, kakor da sem gledal zadnje dejanje težke tragedije.
Vrstica 73 ⟶ 90:
Zakaj si pravil, oče mi nekdaj
o svetski sreči, oče? Sen je sen!
Življenje je sovraštvo, večen boj . . .
Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj,
Vrstica 93 ⟶ 110:
»Poldne bo, ko bom šel proti hiši...Otroci me bodo že oddaleč ugledali in pritekli mi bodo nasproti. Pa bo prišla tudi moja žena Katra. Vsa bo začudena, ker niti ne sanja se ji, da bom prišel domov. Prav nič ji nisem pisal. Pa bomo stopili v hišo in Katra me bo vprašala. Prav gotovo me bo takole vprašala:
— Ja, Janez, kaj boš pa jedel, kaj bi
pil? Revež, ti si lačen, kaj naj — Prav takole me bo povprašala. Jaz ji bom pa rekel:
— Katra, jaz nisem prav nič žejen in prav nič lačen, zato mi ni treba prav nič pripravljali. Ampak, Katra, ti se semle k meni vsedi, da te bom gledal.—
Tako ji bom odgovoril in Katra se bo k meni vsedla, otroci pa okrog, jaz jih bom pa gledal, samo gledal, četudi celo popoldne in cel večer ...
Tako je pripovedoval eden, drugi zopet drugače. Vseh misli so bile doma, vsak sam pri svojih. Moje misli pa so bile v dneh, ko se bodo vračali domov — za vedno — tisoči in tisoči. Kakšen velik praznik bo takrat! Vstajenje in vernih duš dan! Žalost in veselje!
Skoraj prepočasi nam je drčal vlak po domovini, pokriti s prvim snegom. Čim bližje smo bili, tem težje mi je bilo v srcu. Peljal sem se mimo kraja, kjer živi moja mati — meni pa ni bilo dano, da bi stopil k nji in ji rekel:
| |||