Črnovojnik: Razlika med redakcijama

}}

Niko in Tonče sta bila dobra prijatelja; poznala sta se od mladih nog. Bila sta delavna in poštena, toda slaba družba je najprej pokvarila Nikota, ki je počasi potegnil za seboj še Tončeta. Udala sta se pijači. Kadar je bilo, se je pilo, kadar pa ni bilo, je bilo dobro vsako sredstvo, da se pride do pijače, vina ali žganja, vseeno, samo da teče.

Bilo je o pustu predlanskim, ko sta se prijatelja sešla pri običajnem jutranjem frakelcu, Tonče pravi Niki: »Čuj, Niko, kupil sem poceni cel telečji drob; jaz bom dal jelo, ti pa preskrbi pijačo, nekaj bodo dali tudi drugi. Pri »Petelinu« si damo napraviti celo gostijo, da je bo Pust vesel, pa tudi mi.« Rečeno storjeno. A Nika je skrbelo, kje dobiti denar za pijačo. Kmalu jo iztuhta.

Zaviha si rokave, pomaže roke s še svežo krvjo telečjega drobovja, oškropi si z njo srajco, pa hajd domov k ženi. Ko ga žena zagleda vsega okrvavljenega, se silno prestraši in vzklikne:

»Za božjo voljo, Niko, kaj si napravil? Usmiljeni Bog! . . .«

»Ne jokaj, saj ni nič. Stepli smo se v gostilni in razbili pohištvo. Prišel sem po denar, da zlepa plačam svoj delež, ker drugače grozi krčmar, da pošlje po policaje.«

»Ti moj ljubi Bog, koliko si pa dolžan?«

»Ni veliko, kakih štirideset kron bo; nekaj imam tudi sam.«

»Dobro, grem pa kar s teboj in bom plačala zate.«

»Tega pa ne; če se v take stvari mešajo ženske, je vselej narobe. Daj mi denar, da nesem sam in plačam, nato pa pridem takoj domov.«

Zaman je potem reva žena čakala na Nikota cel dan do poznega večera. Vznemirjale so jo različne misli, ob vsaki stopinji, ob vsakem ropotu je prestrašena posluhnila, češ: sedaj gre; a ni ga bilo. Šele pozno ponoči je prišel, in sicer precej mirno, brez hrupa. In tako je stvar tudi to pot minila brez posebnih zapletljajev kakor navadno.

Nekaj dni kasneje je bila vrsta na Tončetu, da plača prijateljem za pijačo. Ni imel okroglega v žepu. Kaj storiti? Žena ima pač nekaj prihranjenega, a ne bo tako neumna, da bi dala njemu za pijančevanje. Na pomoč mu pride Niko, ki mu pravi: »Čuj, Tonče, naredi tako-le: Pojdi domov in lezi. Jaz si medtem izposodim čevljarski predpasnik in pridem k tebi na dom kot čevljar. Boš videl, da bo vse gladko šlo.«

Tonče uboga in gre domov. Kmalu za njim pride Niko v čevljarskem predpasniku. »Dober dan, gospa; ali je Tonče doma?«

»Doma, kaj bi pa radi?«

XXX

Pustni dnevi so prišli in tudi pomlad se je približala svojemu koncu. Napočil je vojni čas in prinesel splošno mobilizacijo. Niko in Tonče sta se morala ločiti, ker je Niko služil pri topničarjih, Tonče pa pri pehoti.