Ko molče topovi ...: Razlika med redakcijama

| dovoljenje= javna last}}

Na zahoduzapadu umira dan.

Draga rodna vas, kako blizu si mi in vendar kako daleč. In ti, draga deklica, ki— morebiti ravno sedaj sanjariš na svojem oknu med svojimi cvetlicami in so tvoje misli ravno tako otožne. Pod teboj zamišljeno šelesti stari, orjaški kostanj. Spodaj po cesti isto drvijo, kakor tu pred menoj, vojaki, vozovi, konji, avtomobili. Mnogo tujih obrazov, malo domačih. In morebiti se tudi tebi toži po časih, ko je bila cesta skozi vas tako pokojna, ko je v mraku tako milodomače zazvonil vaški zvon svojo večerno pesem in ko so po klopeh pred hišicami posedali samo znani domači obrazi. V tistih lepih dneh, ko naša domača vasica ni bila dom tujcev in ko domači niso umirali po tujih krajih, hrepeneči po domu ... Morda misliš ravno tako otožne misli kakor jaz. Veje starega kostanja na vaškem trgu, pod tujim oknom, šelestijo žalostno in pritajeno, kakor vzdih hrepenenja po nekdanjih lepih starih časih. Morebiti tudi tam gori, med našimi planinami molče nocoj topovi. Tih pomladni večer pada na ozko dolinico in ti strmiš vsa zamišljena bogvekam skozi svoje okence, polno cvetja, s tiho žalostjo v srcu in z nemirnim hrepenenjem v duši. To hrepenenje je nocoj ob tem lepem večeru še bolj neutolažljivo, še bolj boleče ... Kostanj pod teboj šumi žalostno, otožno in bele vaške hišice okoli njega so polne žalosti in vdane bolesti.

Tako romajo moje misli in plava moje hrepenenje med domače hribe. Duša mi je polna sladko-bridkegasladkobridkega domotožja. Ulica pred mano se zavija v mrak, v sobo se plazijo temne sence, bolj in bolj se noči. Na ulici postaja tišje, vedno redkejši koraki udarjajo po tlaku. Tam v hiši nasproti se zapirajo temnice oken in pod menoj je zaškrtal ključ hišnih vrat.

Stopam dalje med mračnimi hišami, mimo razdrtih stavb –— isto vsakdanjo pot po žalostnem mestu. Bojim se razmišljati, kdaj bodo te zapuščene ulice zopet oživele, kdaj se bo končalo to življenje, ki mu ni videti konca. Zdelo bi se prečudno, bilo bi prelepo, da bi še upal verjeti samemu sebi, da bo tudi tega konec, da se še kdaj vrnejo nekdanji lepi časi, katere znamo šele sedaj prav ceniti, kako lepi so bili.