Ko molče topovi ...: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
| izdano= ''Slovenec'' 100/44 (2.5.1916), 1
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-64C0TQBN dLib]
| dovoljenje= javna last}}
| obdelano=4}}
 
 
Na zahoduzapadu umira dan.
 
Slonim na oknu svoje sobice in strmim brezmiselno ven na ulico. Počasi in počasi se izgublja dnevna svetloba. V sobici je že mračno, kakor v kaki tihi kapelici z zastrtimi okni. Nekje iz daljave se oglaša kanon, drugače pa je vse mirno in tiho. Grobna tišina pihlja od mrtvaške Kalvarije. Kakor na prostranem pokopališču, je vse spokojno tam pod Oslavjem.
Slonim na oknu in se pogovarjam s svojimi mislimi ...
 
Draga rodna vas, kako blizu si mi in vendar kako daleč. In ti, draga deklica, ki morebiti ravno sedaj sanjariš na svojem oknu med svojimi cvetlicami in so tvoje misli ravno tako otožne. Pod teboj zamišljeno šelesti stari, orjaški kostanj. Spodaj po cesti isto drvijo, kakor tu pred menoj, vojaki, vozovi, konji, avtomobili. Mnogo tujih obrazov, malo domačih. In morebiti se tudi tebi toži po časih, ko je bila cesta skozi vas tako pokojna, ko je v mraku tako milodomače zazvonil vaški zvon svojo večerno pesem in ko so po klopeh pred hišicami posedali samo znani domači obrazi. V tistih lepih dneh, ko naša domača vasica ni bila dom tujcev in ko domači niso umirali po tujih krajih, hrepeneči po domu ... Morda misliš ravno tako otožne misli kakor jaz. Veje starega kostanja na vaškem trgu, pod tujim oknom, šelestijo žalostno in pritajeno, kakor vzdih hrepenenja po nekdanjih lepih starih časih. Morebiti tudi tam gori, med našimi planinami molče nocoj topovi. Tih pomladni večer pada na ozko dolinico in ti strmiš vsa zamišljena bogvekam skozi svoje okence, polno cvetja, s tiho žalostjo v srcu in z nemirnim hrepenenjem v duši. To hrepenenje je nocoj ob tem lepem večeru še bolj neutolažljivo, še bolj boleče ... Kostanj pod teboj šumi žalostno, otožno in bele vaške hišice okoli njega so polne žalosti in vdane bolesti.
 
Tako romajo moje misli in plava moje hrepenenje med domače hribe. Duša mi je polna sladko-bridkegasladkobridkega domotožja. Ulica pred mano se zavija v mrak, v sobo se plazijo temne sence, bolj in bolj se noči. Na ulici postaja tišje, vedno redkejši koraki udarjajo po tlaku. Tam v hiši nasproti se zapirajo temnice oken in pod menoj je zaškrtal ključ hišnih vrat.
 
Kakor da sem se prebudil iz svojih sanj vstanem z okna.
Kakor da me je strah, mi postane korak še hitrejši. Najraje bi kar tekel naprej in naprej, daleč proč, ven iz te zapuščenosti, ven iz tega mrtvaškega miru. Hotel bi proč od tod, k ljudem, kjer ne bi bil tako sam, kjer me ne bi bilo strah te grozne samote.
 
Stopam dalje med mračnimi hišami, mimo razdrtih stavb isto vsakdanjo pot po žalostnem mestu. Bojim se razmišljati, kdaj bodo te zapuščene ulice zopet oživele, kdaj se bo končalo to življenje, ki mu ni videti konca. Zdelo bi se prečudno, bilo bi prelepo, da bi še upal verjeti samemu sebi, da bo tudi tega konec, da se še kdaj vrnejo nekdanji lepi časi, katere znamo šele sedaj prav ceniti, kako lepi so bili.
 
Kostanji v ljudskem vrtu šume. Vonj cvetja diha iz temnih nasadov. Kakor dve senci stojita ob kraju vojaški straži, mirno, nepremično. Bog ve, kod romajo njune misli in kje se sprehaja njuno tiho hrepenenje. Morebiti občutita isto, kar občuti nešteto njih in morebiti so njune misli nocoj, ob tem molčečem večeru še bolj žalostne in neutolažljive. Bog ve ... Morda so njune misli že tako otopele, da sploh ne mislita in hrepenita po ničemer več, kakor da ne more biti več drugače ...
1.152

urejanj