Grobovi (Slovenec): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 36:
Razdejanje, razdejanje! In nazadnje je to malenkost. Če bi se merila sila s sovraštvom in ji bila enaka — ali bi se ne obrnila zemlja v hipu in pokazala svoje korenine kvišku? Kako dobro, da je človek navsezadnje vendarle — črv. Kaj govori to gromenje od vseh strani?
 
Zunaj pred mrtvašnico leže novo nasuti grobovi. Vojaški grobovi. Ne, saj to niso več vojaki, to so ljudje, to so očetje,bratje, sinovi ... Bogve kje mislijo nanje, če še živi, bogve kje se pretakajo solze in se morda moli za niih dušo? Morda piše pismo nekdo nanj: »Dragi moj! Predno vzamem pero v mojo desno roko, « Kje cvetejo tiste cvetice, ki hrepenijo na njegov grob? Kje raste les, ki bi rad bil križ njegov?. . . Bogve kje? Bili so vojaki, umrli so junaki in zdaj leže očetje, bratje, sinovi — ljudje. Italijan poleg Slovenca, Hrvat poleg Ogra in Nemca . . . Nekdo jim je okinčal grobove .. Nežna roka? Nežnejša je bila trda roka tovariševa in nežnejše srce, kot roka in srce ženske, Vsi ti grobovi, obrobljeni s kamenjem, posuti s peskom, okinčani s cvetjem in lesenim belim križem in napisom — kaj nam pravijo, tu poleg tega — malenkostnega razdejanja? Kje je tu sovraštvo, ki bi kopalo zemljo do pekla in jo prevračalo?
Videl sem grob italijanskih vojakov. Ali se je kaj ločil od grobov naših? Ali ni morda nežna roka še bolj pazila? Grob je posut s peskom, iz prodnih kamenčkov je sestavljen v sredi križ in na beli tablici lično napis v nemškem jeziku: »Tu počiva N. N. in njegovi tovariši...« Ob križu in ob robu je bršljan in zimzelen . . . Še en tak grob tam zunaj, poleg njega leži Slovenec. Mi je okrasil grob Hrvat ali Nemec? Kako lepo je med grobovi! Krhnilo je od nekje in se v žvižgu prelomilo čez hrib. Naša nevidna poljska baterija je udarila . . . Zasičalo je tuleče skozi zrak in laška granata, ki je udarila na skalovje, je dvignila kup prsti in oblak drobcev in dima . . . Pokalo je divje in jidarjalo
se morda moli za niih dušo? Morda piše
pismo nekdo nanj: »Dragi moj! Predno vzamem
pero v mojo desno roko . . ,« Kje cvetejo
tiste cvetice, ki hrepenijo na njegov
grob? Kje raste les, ki bi rad bil križ njegov?
. . . Bogve kje?
Bili so vojaki, umrli so junaki in zdaj
leže očetje, bratje, sinovi — ljudje. Italijan
poleg Slovenca, Hrvat poleg Ogra in
Nemca . . . Nekdo jim je okinčal grobove ..
Nežna roka? Nežnejša je bila trda roka
tovariševa in nežnejše srce, kot roka in
srce ženske, Vsi ti grobovi, obrobljeni s kamenjem,
posuti s peskom, okinčani s cvetjem
in lesenim belim križem in napisom —
kaj nam pravijo, tu poleg tega — malenkostnega
razdejanja? Kje je tu sovraštvo,
ki bi kopalo zemljo do pekla in jo prevračalo?
Videl sem grob italijanskih vojakov.
Ali se je kaj ločil od grobov naših? Ali ni
morda nežna roka še bolj pazila? . . . Grob
je posut s peskom, iz prodnih kamenčkov
je sestavljen v sredi križ in na beli tablici
lično napis v nemškem jeziku: »Tu počiva
N. N. in njegovi tovariši...« Ob križu in
ob robu jc bršljan in zimzelen . . . Še en tak
grob tam zunaj, poleg njega leži Slovenec.
Mi jc okrasil grob Hrvat ali Nemec?
Kako lepo je med grobovi!
Krhnilo je od nekje in se v žvižgu prelomilo
čez hrib. Naša nevidna poljska baterija
je udarila . . . Zasičalo je tuleče skozi
zrak in laška granata, ki jc udarila na skalovje,
jc dvignila kup prsti in oblak drobcev
in dima . . . Pokalo jc divje in jidarjalo
sovražno , . .