Zvonovi domači: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Revizorka (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Revizorka (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
<poem>Le doni zvon iz temnih lin
in vzbujaj mi na dom spomin!</poem>
 
 
Kje so zlati časi, ko me je mati učila to krasno pesem! Kje so srečni časi, kje je ljuba mati! Zginili, minuli so časi nedolžnega veselja v vesoljnem morju večnosti, mati spi večno spanje v tihem grobu. Prišli so drugi časi, časi resnega življenja, dnevi trpljenja in težav. Usoda me je iztrgala iz brezskrbnega življenja, pahnila me je v nevarne vrtince sveta. Tavam kot tujec po tujem svetu. Marsikdaj si v tolažbo zapojem pesmico, ki sem jo podedoval od matere. Le doni zvon iz temnih lin!... Kdor zna to pesem, ve, kako krasna je njena vsebina in v srce segajoča njena melodija. Čast možu, ki jo je napisal. Živel bo večno v spominu čistega ljudstva, ki je večno. Takšne može potrebuje naš narod, ki jih bodo bodrili do ljubezni do rodne domovine in do bratov.
Vrstica 15 ⟶ 16:
Spominjaj me, zvon v tujini, na dom, kamor hrepeni moja duša, kamor si želi milijon src. Kje si večna poezija, ki si mi poživljala dušo pod domačim nebom? Poezija, brez tebe ni idealov, brez idealov ni življenja. Poezija, ti daješ življenju vsebino, ti narediš življenje vredno življenja. Šel sem med svet, postavil blaženo zemljo, na kateri kraljuješ ti, kraljica večne lepote. Kako hvaležen sem zvonovom, ki me spominjajo na dom, kraljestvo poezije.
 
Jutro ... Lahka jutranja zarja oznanjuje prihod zlatega sonca. Iz temnih lin se oglasi zvon. Poje jutranjo pesem v čast Vsemogočnega. Njegov srebrni glas se razlega po domači votlini, domačih grobov. Sonce prihaja, narava, vstani! In sleherna stvarca vstane ter se poda na svoje vsakdanje delo. Uho sliši, oči vidijo poezijo, katere lepota je nepopisna.
 
Večer ... Sonce zahaja na domače gore, zadnje žarke pošilja zemljanom v slovo. Po dolini se spušča večerni mrak, krilati oznanjevalec noči. Iz zvonika večerni zvon zapoje krasno melodijo. Ave Maria, ave Maria! Narava leže k počitku, vesoljno stvarstvo uspava mila, tiha melodija večernega zvona. Poezija ...
 
Sveta so čustva, ki napolnjujejo čisto dušo milih glasov zvonov, ko oznanjajo Gospodov dan. Duša se veseli, narava se veseli, smehlja se ti od veselja sleherno naravno bitje. Resna, otožna je melodija zvonov, ko spremljajo trpljenje na njegovi zadnji poti. Življenje je boj in brez boja ni življenja. Kaj je namen življenja, povejte nam zvonovi! »Delo, delo, delo.« To je njihov odgovor. Delo je naša zemeljska naloga. Delo je boj poezije duha s prozo vsakdanjega življenja. Posvetiti se delu, se ne omadeževati, z rokami delati od jutra do večera v potu svojega obraza, a dušo in misli obračati proti nebu, to je naša sveta naloga.