O sinu, ki je imel kratek konec pameti in mrvico zastopnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m |licenca = sporno
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
'''O SINU, KI JE IMEL KRATEK KONEC PAMETI IN MRVICO ZASTOPNOSTI'''
 
Živel je njega dni oče, ki ga je vse 'življenje tresla
revščina. Imel je sina, ta pa kratek konec pameti
in mrvico zastopnosti. Preden je oče umrl, ga je poklical
k sebi in mu rekel:
«"Sin moj, denarja in gradov ti ne morem zapustiti.
Bog ti je dal konec pameti in mrvico zastopnosti,
prav ju uporabljaj, pa boš že kako živel med
Vrstica 15:
dajem s seboj na pot: Če greš mimo poštenih ljudi,
karkoli naj počenjajo, jim vedno iz srca želi:
«Bog daj več!»
Vsaj drugim privošči srečo, če je že sam nimaš.
Slabega ti to voščilo tako in tako ne more prinesti."
Vrstica 27:
žalostnimi obrazi med njivami in ogledujejo uničeni
sad svojega truda.
«"Ej, ljudje božji, kaj se tako kisate?»" jih nagovori
in jim vošči:
«"Bog daj več!»"
Ljudje se razjezijo in ga malone kamenjajo kot
kačo:
«"Kdo te je tako učil, da nam voščiš nesrečo?«"
Sin se začudi in vpraša:
«"Kako pa bi moral reči?»"
«\"Reči bi moral: Nikoli več nam ljubi Bog ne pošiljaj
kaj takega,«" mu pravijo ljudje.
Zapomni si njih nauk in gre dalje. Pride mimo
hleva, pred katerim je srečni gospodar ogledoval
pravkar skote^ioskoteno tele.
cNikoli"Nikoli več nam ljubi Bog ne pošiljaj takega!»"
spregovori sin. Mož pa se razjezi, misleč, da mu zasmehuje
lepo živinče, in pravi:
«"Reci rajši: Bog daj vsako leto enega!»"
Ker je imel sin konec pameti in mrvico zastopnosti,
si zapomni še ta nauk in gre dalje. Pride mimo
hiše, iz katere so baš nesli mrliča.
«"Bog daj vsako leto enega!«" vošči. Pa tudi to
voščilo ljudem ni bilo pogodu. Kljub vsej žalosti so
se v jezi spravili nad njega in ga skoraj pobili na tla:
«"Smrkavec, reci rajši: Bog mu reši dušo! Pa
zmoli en očenaš za ranjkega in pojdi dalje po svoji
poti.»"
Sin si zapomni še tpto, zmoli očenaš za ranjkega
in gre dalje po svoji poti. Pride mimo kovača, ki je
bas1baš podkavalpodkoval starega konja. Popotnik mu že od daleč
zavpije:
«"Bog mu reši dušo!«"
Nato hoče zmoliti še en očenaš, pa ga kovač nahruli
v jezi, misleč, da se fant norčuje. Reče mu:
«"Saj mrha nima duše! Zato reci: Le trdno naj
stoji! Če pa tega nočeš, molči in pojdi dalje.»"
Sin se izgovarja, da tega ni vedel, zahvali se za
nauk in gre dalje. Pride niimomimo dveh drvarjev, ki
žagata debel hrast ob poti.
 
— 70 —
 
«"Le trdno naj stoji!»" jima želi sin, kakor se je
naučil od kovača. Drvarja pa s tem nista zadovoljna,
temveč ga oštejeta, rekoč:
«"Ti že pokaževa! Reci rajši: Bog daj, da bi padelL»padel!"
No, sin si zapomni še nauk drvarjev in gre dalje.
Pride do fanta, ki je splezal na košato vrbo nad
potokom, da jo oklesti. Ustavi se pod vrbo in želi
fantu na vrbi:
«"Bog daj, da bi padel!»"
Fantu je bilo to že preveč. Splezal je z vrbe in
pahnil popotnega sina v potok, rekoč:
«"Ne jaz, padi rajši ti, ki imaš prekratek konec
pameti in predrobno mrvico zastopnosti.»"
Od tu dalje molči zgodba o popotnem sinu. Jaz
si mislim takole: če je v potoku utonil, je zgodbe