Večna luč naj jim sveti …: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
{{naslov-mp
| naslov= Večna luč naj jim sveti ...<ref>Za zadnjo sobotno številko prepozno došlo.</ref>
| avtor= Leopold Turšič
| izdano= ''Slovenec'' 43/254 (6. 11. 1915), 1-3.
 
Molče smo zrli za izginolim vlakom, za svojimi dragimi, katerih duše so tako udane in mehke, a postave in pesti tako silne. Božja roka naj jih vodi, naj bodo junaki vsi do zadnjega in naj delajo čast našemu narodu! …
 
<center>— — — — — — — — — —</center>
 
Par mesecev je minilo. Usoda je hotela, da sem moral tudi jaz s svojim poklicem na bojišče. Vesel sem bil in ponosen, da sem prišel k temu krasnemu planinskemu polku. Kako sem si želel, da bi videl zopet drage fante, s katerimi sem bil svoj čas tako tesno spojen. Pavle in Fric, vsak s svojimi zvezdami, s svojima krepkima postavama, z možatostjo in korajžo sta mi stala vedno pred očmi kot vzora planincev in komaj sem čakal trenutka, da bi ju ugledal, ker ni bilo med tem časom pravega glasu o njih. Pač so prihajali glasovi taki in taki, pa kdo bi vsemu verjel! Razgledoval in razgledal sem se po regimentu, a uzrl ju nisem. In še za marsikom sem gledal sam od sebe in po naročilu, a malo koga sem uzrl ...
 
Vrnita se, Pavle in Fric! Če ne, naj Vama sveti večna luč! Bodi to prvi spomenik, skromen in majhen, ki vama ga postavljam, če sta prelila kri za dom in cesarja.
 
<center> * * </center>
 
Čmerikav in pust dan je bil 13. december, ko smo se pomikali za bežečim sovražnikom. Bilo je jutro po bitki, ki je divjala pol noči in cel dan. Mraza sicer ni bilo, a v žalostne oblake zavito nebo se je tako lepo strinjalo s prizori groze, ki smo jih gledali na desni in levi razorane ceste. V obcestnih jarkih je ležalo vse polno popuščene municije in mrtvih konj; zemlja razrita od granat, potresena z raztrgano obleko, tornistrami in nahrbtniki, razbitimi puškami in praznimi patronami. Poleg našega vojaka planinca je ležal mrtev Rus, poleg njega puška s počenim kopitom. Obdelovala sta se toliko časa, da ju je smrt združila k bratskemu objemu. Odtod strjena kri po obrazih in oblekah. »Hostes in acie, fratres in pace sepuleri una quiescunt …« (Sovražnika v bitki kot brata počivata skupaj v mirnem grobu.) Kdo ju je pokopal in kam, kdo ve?
 
 
Drugi dan smo odrinili preko reke čez porujavele griče — bilo je brez snega —za sovražnikom. Povsod isti prizori kakor prejšnje dni. Mrtva trupla, okrvavljena zemlja povsod; in blagoslavljal sem trupla in molil za duše. Fantje planinci, kdo vas je pozneje pokopal? Kdo ve? Večna luč naj vam sveti! ...
 
<center> * * * </center>
 
Večer, ko sem pokopaval nadporočnika Konrada, mladega, hrabrega in nad vse ambicijoznega častnika, mi ostane neizbrisno v spominu. Mnogo sem jih že izročil materi zemlji. Marsikatero podrobnost sem že pozabil, a prizora, ko so se častniki poslovili v temni noči od padlega tovariša, pač ne pozabim nikoli.
 
 
Čast junakom na Kastelik vrhu! Večna luč naj jim sveti! ... Takrat so se izkazali.
 
<center> * * * </center>
 
V Olejowi Korolowki tokraj Dnjestra smo bili sčasoma našim junakom tik cerkve priredili prav lepo vojno pokopališče. Vsi naši grobovi — tudi ruskih je bilo nekaj na začetnem kraju — so stali v ravni vrsti. Vrh slehernega je stal majhen lesen križ z imenom in primernim besedilom.
 
Gore obdajajo naše sedanje grobišče. Vojni vihar se vrši kroginkrog njega, Petindvajset križev, petindvajset grobov, lepo urejenih v ravne vrste, med njimi sedem naših. Okrog primerna ograja z znamenjem odrešenja in vstajenja …
 
<center> Xx Xx Xx </center>
 
Odmolil bom na vernih duš dan na grobišču obredne molitve za padle polkove junake, ki počivajo znano in neznano kje, po svetovnem bojišču, a lučke na predvečer ne bodo gorele. Preblizu je sovražnik ... Zato pa naj jim sveti večna luč v večnem miru in pokoju; viharno vojsko so prestali kjerkoli, žrtvovali za domovino svojo kri — slava slovenskim alpincem!
 
<references>
 
 
 
[[Kategorija:Podlistki]]
1.152

urejanj