Grobovi (Slovenec): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Revizorka (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| naslov= [[Grobovi]]
| avtor= Fric
| opombe=
| opombe= Objavljeno v [[Slovenec]] letnik 44, št. 250 (31. oktober 1916) v rubriki [[Listek|Listek]]
| obdelano=1
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-H1MEQ48Z/?query=%27keywords%3dslovenec%27&pageSize=100&fformattypeserial=newspaper&fyear=1916&frelation=Slovenec+%281873%29&sortDir=ASC&sort=date&page= dLib]
|licenca=javna last
}}
Vrstica 24:
V pokopališčnem zidu je režala od vrha globoka zareza, nedaleč proč je zijala za klobuk velika luknja skozi zid. Upognil sem se, da bi poiskal drobec granate vsaj. Nič! Samo zdrobljen omet in kamenje ...
 
»Ne išči! To je že stokrat preiskano. Ljudje odnašajo spomine. Drugi iščejo iz veselja . .. Najbrž je bila cela. Tam tudi ...«
 
Na tleh, tik steze ob grobovih, se je risala napol zasuta luknja v zemljo.
Vrstica 36:
Razdejanje, razdejanje! In nazadnje je to malenkost. Če bi se merila sila s sovraštvom in ji bila enaka — ali bi se ne obrnila zemlja v hipu in pokazala svoje korenine kvišku? Kako dobro, da je človek navsezadnje vendarle — črv. Kaj govori to gromenje od vseh strani?
 
Zunaj pred mrtvašnico leže novo nasuti grobovi. Vojaški grobovi. Ne, saj to niso več vojaki, to so ljudje, to so očetje,bratje, sinovi ... Bogve kje mislijo nanje, če še živi, bogve kje se pretakajo solze in se morda moli za niih dušo? Morda piše pismo nekdo nanj: »Dragi moj! Predno vzamem pero v mojo desno roko, « Kje cvetejo tiste cvetice, ki hrepenijo na njegov grob? Kje raste les, ki bi rad bil križ njegov?. . .. Bogve kje?

Bili so vojaki, umrli so junaki in zdaj leže očetje, bratje, sinovi — ljudje. Italijan poleg Slovenca, Hrvat poleg Ogra in Nemca . . . Nekdo jim je okinčal grobove .. Nežna roka? Nežnejša je bila trda roka tovariševa in nežnejše srce, kot roka in srce ženske, Vsi ti grobovi, obrobljeni s kamenjem, posuti s peskom, okinčani s cvetjem in lesenim belim križem in napisom — kaj nam pravijo, tu poleg tega — malenkostnega razdejanja? Kje je tu sovraštvo, ki bi kopalo zemljo do pekla in jo prevračalo?
 
Videl sem grob italijanskih vojakov. Ali se je kaj ločil od grobov naših? Ali ni morda nežna roka še bolj pazila? Grob je posut s peskom, iz prodnih kamenčkov je sestavljen v sredi križ in na beli tablici lično napis v nemškem jeziku: »Tu počiva N. N. in njegovi tovariši ...« Ob križu in ob robu je bršljan in zimzelen . . . Še en tak grob tam zunaj, poleg njega leži Slovenec. Mi je okrasil grob Hrvat ali Nemec? Kako lepo je med grobovi! Krhnilo je od nekje in se v žvižgu prelomilo čez hrib. Naša nevidna poljska baterija je udarila . . . Zasičalo je tuleče skozi zrak in laška granata, ki je udarila na skalovje, je dvignila kup prsti in oblak drobcev in dima . . . Pokalo je divje in jidarjalo
sovražno , . .
 
Kako lepo je med grobovi!
 
Krhnilo je od nekje in se v žvižgu prelomilo čez hrib. Naša nevidna poljska baterija je udarila ... Zasičalo je tuleče skozi zrak in laška granata, ki je udarila na skalovje, je dvignila kup prsti in oblak drobcev in dima ... Pokalo je divje in udarjalo
sovražno , . ..