Na Vrazovem domu: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Drozinaa (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Drozinaa (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
 
Vojna divja okoli mej stoletnega cesarstva, divja že tretje leto s krutostjo in neizprosnostjo, kakor bi si je prej niti v najtežjih sanjah ne mogli predstavljati, in vsak dan nam prinaša novih dogodkov, strašnih in razburljivih, ki počasi, ali sigurno vplivajo tudi na najmočnejše živce. Kaj čuda, da si človek v teh časih zaželi prejšnje krasne čase blagega miru nazaj in da je usodi hvaležen, če se mu v tem vojnem metežu nudi ugodnost, preživeti v kakem tihem kotu naše domovine vsaj par mirnih, brezskrbnih dni.
Take misli so mi rojile po glavi, ko sem se bližal, hode iz Ljutomera, cilju svojega kratkega dopusta, prijaznemu Cerovcu, rojstnemu kraju velikega ilirskega pesnika, {{Razprto| Stanka Vraza}}, sledeč prijaznemu vabilu Vrazove rodbine.
 
Oj ve slovenske gorice ljutomerske! Zastonj vas ni žerovinski slavec opeval tako gorko, tako iz globine svoje duše, vas slikal bratskemu narodu {{Razprto| hrvatskemu}} v tako živih prekrasnih besedah in primerah, — tri četrt stoletja predno je vašo lepoto moral na novo razkriti — tudi Slovencem — Rudolf Hans Bartsch!
 
Večerno sonce je ravno lilo vso sladkobo rožnatih in vijoličastih žarkov raz belkasto-rumenega zatona, ko sem dospel, po bližnjici, med goricami hodeč, na višino. Tik pod mano sem ozrl v osojni dolini s slamo krito hišo, borno in nezazirno — a obstal sem ter dolgo zrl tja doli, saj je bila rojstna hiša {{Razprto| Miklošičeva}} v Radimirju. Od tod je hodil pogled po severovzhodu — na bogato Mursko polje, obstal nad belo črto — cesto, obrobljeno s sto in sto prijaznimi hišami. Cela vrsta vasi se drži tod skup, tako da se voziš skoraj uro skozi, pa meniš, da je to ena sama, velikanska vas: tu prva z vitkim cerkvenim stolpom, in z dvema parnima opekarnama, to so {{Razprto| Križevci}}; zrak je tako čist in prozoren, da se dim iz opekarn ziblje in vije, kakor tanka jesenska pajčevina daleč, daleč proti prekmurski ravnini; — za Križevci se vrstijo {{Razprto| Bučečovci}}, nanje se naslanja {{Razprto| Vučja ves}}, že precej v večerni megli. Na desno od Križevcev, že bolj proti Muri, se blesti veliko poslopje v sončnih žarkih, to je veliki samostan v {{Razprto| Veržeju}}, že čisto na ogrski meji; če zreš še dalje, ozreš široke, razsežne naselbine ogrskih Slovencev: {{redakcija|Belotince|Beltince}}, {{Razprto| Tišino}}, {{Razprto| Soboto}}, do čim se ti bližji Ljutomer skriva pod vznožje Slovenskih goric.
 
Ko se okrenem na nasprotno stran, je sonce tonilo za Slovenskimi goricami, vse krvavo; saj zre toliko gorja in krvoprelitja! — odbežite, žalostne misli! — okó išče novih, prijaznih vtisov; in glej, na jugovzhodu zazre preko dveh ali treh brd, ki se kakor kulise v gledišču vrste drugo za drugim, na najvišjem gričku — cerkev jeruzalemsko s svojim širokim stolpom, pa s streho, ostro in sloko kakor šilo; na istem brdu, toda že bolj v daljavi zagledam drugo cerkev, obdano od cele vrste večjih hiš, da mi dozdeva kot trg ali mesto; to so {{razprto|Svetinje}}, župna cerkev, kjer je rajnki župnik Jaklin krstil Stanka Vraza.