Veliki grof: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 68:
znamenji in vlačili cesarjeve privržence v pekel. Neverjetno
je skoraj slišati, da ta genialni predlog odbornikom
 
12
ni ugajal; a istina je: komaj je bil stavljen, že ga je zavrgla
velika večina, ki ni hotela ničesar vedeti o dialičnem,
Vrstica 79 ⟶ 77:
obenem službo mestnega tajnika in bil tako rekoč stalen
ud modrega svetovalstva.
 
Sodnik bi bil sklenil sejo, da ni Hajdingerja tako skrbel
slavnostni pozdrav. Bogvé če bo govor vélikemu
Vrstica 84 ⟶ 83:
dejal in dal postrani vedeti, da bi bil on dober mestu
postreči s pripravnim govorom.
 
"Govor mora biti latinski in to seveda v stihih," je
dejal Mavroh.
 
"In gospod Mavroh mu bo kos, to se ve da!" je odgovoril
doktor nekoliko razžaljen.
 
"Kos ali ne kos," je odvrnil oni; "to je vprašanje, ki ne
spada sem. Da pa to ni moja dolžnost, ampak nekoga
Vrstica 98 ⟶ 100:
Petacij naj zloži govor, ki bo segel milostljivemu
gospodu do srca."
 
Ta misel se je zdela skoraj vsem tako dobra, kakor bi
jo bil vsak sam sprožil. Vesel je sklenil sodnik posvetovanje
Vrstica 104 ⟶ 107:
mestni sluga velik vrč vina in postavil srebrno kupo
pred sodnika.
 
"Na zdravje milostljivega kneza in grofa Urha!" reče
dostojni predsednik in napije sosedu na desni. Kupa je
Vrstica 113 ⟶ 117:
latinski govor je bil zdaj zanj najvažnejša reč - koliko
stihov si upa narediti v enem dnevu.
 
"Dobrih," odgovori magister, "versus palmares, kakor
bi dejal Ciceron, kakih petdeset, s pravilnimi zarezami
in skromno rabo licentiae poeticae et prosodiacae
- slabših pa mnogo več."
 
"Prijatelj moj," je dejal sodnik, "vzemiva najboljših,
kar si jih vaša učenost le izmisliti more; potem pa naj jih
Vrstica 122 ⟶ 128:
bom jaz, in naš gospod, če ga kaj poznam, še bolj."
 
14
"Toda kakšne mere naj se poslužujem v pesmi?"
 
"Kakršne hočete. To vse prepuščam vašemu okusu,"
je bil priljudni odgovor.
 
Magister si vendar ni mogel kaj, da ne bi bil začel na
drobno razlagati važnega razločka med daktili in troheji,
ko prinese sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca.
Sodnik pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči.
 
"Menda vendar ne bo Ogrov," izpregovori in odda
list Petaciju, da ga na glas prebere.
 
Zapisano pa je stalo, da morajo po večernicah vsi meščani, ki so dolžni nositi orožje, biti pripravljeni pri
mestnih vratih in ob rovih, da branijo mesto.
 
"Škoda lepe druščine," so dejali možje in ugibali, od
kod bi se bilo napada bati. Sodnik pa je hitro storil svojo
Vrstica 140 ⟶ 150:
meščanom povelje.
 
== II ==
15
 
II
Gospod Petacij pa je hitel domov in v glavi se mu je
vse trlo samih šestomerov. Hitro, hitro! je priganjal
Vrstica 163 ⟶ 173:
živo mladino sukcentor; šiba je pogosto pela, in kdor je
v šoli spregovoril kako slovensko ali nemško besedo
 
16
namesto zapovedane latinske, je moral nositi "osla"
toliko časa, dokler se kak součenec ni enako pregrešil.
 
Da je bil magister učen mož, ni kazala samó dolga
brada, ki je padala po njegovem črnem talarju; povedal
Vrstica 187 ⟶ 196:
pri oknih še služila tanka roženina, mehurji, kožice in
druga prosojna tvarina.
 
"Heja! Mars v svetišču Minerve," vzklikne magister,
stopivši v sobo, kjer je poleg starega kolaboratorja pri
mizi sedel vojak v oklepu.
 
17
"Oh, oče, k slovesu prihajate," se veselo oglasi mlada
deklica in vzame magistru palico in kapo. Vojak pa je
prijateljsko stresel roko magistru, ki je skrbno povpraševal, zakaj je tako oborožen. "Robur et aes triplex circa
pectus. Menda vendar ne greste že na cesarja?"
 
"Ne," odgovori vojak, "na vójsko pojde Vitovec sam
z grofom. Zdaj pa se odpravljamo proti Žalcu, da pozdravimo
nekaj gostov s Kranjskega, ki gredo cesarju na
pomoč."
 
"Bella, horrida bella!" je vzdihoval mož. "Quidquid
delirant reges, plectuntur Achivi. Hvala Bogu, da ne pojdete
proti Dunaju in da ločitev ne bo dolga."
 
"Na srečno vrnitev še eno kupo!" je napival kolaborator
in sunil s komolcem Petacija: "Gospod Vit nam je
poslal tega vrlega malvazijca."
 
"Oj sladki dar Bakhov!" je vzkliknil ta, zahvaljujoč se
darovalcu.
 
"Bakhov sicer ni," je popravljal Vit, "ampak kneginja
nam ga je dala in jaz sem mislil z njim razveseliti gospodično
Kornelijo. A ne mara ga; svojeglava je."
 
"Kakor vse ženske," je razlagal Petacij in opiraje se na
množico citatov dokazoval, da je bil ta spol že za rimske