Črnovojnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tsterk (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Tsterk (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 46:
Čez nekaj dni so krenili v Srbijo. Izpočetka je bilo lepo, ker je bilo dovolj jela in tudi slivovice se je dobilo, tako, da si je Niko lahko večkrat razkužil želodec. Toda čimdalje so prodirali v Srbijo, tem slabše je bilo v tem oziru, ker so naše čete zelo hitro napredovale ter je tren ostal daleč zadaj. Naš Niko je bil primoran, da si je tu in tam sam preskrbel večerjo.
 
Bil je krasen dan; vse je bilo pokrito z belim plaščem, a žarko sonce je s svojo toploto rešilo tužna srca. Niko ne misli na nevarnosti, na pretečo smrt, marveč samo na svoj prazni želodec. »Pozabil sem že, kdaj sem zadnjikrat jedel,« si je rekel, »moj ubogi želodec me vedno silneje opominja, naj ga ne zapustim popolnoma. Moram enkrat tudi njega poslušati; sovražnik bo pač imel toliko rešpekta pred mojo lakoto, da me bo pustil, da se najem.« Pogleda na desno in levo in kmalu opazi, kar je iskal: sto korakov proč je ležal mrtev konj - pravzaprav jih je ležalo mnogo vse naokoli - k njemu se napoti in si odreže lep kos, kake tri kilograme. En del si je namenil privoščiti takoj, drugega pa shraniti. Toda ni imel sreče; še preden mu je zavrela voda, je sovražna krogla prebila skodelico na sredi, voda je iztekla in pogasila ogenj, katerega je bil zanetil s tolikim trudom. Treba je bilo zopet čakati druge priložnosti.
 
Potekel je dan in še eden; neprestano se juriša, a nikjer ničesar, da bi si človek potolažil želodec; kuharji so ostali daleč zadaj, najbrž so se bali, da bi tudi njim juha ne pogasila ognja. Niko je bil torej primoran, da si skuša sam pomagati, kakor ve in zna.