Veliki grof: Razlika med redakcijama

"Tega vsega si jaz ne zapomnim," je dejal óni. "Lepo

je bilo neizrečeno, vse se je svetilo in bleščalo, in Vito

nepotrebne dragocenosti, nabral bi zanje vojakov, da bi

z njimi tri nemške cesarje gnal na Turško."

bežala pred sovražniki.

 

 

Lazar pa je pogledal svojega poveljnika, češ, kaj to pomeni.

Topot konjskih kopit je pretrgal to prerokovanje. Viljem

je del roko na čelo in pazno gledal na prihajajoče

konjikov je dohajalo; dva spredaj in trije nekoliko za njima.

Konji so bili videti spehani, kajti zastonj so jih jezdeci

srnjak ali on, pa sem ga ustrelil. In naložili so mi za pokoro

vojsko s Turkom na leto in dan. Oh, v kaki nevarnosti

še nikdar ni videl. Toda brez zamere, gospod Krištof, tako huda ne more biti nobena bratovščina, da bi

nam branila zvrniti kupico prvič na zdravje njegovega

skrb zanj, in dobro vedoč, kaj terja grajska čast, mu je bil

prinesel po večerji natihoma še vrč vina v spalnico.

"Prijatelj, kakorkoli se imenujete," je dejal Jurij in povzdignil

oči in zgrabil za vrč, "moj delež ni med pijanci

 

"Ali greva?" je dejal čemerno Boštjan trgovcu. Krčmar

se tovarišu, da bi bil on že pokazal temu mlečnozobemu

mladiču, da ga ni zadrževal pomislek, da bi nemara onečastil

kak rokodelec.

 

 

"No, vidite, da nisva enakega rodu!" je dejal Boštjan

žepa.

 

 

"Gospod Jožef Medved, če se ne motim?" se obrne do

jo kar pri miru pusti.

 

Mi pa gremo z blagovoljnim bralcem spet v Celje

gledat, kaj je novega. V tedanjih Malinarskih ulicah

znanstvenih krogih se je pripisovala velika moč pajkom,

črvom, mišim in drugim, največ ostudnim živalim, ki jih

dandanes kdo verjel, o tem je bil trdno prepričan naš

znanec, krojač Mavroh, ki je sedel pri mizi in zvesto posluš

al njene besede.

"Tole bo potolažilo hrepenenje vašega srca," je dejala

žena in skušala prijazno skremžiti svoj obraz, čigar velike

pa nimam nobenega. Mojo roko vodita denar in pa čast.

— Toda veste, kaj bom povedal?" je dejal in zakašljal;

očividno v zadregi se je premikal na stolu sem ter tja,

potem vstal, premeril dvakrat sobo, obstal pred starko

in položil roko na njeno ramo.

"Veste," je dejal tiho, "čisto brez nevarnosti ne bo nocoj.

Mož se bo branil in če imam nesrečo, mati!" ˗

Mana pa je začela stokati in javkati in braniti sinu, naj

nikamor ne hodi, naj ne prodaja svojega življenja tujim

hudobnežem. A Boštjan se ni dal pregovoriti.

"Kar sem obljubil, to sem obljubil," je rekel in pristavil,

da je pač nerodno, ker mu je prepovedal mož koga

vzeti s sabo. Zdaj pa je začela žena siliti, naj vendar vzame

zanesljivega tovariša k takemu nevarnemu početju.

A Boštjan se je močno branil. "Dobro bi bilo," je dejal,

"če bi kdo v bližini na skrivnem čakal in mi pomagal le,

če bi bilo treba."

"Sam Urban mora s tabo!" je dejala žena in hitela v

kovačnico, kjer je njen orjaški sin ravno poskušal dogotovljeno

bodalo.

"Za grofova rebra!" je siknil med zobmi in pomolil

materi bleščeče se orožje. "Ali ste že slišali?" je dejal in

mojo pest in v malo dneh, mati, v malo dneh boste maščevani vi in moj oče in tisoč nedolžnih nesrečnikov.

 

"Tiho, tiho, da te kdo ne sliši," je šepetala mati in

védla sina v svojo sobico. Ondi mu je razodela naklep,

pravzaprav proti grofu, da mu ne bo treba drugega nego

braniti, braniti svojega brata.

"Brata, mati, brata?" je dejal trpko kovač. "Saj jaz

nimam brata. Ta, ki tako široko tam sedi, ta ni moj brat.

Mene in vas se sramuje in ravno tako bahat je kakor

strahopet."

"Hu!" je zaječal Boštjan pri mizi in zaškripal z zobmi,

da je Urbana posilil zaničljiv smeh. Mati pa le ni odjenjala,

dokler ga ni pregovorila.

"Brez Boštjana mi ne hodi domov!" so bile njene zadnje

besede.

Ko se je pa storila noč, je zapel pri farni cerkvi tako

imenovani vinski zvon, ki je dajal znamenje, da se morajo

kazniva ne bila, bi bila vsekakor nekrščanska. Začel je

seveda svoj govor pri Grkih in Rimljanih, ki jih vendar

razpeljal in razložil vse točke pro et contra, o tem

smo vsi prepričani; toda na tem svetu se ne kaznuje vselej

druščini posvečal svoje moči Bogu Bakhu."

 

Po teh besedah se je Eizinger poslovil in onadva sta

vstopila spet iz druge sobe.

"Ali ste čuli?" vpraša sodnik.

"Od besede do besede," odgovori Lenart s svetlimi

očmi, "in moja sumnja je gotovost. Gospod sodnik, zdaj

"In jaz ga moram na vsak način izpustiti," je odgovoril

sodnik odhajajočemu tajniku.

Ko pa je hotel sodnik ukazati mestnim vojakom, naj

popusté stražo, je prihitelo od grofove palače sem trideset

v samostan. Manj ponosen pa je kmalu spet prišel ven v živem razgovoru z gvardijanom, ki je na vse

njegovo prigovarjanje le odkimaval.

"Verjemite mi, častiti gospod, da me bo v srce žalilo,

če bom moral rabiti silo," dé naposled Lenart in gre k

Okrog sodnika pa se je zbralo dokaj meščanov s svojim

orožjem, in če so jih Vitovčevi vojaki precej zaničljivo

gledali in polglasno zabavljali, meščanov to ni motilo, in

marsikateri izmed njih si je želel prilike, malo pomeriti

počakata in zastavita izhode, če jima je ljubo; silovit

napad pa bi moral on s silo odbiti.

"Kaj menite vi, gospod Vitovec, kje je pravica?" se

obrne Lenart na poveljnika.

"Vraga črnega, gospod doktor," odgovori oni, kajti bil

je slabe volje, "kaj meni pravica mar! S postavami, paragrafi,

rimsko ni za nemško ni za celjsko pravo nobenega vinarja.

Če vi tega sami ne veste, vrag vas vzemi!"

Vtem je prišla tolpa vojakov z lestvami, sekirami in

smolnjaki; a število oboroženih meščanov je raslo neprestano,

je pripravljen vzeti nase odgovornost za vse, kar bi nastalo

iz prepira.

Lenart je bil v zadregi in smeh ga je za nekaj časa preminil.

Rožekarjem. Župnik Simon p. Groin je bil oblasten

mož in svoje veljavnosti nič manj si v svesti kakor doktor

Lenart, brezpogojne pokorščine svojih podložnikov

pa še mnogo bolj vajen.

S posebno zadovoljnostjo je naznanil župnik vpričo

sodnika in vojaškega poveljnika, da njena svetlost milostljiva

grofa samega, ki ima priti drugi dan. "Od vaše strani,

gospod doktor, pa pričakujem," je dejal župnik ponosno,

"Oh, gospod župnik," odvrne oni, in smehljaj je bil že

spet na ustih, "pač vidim, da ohranijo nekateri kraji svetost,

naj jih polnijo tudi lopovi in razbojniki."

"Veseli me, da ste prišli do tega spoznanja," pritrdi

oni, "kajti cerkev je cerkev, naj je gospod doktor Lenart

notri ali ne."

Meščani so se razhajali. Tu in tam je ostalo še nekaj

radovednežev, ki so si opisovali minulo nevarnost. Po

vdanost kar najvidneje pokazati. Pred samostanom pa

so stražili Vitovčevi vojaki in dolgčas jim je bilo. Kvarte

in kocke so jim bile takoj v rokah. Vitez Rožekar pa se je

razgovarjal z Lazarjem in mu tudi ponudil igro.

"Gospod Lazar," pravi, "slišal sem že mnogo o slavnih

delih vašega bojnega petelina, Alexander Magnus

precej manjši in šibkejši, a ponosno je dvigal peruti in

ogledoval nasprotnika.

"Ta nož proti vašemu prstanu," je dejal Rožekar, odpel

bliščeče se bodalo in ga položil predse.

"Velja," je dejal Lazar in snel svoj prstan; petelina pa

sta se jela bojevati. Vse je zamaknjeno gledalo pogumni

Lazarjev orjak, a komaj je bil malo ranjen, so mu začele

pešati moči, oči so postajale nemirne in vedno bolj se

je odmikal nasprotniku, kateremu je pogum v enaki

meri rasel. Malo boja še, in Lazarjev borilec je zbežal h

kraju, počenil in povesil peruti.

"Nesi ga stran in zadavi ga!" je dejal njegov gospodar

hlapcu Jerneju, ki je, zaklet sovražnik vsake igre, z veseljem

svojih gledalcev, ki so spremili voz do Graških vrat.

 

Drugega dne je bilo vse mesto pokonci. Množica

ljudi je šla iz mesta grofu naproti in se vračala z

sta stopala dva piskača in bobnarja, zapovedoval pa

jim je vitez Gašper Kelec. Pred krdelom strelcev s puškami sta korakala spet po dva piskača in bobnarja, poveljnik

jim je bil Lenart Škus. Pušk pa niso nosili na ramah,

ampak za krdelom se je peljala vrsta voz, na katerih

pošepetal bi bil rad sodniku, naj nadaljuje, toda ta ˗

oh! ta je bil vesel, da je sitnost pri kraju.

Grof, ki je bil oddal svojega konja nadkonjarju Rožekarju,

je po prijaznem odgovoru na sodnikove besede

pogledu in pobesila svetle oči; grof pa je stopil k njej, ji

ljubeznivo pogledal v oko, ki je boječe zrlo izpod dolgih

 

Grofov grad v mestu je bil ves v cvetličju in zelenju.

matere, da jo je grof poljubil in ji pogladil mehke laske.

Kneginjo je spremil potem do njenih sob, tam pa se

poslovil, da se otrese potnega prahu, in hitel v svoje stanovanje.

Sluge, ki so mu pomagali pri oblačenju, je odpravil,

in sam nadkonjar je ostal pri njem.

"Prijatelj Rožekar," je dejal zaupljivo, "ti poznaš vse,

kar je lepega v našem mestu: kdo je ta krasotica, poslednja

je stala med deklicami in trepetala, da smo ji sami

morali vzeti dišečo kito?"

Nadkonjar pa je marljivo pripovedoval vse, kar je

vedel in znal o Korneliji, in končal z vprašanjem, kje in

"Toda, čuješ, brez vsega hrupa!" mu je zaklical njegov

naklonjeni gospod.

V sobo, kjer je grof dajal svoje privatne avdience, pa

je stopil z globokimi pokloni doktor Lenart in začel obširno in temeljito razlagati vse dogodke zadnjih dni,

sam z oboroženo silo, in kako mu hočejo dati prostost.

 

"In na kaj se opira to sodnikovo ravnanje?" je vprašal

grof, in jeza ga je začela grabiti.

"Na izpoved Eizingerjevo, ki je, sam sokrivec, debeloglavemu

sodniku natvezel, da je ubežnik nedolžen. Milostljivi

knez, prosim, le pomislite ˗"

"Ne, ne," je branil grof; "reč je pri kraju. Sodnikova

glava je pogodila pravo. Proti poslancem se ne sme nezaupno

postopati, in kar se je razžaljivega dogodilo,

bomo skušali poravnati. Pokličite mi nazaj Rožekarja!"

Temu pa je naročil, naj takoj odpravi stražo izpred

samostana, gvardijanu izreče njegovo knežjo zadovoljnost

z roko, in nadkonjar se je priklonil in dobil še posebna

naročila glede trgovca Filipa.

Krasen je bil grof, ko je prišel pred slovesno avdienco

k svoji ženi. Svila in žamet, zlato in srebro se je poganjalo

je usipalo perje, pritrjeno s smaragdno agrafo.

Kneginja je vstala svojemu možu naproti; ljubezen in

jo je zadržal; grof pa jo je peljal k mehkemu sedežu

in ji sedel nasproti. Izrazil ji je svoje priznanje in zadovoljnost

on živi za vse ljudi na svetu, le zanjo ne. Grof jo je tolažil

in vprašal, kje sta otroka.

"V kapeli molita," je dejala, "za srečo svojega očeta,

ki spet odhaja v nevarnost in v boj proti cesarju in nas

zapušča morebiti za vselej."

"Katinka," je rekel grof in jo prijel za roke, "ne teži

srca sebi in meni. Stokrat mi je pretila večja nevarnost

rad. Poslanci me čakajo in s tvojim dovoljenjem jih bom

počastil, da jih povabim k tvoji mizi."

Kneginja je ostala sama in si zakrila obraz. Pritekla sta

če bosta pridna in se lepo učila. ˗

V veliki dvorani z visokimi gotskimi okni, katerih slikano

steklo je v pisan somrak razsipalo sončne žarke, je

zastavo, in poleg resnega sodnikovega obličja si videl

tudi smehljajoči se Lenartov obraz.

Grof je vrnil pozdrav poslancema in poudarjal v svojem

govoru, kako je pravice svojega sorodnika, kralja

Ungnade in Neiperge ter pohvalil odločnost avstrijskih

stanov in zlasti njih voditelja Eizingerja.

Pogodbo so podpisali, in poslanci so se šli klanjat kneginji;

grof pa se je posvetoval s svojimi tajnimi svetovalci,

Lambergarjem, Vitovcem in Lenartom, in odkazoval

vsakemu svoje področje. Omenil je, da je treba hiteti,

kajti gubernator Podjebrad ponuja cesarju pomoč ter se

pogaja z njim o odškodnini. "Upam sicer," je dejal, "da

konjikov, katere ste vi učili strogega reda. Poveljnika jim

imenujte sami."

Vitovec je imenoval Lazarja, ki se dobro bije in malo

govori. Grof pa je ukazal, da mora le-ta takoj popoldne

darovi, glede napada pa je dejal: "Če nam naše namere

zdaj branijo maščevati to razžaljenje, ki je zadelo

poplačati vašo zaslugo."

Lenart je omenil, da trgovcu pač preti Eizingerjevo

maščevanje in da ga meščanstvo ne bo moglo braniti;

nakar mu je grof predlagal, naj izstopi iz mestne občine.

"Ali hočete biti vazal celjskih grofov?" je vprašal grof.

Filip je pritrdil.

"Ali obljubite odkritosrčno biti meni zvesti in vdani,

kakor je dolžan vazal svojemu gospodu?"

"Obljubim!"

"Ali obljubite biti prijatelj gospodovim prijateljem in

sovražnik njegovim sovražnikom ter mu vedno ostati

dober in pošten pomočnik?"

"Obljubim," je dejal trgovec, nakar mu je grof segel

v roko. Na te besede je potem prisegel pred Lenartom

dunajski meščan.

 

Petacijevi učenci pa so obhajali svoj obletni praznik,

ko so šli v log "virgatum", to je po šibe za prihodnje

mimo katerih je peljala pot. Učitelji so komaj krotili prešerno mladost, ki je vriskala in prepevala proti grofovemu

gradu ob žalski cesti.

Polone seveda pri takem izletu niso mogli pogrešati.

V druščini enakomislečih žensk je živahno razvijala svoje

se v svoji seji nikakor niso dale motiti sitni Poloni. Tej se

je namreč že vse to posvetno veselje zdelo predolgo.

"Kar postopam, kar postopam," je godla venomer in

priganjala domov, da je deklico res spravila s sabo. Ko

tako hodita svojo pot proti gradiču, ju sreča nadkonjar

Rožekar.

"O, kaka sreča, krasna gospodična," vzklikne, "da mi

prihajate naproti. Kakor sokolar svojega ptiča po grlico,

poslancu in zdaj zdaj ima priti sem v grad, kamor

sem obljubil, da vas pripeljem, ako vas najdem. Revež

pač zasluži, gospodična, da se mu bridka ločitev malo

osladi."

Rdečica je polila Kornelijo od sramežljivosti in nejevolje

pri tem predrznem pozdravu, a preden je še kaj

Vrata v grajsko kapelo so bila slučajno odprta. "Oh, preljuba

cerkvica!" je vzdihnila Polona.

"Loretske matere božje," je pristavil nadkonjar, "trije

oltarji, hudo blagoslovljeni, odpustkov dosti!"

Polona je bila že v kapeli.

Lazarja ni bilo nikjer; Rožekar pa je ponudil Korneliji,

naj si med čakanjem ogleda grajske sobe, če jih še ni

ki so visele ob stenah. Rožekar se je dolgo mudil,

in ker se je že temnilo, je bilo Kornelije malo groza same

v prostorni dvorani, kjer je odmev ponavljal vsako stopinjo.

Nemirna hiti k vratom, a kako ostrmi, kak strah

jo obide, ko jih najde zaklenjena. Hotela je poklicati Polono,

jemala rečem po dvorani določno obliko. Živa domišljija

ji je jela slikati strašne podobe v črne okvire na stenah.

Kadar je kako orodje počilo ali se premaknilo, se je zganila.

Začela je trdo hoditi po sobani, a strašil jo je odmev

klicati svojo teto, očeta, Vita Lazarja. Njen klic se je

oglašal od visokih sten; živa duša mu ni odgovarjala. Kar

se je mogla, se je stisnila v kot plaha deklica, si zatisnila

obraz in milo jokala.

Učenci pa so se vračali veselo vriskaje v mesto. Vsak

je nosil butaro šib na rami in prepevali so staro latinsko

pesem:

Ko pa se je Polona za silo namolila in hotela h Korneliji,

jo je zadržal nadkonjar in ji povedal, da je šla gospodična

že domov in da jo je vitez Lazar spremil.

"Potem grem nazaj v kapelo," je dejala Polona in se

obrnila.

Kornelija pa se je vsa otrpla od bridkosti in strahu pripravljala

na smrt in na misel so ji hodile pravljice o jetnikih,

vrata. Kakor hitro so mu dopustila nujna opravila,

je pritekel, da jo reši. In Rožekar je bil res ves zasopel.

 

strahu bo gotovo zaradi nje in je, vesela svoje prostosti,

hitela z nadkonjarjem iz strahotnih dvoran.

katero sta bila vprežena dva mezga, in pri vratih je držal

konjik osedlanega konja.

"Milostljiva gospodična," začne Rožekar, "jaz sem,

dasi le posredno, kriv, da ste se toliko časa zamudili; dovolite,

vem, kaj sem dolžan vam in vašemu imenu. Zatorej vas

prosim, milostljiva, stopite v nosilnico in zagrnite zaveso.

Korneliji se je vse to ravnanje zdelo čudno, sumljivo,

a kaj je mogla boljšega storiti kakor ubogati. Rožekar je

misli in nepotrpežljivo je čakala, kdaj pride domov.

Odgrnila je zaveso in pogledala skozi okno.

A takoj je bil vitez pri nosilnici. "Tiho, tiho, gospodična!

" je govoril polglasno. "Pred mestom imajo vojaki

ogniti. Izvolil sem torej daljšo, a varnejšo pot."

 

Rekši, zagrne okno. Kornelije pa se je polastil velik

nemir in mislila je klicati na pomoč. A kdo bi ji bil pomagal?

slabem svitu se je razločilo gori troje visokih stebrov in

tramovje počez, na katerem je visela črna klada.

"Ali vidiš?" šepne vojak tovarišu in migne z obrazom

proti kraju, kjer je celjski krvavi sod izvrševal svoje obsodbe.

"In kako sova skoviče!" je odvrnil oni tiho. V tem trenutku

se je začulo od vešal sem pokanje in škripanje lesovja

eden izmed vojakov in zobje so mu šklepetali, "hudič je

prišel ponj."

V mesečini sta se prikazali dve podobi na konjih, ki

sta se vedno večali in večali. Na griču pa se je vzdignilo

kosti.

 

"Bog in sveti križ božji!" je vzkliknil jezdec in spodbodel

konja in za njim je zbežal tudi drugi. Vodnik nosilnice

je tudi hotel zapustiti svojega mezga, toda Boštjan je izdrl meč, bodisi iz pogumnosti ali ker se je bal

ostati sam, in mu zastavil pot. Kornelija pa je v tej zmešnjavi vsa preplašena skočila iz nosilnice, da bi zbežala.

A Rožekar jo je prestregel.

"Vi ste lažnivec in slepar!" je zavpila deklica nanj in

začela klicati na pomoč. V tem sta bila pridirjala po cesti

se je zvrnil raz konja. Da je pri takih okoliščinah

Boštjan izginil, to se razume.

Kornelija pa je povzdignila roki in prosila: "Oh, gospod,

kdorkoli ste, usmilite se me in rešite me!"

"Gospodična Kornelija tu?" se začudi jezdec in skoči

s konja. "Ali me ne poznate več? Jaz vam vendar ne morem

biti kdor si bodi!"

imamo z grofovimi ljudmi, ki nam bodo vsak čas za

petami. Prisedite k mojemu prijatelju Caheju ali pa k

meni, da se brž odpravimo."

Mudilo se je pač, kajti po cesti sem se je slišalo konjsko

prijatelja sta oddirjala proti šotoru.

"Oh, kako kratkega spomina so mlada dekleta," je

tožil med potom Cahej in spominjal Kornelijo onih časov,

svoj dogodek in se zahvaljevala Viljemu, da

jo je rešil iz Rožekarjevih rok.

"Recite rajši grofovih," je dejal Viljem. Cahej pa je

delal svoje opazke in opombe, ki so se pa Viljemu zdele

poslednje svoje stvari, ko mu pride potolčeni nadkonjar

s skesanim obrazom pred oči.

"Kaj pomeni to, prekleti pes?" zarohni nanj grof, ki

mu je kri napela žile na čelu in mu zalila oči, ki so se

 

Grof je menil, da bi bilo zato pač treba mnogo denarja.

"In tega bomo z visokim dovoljenjem dobili," je odgovoril

oni.

z vešal. Doktor Hajdinger je malo pobledel, a preden

so osupli odborniki zbrali svoje duhove, je vstal in jel

dokazovati, kako ima brez dvojbe oboje hudodelstvo en

izvor in kako divja vojaška drhal, ki se mrtvecev ne boji,

tudi živim ne prizanaša.

"Kdor je obešenca snel z vešal, ta mora na njegovo

mesto," je dejal Mavroh in postrani omenil, da se mu

moral storiti kak vojak, kakor je le kak vojak ugrabil Petaciju

hčer.

Toda Hajdingerjevo misel je ovrglo pismo, ki je došlo

od doktorja Lenarta Pistorja, v katerem se slavnemu

pravice. Do cesarja pojde poslanstvo da se pritoži in terja

zadoščenja za razžaljeno mestno čast."

Živahno so pritrdili odborniki temu stavku.

"Ker se pa ta stvar največ tiče mesta, je pravično in

spodobno, da tudi mesto pomore izvršiti ta sklep." Te

grofovih graščinah žito, vino in goved, po spodaj naznanjeni

ceni." Tedaj pa se je vzdignil silen ropot in svetovalci,

jezo svojih tovarišev. "Vpitje ne pomaga nič," je dejal

pametno, "poslušajmo, kako pismo dalje govori in potlej

premislimo, kaj se dá storiti."

V pisanju pa so bili navedeni vsi mestni krčmarji, peki

in mesarji, in določeno je bilo, koliko ima vsakateri pokupiti

Lenart. Mirno je poslušal pritožbo in se igral s svojo

zlato verižico.

"Ali ste že vse povedali, gospod sodnik?" je vprašal,

ko je oni končal; "in želi še kateri izmed gospodov kaj

omeniti?"

"Še, še," se je oglasil krčmar Rožič in njegov sosed

mesar in ponovila sta sodnikove besede še enkrat, malo

mu je vedno ustrezati želji meščanov, kjerkoli je

mogoče. "Žal, da se tukaj ne dá dosti storiti," je menil.

"Eden gospodov je imenoval to ravnanje krivico. Moja

vdanost mestnemu starešinstvu mi je ukazala takoj, da

preslišim ta izraz, vendar radosten pozdravljam priliko,

ko morem popraviti neko krivo mnenje, ki tiči, to rad

priznavam, v mnogih celo modrejših glavah, kakor so

veljavo zakona vse, kar on ukaže, in da se je zdržati vsega,

kar on prepove."

"Če ni zoper našo staro pravdo," je opomnil sodnik.

nekatere sicer poštene glave po nepotrebnem vznemirja.

Da ne bodo kdaj naši mirni meščani zaradi slabo razumljenih

pravic trpeli kake škode, je treba, da se enkrat

pisana ne pečatena, ki le po ustnem izročilu prehaja od

rodu do rodu, za pravnika ne more imeti nikake veljave.

Kar se tiče potrjenih in priznanih pravic, je treba

opaziti: oni, ki ima pravico dajati postave, in to je celjski

načelu pridobiti splošno veljavo, postaviti rimsko pravo

namesto onih barbarskih običajev, ki se imenujejo stara

njihovi učenci. To sem omenil vobče kot vodilo mestnemu

svetovalstvu. Kar se pa tiče današnje pritožbe, se

rad dovoljujem, da odvzame mestno starešinstvo

to naklado dotičnim obrtnikom ter jo naloži sebi."

Prijazno se smehljaje je čakal Lenart, za kaj se bodo

odločili možje. Dolgo ni bilo odgovora, grofov tajnik pa

Če vam je drugi črtež ljubši od prvega, pokličem

moža nazaj."

"Naj ostane pri prvem," je dejal Mavroh in nekateri

drugi. Sodnik si je grizel ustni, ta in oni odbornik se je

ni šlo, a upreti se nihče ni upal in marsikateremu

mestnemu mogočnežu so kazen iz srca privoščili.

Hajdinger pa je hitel proti nekdanji Urbanovi kovačnici

in v Manino izbo. Žena je sedela na nizkem stolu in

umaknil.

 

"Daj mi sina nazaj!" je zavpila, "daj mi Urbana! Grof

mu je vzel dušo, ti pa telo. Toda pri krvavi sodniji boš

mesto njegove umrle strežnice stopi v njegovo službo,

in on jo bo branil vsakega napada.

Mani so se zasvetile oči, ko je to slišala, in takoj je

sprejela ponudbo. Volk z volkom, so dejali ljudje, ko so

mir in Hajdinger je bil zadovoljen z njo.

* * *

Po Vranjem Brdu je vodil Viljem Kornelijo in gledala sta

na zelene hribe okrog in na široko polje pod gradom in

 

Viljem je bil ves zelen in Vigulej ves rdeč od jeze.

"In med poslanci," je nadaljeval Cahej, "je naš magister

Petacij. Njegovo stanovanje je prazno, kajti Polona je

odšla na kmete k sorodnikom."

 

jutri ga dohitim. Ker ste že toliko storili zame, storite mi

še to. Jaz in moj oče vam bova vedela vedno hvalo."

poslanstvo. Caheju pa je naravna veselost ohranila

mirno sodbo in hladno kri.

"Gospodična Kornelija," je dejal, "prav govori. Za poslanci

je treba iti, da se pravica spriča in podre grofov

tudi tako čvrstih kakor kdor si bodi moški. No, pa saj vi,

Cahej, to veste, ki ste predvčerašnjim leteli iz kuhinje."

"Jaz sem letel, ker je bila večerja na mizi, prijatelj

Jošt," ga je zavrnil Cahej. Točajev nasvet pa je obveljal.

če se ga bo kaj spominjala v dalji. Deklico pa je silil jok

in vzdihnila je, kaj bo, če on v boju pade.

"Ako se to zgodi, mi bo dolgčas v nebesih toliko časa,

da pridete vi za menoj," je dejal in se skušal smejati. Tu

daril še misliti ni, da bi prišel do Ungnada. Cahej je pač

omenil, da ima priporočila od Vranjebrškega, a na vprašanje, komu ga hoče izročiti, ni vedel odgovora. Da bi bil

me ne sme imeti ta mož, da mislim, da se k

velikim gospodom prihaja kar tako. Tujec pa, ki ni hotel

kar skozi okno pogovoriš.

* * *

Tujec pa, na katerega je bilo oprto Cahejevo upanje, je

zavil z Dunajske ceste v Ozke ulice, iz teh spet v druge,

o vojski, o Podjebradu, o Hunjadiju.

 

je prepozno. Prosim pa sporočiti ˗ ustno sporočiti, gospod

doktor!" ˗ Lenart je mahnil z roko, češ, moja pozornost

strani in ob linah in po mizah so stali daljnogledi in drugo

astronomsko orodje.

"Bartolomeo," je dejal cesar, "poslal sem vam bil

rojstne podatke o Hunjadiju, in zdaj mi morate povedati,

kako se ujema moja konstelacija z njegovo."

Vedež je izvlekel velik papir, popisan z dolgimi računi

in porisan s čudnimi podobami, in začel do nerazumljivosti

elementov, in sklep je bil, da od Hunjadijeve rodovine

cesar nima nikdar ničesar dobrega pričakovati.

"Kakor je rojstna ura celjskega grofa," je nadaljeval

astrolog, "ugodna vašemu veličanstvu in kakor se mora

po celjskem grofu najprvo razširiti moč mojega cesarja:

tako pogubonosen je Hunjadijev zarod."

Vse to je bilo po astrologovem umenju, ki mu je cesar

počasi pritrdil, do pičice izračunano.

"Kakor je božja volja," je dejal visoki povpraševalec.

"Toda mojster Bartolomeo, ali se vam je že posrečilo

zbuditi rdečega leva in dobiti zlato tinkturo?"

Astrolog je peljal cesarja po stopnicah dol v sobo, razsvetljeno

po enem samem oknu, kjer je stalo vse polno

ognjišču pa je bradat mož, Bartolomejev učenec, z mehom

netil ogenj in topil v talilnem loncu kovinsko zmes.

Cesar je sedel na stol, mož pa je začel na ono kratko

vprašanje po učenjaški navadi na dolgo in široko odgovarjati.

Neiperg so bili največ njegovi gostje. In tako vidimo tudi

tistega dne te može pri cesarjevi mizi.

Ko je Silvij opravil molitev pred jedjo, vstopi kraljevič

Ladislav s povešenimi očmi, priklonivši se, poljubi cesarju

šali omenil, če je deklica dobrega rodu, naj pa dá slovo

svojemu vdovskemu stanu; z mlado ženo se bo sam pomladil.

"Star gospod baron Ungnad tudi ni," pristavi Silvij

(prejšnje leto ga je bil namreč cesar povzdignil v baronski

mladenič se mu je jako priljubil. Le-ta pa je hitel

iskat svojih ljudi.

Našel je Kornelijo samo, ki si je otožna s šivanjem

kratila čas. Razveselila in prestrašila se je svojega rešitelja,

razveselila novica, da bo drugi dan pričeval pred cesarskim

sodiščem.

"Oh Viljem," je dejal in mahnil z roko preko glave.

 

je ogledoval cesarske vojake, in če le mogoče, je

bilo njegovo dolgo orožje mimo hodečim na poti.

Spremljevalec, ki je vodil poslanca, je skušal z Boštjanom

pričeti pogovor, a vsak poskus se je razbil ob njegovi

pogledal. "Trden pravite? Ali ste že videli kaj sveta,

prijatelj?"

Oni se je razvnel, da je bil v Gradcu in na Dunaju; a

Boštjan ga vpraša, če je bil že v Celju.

"Ne še."

"To sem si tudi mislil," je dejal Boštjan in se obrnil

stran.

svoji gosposki vselej in vsekdar, ne le, kadar je dobra in

pravična."

Cesarski juristi so prikimali Lenartu, cesar pa je vprašal Eneja Silvija, kako on misli o tem. In ta je menil, da

je gosposka sploh poslana od Boga, in ker ji je podeljen

meč, se je podložnik mora bati ter jo ubogati.

"Bogme!" je dejal Ungnad, "takim podložnikom bi

bil pasji bič predober gospodar."

izpolniti cesarjevo voljo, tem manj, ker omenjeni celjski

vitez nikakor še nima njene besede.

"Kaj sem pravil, ljubi Ungnad!" se je smejal cesar. Ta

pa je menil, da je cesarjeva želja tudi njegova, vendar naj

in bistroumni doktor, ki je čutil njegovo roko na

svojem obrazu, je na mah spoznal, da to ni šala.

"Ha, slepar!" je kričal Cahej in izdrl svoj meč, "zakaj

imaš orožje na strani? Bôri se, brani se!"

prijatelj vendarle smilil in iztrgal ga je biričem iz rok in

dobrohotna množica jima je pomagala uteči.

Ko pa sta pribežala k Ungnadu in povedala, kaj se je

zgodilo, je bil ta zelo nejevoljen. A prišlo mu je na misel,

mali trgovci ter si gasili žejo. Vesel krik, ki je sprejel Boštjana, je pokazal, da ga je usoda že prej katerekrati pripeljala

semkaj.

"Kaj je novega?" je vse vprek povpraševalo našega

junaka, ki je sedel v kot.

"Ha," je dejal leno in si pogladil obraz; potem pa se je

naslonil na klop, da je bil napol stran obrnjen, in malomarno

izustil: "Ogre bomo dobili."

"Kaj? Ogre!" je šlo od ust do ust in vse je tiščalo k

Boštjanu, naj govori, naj pove, kar vé o vojski. Zdaj je

miš ne bo mogla noter; in kaj mislite? Če bo vojakom,

ki zdaj popivajo okrog, pošel živež, kje ga bodo vzeli?"

"Nam ga bodo vzeli," je takoj odgovorilo nekaj glasov.

Boštjan pa je prikimal: "Kar ne bo skritega in zakopanega,

in cesarja samega. "In če se prav premisli," je dejal spet

Boštjan, "imajo uporniki po eni strani tudi svoje pravo."

"I kajpa," je odgovoril najpogumnejši nezadovoljnež.

"Kaj jim zadržuje Ladislava? Če je pravičen varuh, mora

 

 

"Mene?" se je zakrohotal vojak. "Posvečeno osebo

položiti name, ko me brani cesarski pečat!" Oni pa je

spomnil Boštjana celjskih dogovorov in vzbudil v njem

boriti ni pogum, ampak blaznost. Dober vojak se mora

o pravem času tudi umakniti. V koliko bitkah je naš grof

je pameten človek. Jaz pa tudi nisem blaznik. Kaj misli

ta lopov, ta Manlij, da bom jaz zanj gade lovil! Mislimo

zahvaljevat Lenartu, da je svojo obljubo tako točno izpolnil.

Ponudil mu je, naj stopi po vojski v cesarsko službo,

 

Ošabnemu možu pa je svetovalec s tem pokroviteljstvom

vrelo in tekalo in se gnetlo vse po mestu. Proti severu se

je vzdigoval dim in prah in se valil vedno gosteje po Dunajski

črta so se pokazale prednje čete, a kmalu so se dobro

razločevali vsi oddelki. Glušeč krik je zagnal sovražnik,

Nenavaden prizor pa se je pokazal radovednim

očem: izmed sovražnih vrst je izšla cerkvena procesija.

Za duhovnikom s križem je korakala častitljiva oseba v

kardinalski opravi med dvema cerkvenima dostojanstvenikoma,

spremljevalcev. Takoj se je razneslo po mestu, da prihaja

nadškof solnograški s škofoma brižinskim in ratisbonskim.

Med vrstami vojakov, ki so odhajali na okope, se

je trlo pobožno ljudstvo, ki je hotelo videti nadškofa,

je zabaval Klaro s pripovedovanjem svojih hrabrih del.

Neiperg se je vrnil z obljubo, da premirje traja še drugi

vrata, kjer so ga sprejeli vodje sovražnikov razen Eizingerja.

Grofa Urha je poklical k sebi, da se pogovori na

prejšnjih terjatev. Cesar mu je prijazno podal roko k slovesu.

Drugega dne pa so jeli pretresovati mirovne pogoje.

A ko je prišlo do tega, da jih cesar podpiše, se ni mogel

odločiti in zahteval je le premirja in odloga za premislek.

zadosti. Cesar je prišel iz mesta in segel v roke grofu

Urhu in drugim poveljnikom, le Eizingerju ne. In ko

sodnik."

 

Kornelijo je to nekoliko potolažilo; slavnost pa je ni

mikala nič več.

 

== XV ==

učenika proti poganskemu Ciceronu, da je moral

oni kot dober kristjan odjenjati.

To znanstveno delovanje pa je vžgalo v Caheju vroče

hrepenenje po učenosti; in spodbujen po baronu Benku

društev se mu je ponujalo, a najostrejša pravila je

imela družba "Collegium hirudinum pacificarum" ˗

društvo si je bil izvolil Cahej. Zbrali so se udje k slovesnemu

sprejemu in Cahej je sedél med predsednikom, ki

mu je točil, in tajnikom, ki je s kredo na mizi zaznamoval

število kupic. "Deset!" reče Cahej in odstavi kozarec.

"Ne še!" popravi tajnik, "črt je le devet." Oni je trdil

vivat!" se je razleglo med društveniki in ne za člana, za

predsednika so ga volili tisto uro.

Viljem pa je bil vedno tožen in zamišljen. Baron Benko,

ki je visoko cenil razumnega in pridnega mladeniča,

očenaš na grobu svojega očeta. Iz srca rad mu je oni

uslišal prošnjo.

"Gredoč," je dejal, "pozdravite razvaline trnovskega

gradu, ki tudi meni krijejo drage rajnike."

Cahej pa je porabil priliko in naročil Viljemu, naj se

oglasi pri starem Medvedu v Bistrici in mu odda pismo,

ki se je glasilo tako:

 

"Ljubi oče!

Kar sem vam vedno pravil, da boste namreč še veselje

baronis a Benko etc. etc."

 

Lepega jesenskega popoldne se je bližal Viljem celjskemu

mestu. Prehodil je bil porušeni dom svojih

roko in mu ga vzela, češ, tega mu ne dá. Začuden je

vprašal potnik, zakaj ne.

"Ker je drugačni gospodi namenjen, kakor ste pa vi,"

je dejala. "Glejte, princesa Elizabeta prihaja in spodobi

se, da se njej bolje postreže kakor vam."

Viljemu so se ti razlogi zdeli pravični in odhajal je zadovoljen

s tem, kar je dobil. A radovednost, videti hčerko

svoje jeklene volje, ga je ustavila v bližini. Približala se

je krasna dvanajstletna deklica v živahnem pogovoru z

menihom Jeronimom. Trgala je cvetice ob potu in jih

nosila kazat bradatemu spremljevalcu in izpraševala po

njih imenih.

"O milostljiva princesa, o dobra gospodična!" se je

oglasila zdaj starka s sadjem; "usmilite se revne žene in

kupite sladkega, dišečega grozdja!"

Deklica jo pogleda in se obrne k menihu: "Ta žena se

mi ne dopade; grda je."

"O dete moje!" jo posvari mož, "o človeku se kaj takega

ne sme nikdar reči; kajti tudi najubožnejši berač je

pa je zaklicala Viljemu: "Le naglejte se princese. Morebiti

je ne boste več videli."

Z mrakom je dospel Viljem v mesto, čigar obzidje še

ni bilo dodelano. Prva pot ga je peljala v šolo. Na nizkem

je napotila v mojo hišo?"

 

Viljem pa je molčal in zrl v tla, in njiju misli so se srečale.

"Kornelije iščeš!" je dejal žalostno Petacij in si brisal

oči. "Ni je, ni je! Bog me je udaril, in izpraznila se je

Dunaju, da bo kneginji tovarišica, in ločili so naju. Pusto

in prazno je vse okrog mene, ona pa žaluje bogvé kje!"

"Jaz ti bom povedala kje," se oglasi neprijeten ženski

glas, in vstopila je starka, ki jo je Viljem takoj spoznal za

grof Friderik pred trnovski grad s svojimi oklepniki in se

rotil, da ne prizanese živi duši? In grad je padel in z

mečem v roki naš gospod. In njegova gospa, mlada kakor

rosa na trati, eno leto poročena, kakor jaz, je pribežala

tabo in v revščini rodila grofovega sina. Umoriti sem ga

hotela zaradi njegovega očeta, a smilil se mi je črviček,

grob in zarotila sem ga, naj maščuje očetovo smrt.

S srdom sem navdajala starejšega, a mlajšega z ljubeznijo.

Vsaj ta naj bi bil srečen! Bala sem se zanj in si mašila ušesa, ko je klicala Andrejeva kri maščevanje. Zadela

moje vse, mi je ubil Celjan."

Starka je zastokala na glas. "Kri za kri!" je vzkliknila.

"Moj rod je zatrt, a šteti so tudi dnevi Celjanov. Frideriku

strmečih poslušalcev pa so donele njene besede.

 

"Torej Kornelija ni vaša hči?" vpraša naposled Viljem.

Petacij pa je potrdil, da je vse tako, kakor je pravila

priganjal je magistra, naj se takoj podasta na pot, da rešita tem prej deklico. Komaj ga je učitelj pregovoril, naj

se spočije pri njem to noč, da odpotujeta drugo jutro.

Tožno so zapeli navsezgodaj že zvonovi in oznanjevali

smrt mlade grofove hčere. Žalost se je kazala na obrazih

zgrudila na tla, zastrupivši samo sebe.

 

Jako se je začudil baron Benko, ko mu je Viljem predstavil

magistra Petacija in razložil povod njegovega

prihoda, da prihaja namreč terjat svojo rejenko, hčer

Leopolda Trnovskega.

"Leopolda Trnovskega!" je vzkliknil. "Take ni na tem

svetu! Imel je pač hčer Leopold Trnovski, a dvajset let je,

Trnovskega, kajti bil je moj zet, naj se umakne; a zanašal

se je na trdno zidovje. In Friderik je pobil njega, ženo in

 

"A vnukinja, gospod baron, vam vendar še živi!" je

dejal Viljem in v potrjenje svojih besed pokazal rodbinske

o vseh podrobnostih, kar sta jih odgovarjalca vedela o

Mani.

"Škoda, da grofa ni doma," je dejal baron, "a jutri pride

s kraljem in meni gotovo ne bo odrekel Kornelije."

Pred hišo pa je pridirjal na penečem se konju Urh

Eizinger.

"Zmaga, zmaga!" je kričal in skočil raz konja. "Omajali

smo Celjana. Naravnost iz Korneuburga sem prijezdil,

tem mestu, gospod baron."

 

A komaj so bile te besede izgovorjene, je pritekel

Eizingerjev brat Ožbolt plah povedat, da jezdi ravnokar

grof Urh s kraljem Ladislavom v mesto.

Vsega je potrla ta novica starega Eizingerja. "Oh,

omahljivi kralj, kako peklensko moč ima Celjan nad teboj!

" je tarnal. "Zastonj je ves moj trud, zastonj!"

Baron Benko pa je bil vesel, da bo še ta večer mogel

govoriti z grofom in objeti svojo vnukinjo. Brž se je odpravil

raz konja in baron je ponižno pozdravil grofa, ki je bil

videti jako slabe volje. "Milostljivi knez," je dejal baron,

"Drugič, drugič," je zakričal grof, "zdaj ne utegnem."

"Nekaj malega, gospod grof!" je prosil oni in tiščal za

njim v hišo. A osorno ga zgrabi Rožekar. "Kaj se vam je

zaloputnil vrata.

 

"Oh, sramota, sramota, in od takega hlapca!" je vzdihoval

stari baron, ko mu je Viljem pomagal vstati. Mladeniču

pa so stopile solze v oči od same togote. Nemo

je spremljal svojega gospoda proti domu; zdajci ga ustavi.

"Niso li," reče mirno, a oči so se mu bliskale, "avstrijski

poslanci sklenili, da nima grof Urh več stopiti v mesto?

" Baron je potrdil. "In če je prelomil to zapoved," je

nadaljeval oni, "ga li nimamo pravice izgnati?" ˗ "Dá,

da, pravico imamo," je dejal baron, "a kaj pomaga dandanes

pravica!"

Viljem je umolknil; ko pa sta prišla domov, je šel takoj

iskat Eizingerjev, ki so se prestrašeni odpravljali na

učenjakov ˗ niti sijajen ne zdel.

 

Opolnoči so morali mestni odborniki k seji in prostovoljno

ali oplašeni so stopili na stran Eizingerjev.

Vtem, ko se je grof šumno razveseljeval v hiši razuzdane

Filipove vdove in se posmehoval naklepom svojih

iz vseh ulic in zasedla vso okolico kraljevega gradu in

brez ovire dobila grad v pest.

Komaj pa se je zaznal dan, se je podal Eizinger z

mestnimi svetovalci h kralju, mu voščit srečo, da se je

iznebil grofa Urha.

Kmalu za njim pride Miroslav Lambergar. A pred kraljevo

spalnico mu stopi nasproti z oboroženim spremstvom

besedovanju se je obrnil Lambergar, videč, da ničesar ne

opravi proti sili, in tekel klicat grofa.

Ves iznenaden je prebledel Urh od jeze, ko je to slišal,

in velel Rožekarju, naj ga brž oboroži, kajti odločen je

poveljstvom Vita Lazarja, ki je strmeč opazoval, kako

množica ljudstva narašča okrog vojakov. Ko pa so trope

meščanov jele zabavljati in izzivajoče se vesti, je Vit ukazal

oddelku konjikov, da potisne ljudstvo nazaj in pomete

družbi Viljema, barona Benka in oboroženih baronovih

hlapcev.

Lazar mu jezdi naproti in čudeč se vpraša, kaj ga je

pripeljalo v to rabuko. Petacij mu je razložil svojo bridkost

in prijazni obraz Lazarjev se je temnil in jeza mu je

vžgala dobrovoljne oči.

"Zakaj mi niste tega prej in takoj sporočili?" je vprašal.

"O moj sin," je dejal magister; "koliko sem spraševal

po tebi! A zdaj se je dejalo, da si na Ogrskem, zdaj na

Češkem."

"Huda reč, huda reč!" je mrmral Lazar in skočil raz

konja. "Treba je gospoda vprašati!" S Petacijem vred se

je napotil v grad in ravno v veži srečal grofa Urha, ki je

oborožen od vrha do tal hitel h kralju.

"Vaša milost!" je dejal Lazar, nizko se priklonivši, "jaz

imam v svojem in v imenu svojega prijatelja, magistra

Petacija iz Celja, ponižno prošnjo."

 

"Izpod nog!" je zakričal grof, ne zmenivši se zanj. A

Lazar mu je zastavil pot. "Milostljivi gospod," je dejal

Bridkost in jeza se je polastila Vita Lazarja, ko je videl ta

neenaki boj, in vest ga je začela peči, da je zapustil v stiski

ki je zastavljala grofu pot. Gaz se je naredila in v vednem

boju je bežal grof med Lambergarjem in Rožekarjem.

dolga vrsta prijateljev ga je pripeljala do stanovanja.

Tam so ga naslonili na vrata in zapeli odhodnico, eden

v naročje.