Veliki grof: Razlika med redakcijama

| avtor= Fran Detela

| opombe=

| spisano= LZ 1885 (http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/279017.pdf)

 

== Uvod ==

učitelja na latinski šoli, magistra Petacija, ki je opravljal

obenem službo mestnega tajnika in bil tako rekoč stalen

 

Sodnik bi bil sklenil sejo, da ni Hajdingerja tako skrbel

postreči s pripravnim govorom.

 

dejal Mavroh.

 

dogodki so izpodrinili visoko politiko. Sodnik pa

je pozval magistra Petacija k sebi in ga vprašal ˗ kajti

stihov si upa narediti v enem dnevu.

 

ko prinese sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca.

Sodnik pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči.

list Petaciju, da ga na glas prebere.

 

mestnih vratih in ob rovih, da branijo mesto.

 

kod bi se bilo napada bati. Sodnik pa je hitro storil svojo

dolžnost, in ko so se odborniki razhajali, sta že koračila

meščanom povelje.

 

v šoli spregovoril kako slovensko ali nemško besedo

namesto zapovedane latinske, je moral nositi "osla"

Da je bil magister učen mož, ni kazala samó dolga

brada, ki je padala po njegovem črnem talarju; povedal

"Ne," odgovori vojak, "na vójsko pojde Vitovec sam

z grofom. Zdaj pa se odpravljamo proti Žalcu, da pozdravimo

pomoč."

 

Kornelija mu je podala čelado in železne rokavice.

 

bodite brez skrbi: naredim vam na grobu napis, kakršnega bi se Simonides ne sramoval, da bo še pozni vnuk

obstal pred njim in bral: Hic moriens peperi comiti patriaeque

"Gospod," je dejal oni in pognal konja, da sta prišla

vštric, "kaj bom tam čakal, da naju bodo obirale babe,

vprašal, kje ste? Latinsko se učite pri učitelju,

sem dejal, in menite, da mi je verjel? Za meče sva prijela

boste izpodrinili kakega krojača ali čevljarja. Ampak jaz

taki grajski gospé ne bom služil, nikdar! Rečem pa: veselil

otroke in jih učil samostrel prožiti in puščice nasajati.

No, vidi se, da bodo zagrabili rajši za grablje in motiko.

molek na steno; "v spotiko pametnim ljudem in spodbudo

brezbožnim! ˗ Glej ga, krojača Mavroha, kako

stoji razkoračen in napihnjen kakor Lucifer, ves v trakovih,

da vihrajo okrog njega kakor lasje kralja Absaloma,

in hlače ima ohlapne in široke, da bi tri plašče naredil iz

njih, prava mreža nastavljena nedolžnim očem, kakor

oknu. Mesec dni še ni, kar je pokopal pridno ženo in že

gleda po drugih."

 

Polona bi bila gotovo primerno odgovorila taki posvetni

snemat svoj molek.

 

v cerkev.

 

oboroženimi s sulicami, meči in nekoliko z nerodnimi

težkimi puškami. Na desni mu je jezdil poveljnik te

oklep in bleščeča se čelada z dolgim vihrajočim čopom

sta popolnoma temnila neznatno Vitovčevo vnanjost.

"Oh, če bi bil grof že tu z vojaki," je dejal po dolgem

ali koliko se jih že bliža, pač malo vrnilo; a do cesarja

ne bi prišel nobeden."

znano kakor nama."

 

spet Lazar.

 

 

"Kako se imenuje vaš cesar?" se oglasi Vitovec izza

 

"Friderik IV., po božji milosti maziljeni vladar svetega

vozeh. Vpitje in kletev se je mešala z votlimi udarci na

čelade in oklepe, iz zadnjih vrst pa je letelo kamenje in

ali pa zapaliti lesene hiše. Puščice, ovite z osmoljenim in

gorečim tuljem, so tu in tam vžgale kako streho, toda

Vitovca puščica v rame, da mu omahne desnica z mečem.

 

sovražnikom, ki so z veselim krikom pozdravili Vitovčev

odstop. A kmalu so uvideli, da ima namestnik tudi težko

roko in da ne opravijo nič. Popustivši mrtve in težko

ranjene, zasedejo konje in se obrnejo v stran čez polje.

Lazar je bil na to že pripravljen in s svojimi spočitimi

konji je došel kmalu spehanega sovražnika, ki se je med

celjske grofije. Da ne bi bil sovražnik požgal kake posamezne

koče, se ni dalo ubraniti; a oropati in požgati

 

== III ==

drevo in železne kape so ležale po tleh.

 

je po orožju in po obnašanju poznalo, da je poveljnik.

 

rdečega, miroljubnega obraza, ki je vedno popravljal

in premikal svojo usnjato, na ramenih in prsih z železom

je del roko na čelo in pazno gledal na prihajajoče

jezdece. "Naši niso; samo pet jih je," je dejal, pobral čelado in vsi trije so se spustili v zložen dir po cesti. Pet

Konji so bili videti spehani, kajti zastonj so jih jezdeci

priganjali.

kaj hočejo.

 

je ukazal, naj on ustavi jezdeca na desni, Jošt levega,

srednjega pa bo sam vzel nase. Joštu pa je prihajalo

zakramente. Za tisto slavno smrt pa meni ni nič; in kako

bodo stare babe za mano govorile, to mi je vseeno."

Onadva sta spodbodla konja v dir in živinče gospoda

Jošta, mnogo častilakomnejše od svojega jezdeca, se ni

med graščinskim gospodom in sinom Viljemom na

častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar

 

"Prav ste nam poročili, gospod Vigulej," je dejal mladi

izbrali druge poti. A ko smo imeli za seboj Vransko, kjer

bi nam bili najlaže zabranili pot, smo postali ošabni. Blizu

 

Mladenič je jel pripovedovati svoje dogodke, okroglo

 

"Ne zamerite, jaz sem ud neke častite bratovščine,"

 

"Torej se je res vsa vaša rodovina zapisala svetemu

so pa vozniki pognali, so se razvrstili strelci pred vozovi

in za njimi. Taka spremstva so si morali najemati vozniki

konja hlapcu. V sobi Marka Murna sta se mudila še dva

moža. Eden, jako mlad, čigar obraz bi se smel imenovati

rokama težko orožje. A preden je zamahnil, je priskočil

trgovec, ga zgrabil za roke in ga odločno opomnil, naj

strán in ga prosil ter mu prigovarjal, naj se usmili njegove

poštene krčme, kjer se še nikdar ni prelivala kri in ki

 

"Oh, ljudje vedno huje sodijo," se smeje oni.

Ko pa je krčmar prinesel vina, se spravi spet v prejšnji

domači položaj, nagne glavo in postavi napol prazno

končal njegov nade polni noviciat v samostanu. Novega

opata so imeli voliti gornjegrajski patri in živahno se

na krmilo. Da ni bil Cahej še novinec, nemara bi

bili njega volili; a tudi tako ni bilo težko izbrati pripravnega

mano, da bi se odškodovali za to vince; toda prosim vas,

imenujte me rajši Caheja; vajen sem tega imena in podá

v Gradcu in tam me čaka sreča."

 

 

Mi pa gremo z blagovoljnim bralcem spet v Celje

je stala ponižna, spredaj ograjena hišica mečarja

Urbana. Da je v tako bojevitih časih imel mož dosti

opraviti, se razume; od jutra do večera se je slišalo kovaš

izbirat si kako morilno orodje, ali pa nosijo popravljat

kaj polomljenega. Marsikdo pa se na dvorišču ogne kovačnice

vlecite to čarobno podobo za sabo, in deklica, ki jo imate

v mislih, bo šla za vami kamor boste hoteli. Toda, gospod

so v vosku lasje koga drugega človeka iz tiste hiše, bo ta

prišel za vami, kamor boste vlekli ta mikrokozem. Ha,

ha, ha!" se je začela smejati, "meni so tudi znane tiste

 

Mavroh je skrbno zavil čarovne darove, stisnil Mani

kremplje in vsakega petelina bo premagal." Prišli so

bolniki po zdravil; prišli vojaki po sredstev zoper meč in

s čudodelno robo, opisane s skrivnostnimi

črkami. In prišla je tudi Petacijeva Polona in sedla kakor

In žena je pokimala, da to ne gre.

 

kar meni nič tebi nič za brata, da me je bilo prav sram.

Prav sram, vam pravim."

Mana je zagotovila, da ošteje Urbana, ki ne ve, kaj se

spodobi, in se veselila, da Boštjana spet vidi.

Vtem pa je prišel ali bolje rečeno se priplazil nov gost.

Pazno se je ozrl po sobi in s tankim glasom vprašal, če

na zobe, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod

presunljivim pogledom preprijaznega moža.

"Ni se vam torej posrečilo?" je vprašal in mignil vojaku,

 

"Žalibog!" je odvrnil oni. "Jaz sem pač premalo

ve. Da vi tako vprašujete, vam ne zamerim, ker me

ne poznate, a pozvedite malo, kako se o meni govori!"

In Mana, ki je kar zamaknjena gledala in poslušala

Boštjana, je potrdila, da je on najsrčnejši vojak celjske

dokler ga ni pregovorila.

 

besede.

 

odskočil.

 

prazno vero na čarovnice, ki je žalibog ukoreninjena še

pri modrejših možeh."

ko ga je že beg sam izdal. Torej na natezalnico z

njim!

"Potem je pač obsojen," je dejal zdravnik Hajdinger.

 

Vstopil pa je mladi vitez, katerega smo videli v gostilni

"Pri rjavem medvedu", skrbno in bogato oblečen, z

dragega kamenja. Njegova hoja je bila bolj prevzetna

kakor moška. Oči so mu šle nemirno po vseh kotih in

Moško je stopal vštric poveljnika doktor Lenart

in njegov smeh je bil neznosen, ko se je ozrl po ljudeh,

sodnik zagledal vojaštvo, ki se je ustavilo pred samostanom,

je zadržal stražnike, Lenart pa je korakal ponosno

mu menda pravite. Toda jaz sem dobil včeraj enega s

Hrvaškega. Čuk ga je izvalil, in hud je kakor živ peklenšček. Dajte, naj se poskusita!"

Petelinji boji so bili takrat jako v navadi in zlasti vojaki,

strastni igralci, so trošili mnogo denarja pri stavah

izpolnil povelje. Rožekar pa je mirno pobral prstan

in bodalo in pobožal ljubeznivo svojega zmagovalca.

s svojim hlapcem na voziču truplo mrtvega Urbana, da

ga obesi na vešala zunaj mesta. Tudi ta prizor je privabil

so jih v boju z železno ostjo zabadali v zemljo; pred njimi

sta stopala dva piskača in bobnarja, zapovedoval pa

ampak za krdelom se je peljala vrsta voz, na katerih

je bilo naloženo to težko orožje s strelivom. Za temi

Zali obraz, ki so ga obdajali lepo skodrani lasje, je razodeval

ponosno ljubeznivost. Mirno je vodil svojega konja

svileno bandero, tri zlate zvezde v modrem polju, vitez

Miroslav Lambergar, najvernejši Urhov prijatelj, dasi

Vse je potihnilo, ko je pričel sodnik s slovesnim glasom:

 

Qualis ubi Atrides, Danaum rex ille, Agamemnon

Aulidis in portu populos cogebat Achivum;

Conveniunt, venit exitio Teucrum acer Ulixes:

Troia tremit Priamusque deum frustra insidet aris;

Govornik je nekoliko prenehal, kakor ga je bil Petacij

poučil, češ, da dobi visoki poslušalec časa dobro preudariti

stopila predenj in mu vsa zbegana ponudila svoj šopek,

ga ji je grof vzel s priljudno zahvalo in ga podaril Žigi

 

Grofovo oko pa je pogledovalo po mladostnih postavah

se je naznanilo, da želi doktor Lenart Pistor o važni in

nujni reči govoriti z grofom, se je nadkonjar poslovil.

"Toda, čuješ, brez vsega hrupa!" mu je zaklical njegov

naklonjeni gospod.

viselo ob pasu, od kape, obšite s hermelinjo kožo, pa se

je usipalo perje, pritrjeno s smaragdno agrafo.

Kneginja je vstala svojemu možu naproti; ljubezen in

občudovanje je sijalo iz velikih oči, in roki sta se iztegnili, kakor bi ga hotela objeti. Toda sramežljivost ali ponos

govori. Grof pa je ukazal, da mora le-ta takoj popoldne

odjezditi, da ogleda pot in pripravi stajališče vojski.

Ko pa se je končalo posvetovanje, je naznanil sluga

grofu, da čaka nadkonjar s tujim možem in prosi zaslišanja. Na povelje je vstopil Filip Holzer bled in slab in

Urha Eizingerja in prosi grofa, naj pride kmalu z izdatno

pomočjo in jih reši priseljenega predrzneža.

Z veliko zadovoljnostjo je čul grof to izjavo, posebno

milostno je odgovoril poslancu in ga odlikoval s krasnimi

najnovejši grofov vazal, podpisal obljubo in nehal biti

dunajski meščan.

 

== VII ==

 

Polone seveda pri takem izletu niso mogli pogrešati.

V druščini enakomislečih žensk je živahno razvijala svoje

nazore o tedanjem svetu. Mladina ji je bila prerazposajena,

mnogo bolj brezverskega, kakor je bil v resnici.

 

in njegovo dušno preseljevanje."

 

Ko pa je nadkonjar stopil v dvorano in se spogledal z

grofom, je ta zapustil svoje goste in šel za Rožekarjem.

V mali, trdno zavarovani grajski sobici je stal skesan in

potrt naš Boštjan. Ves se je zganil, ko so zarožljali ključi

strahu bo gotovo zaradi nje in je, vesela svoje prostosti,

hitela z nadkonjarjem iz strahotnih dvoran.

Ko pa je stopila pred grad, je čakala tam nosilnica, v

katero sta bila vprežena dva mezga, in pri vratih je držal

še trije konjiki. Kornelijo so obhajale razne neprijetne

misli in nepotrpežljivo je čakala, kdaj pride domov.

Odgrnila je zaveso in pogledala skozi okno.

 

"Oh," vzklikne prestrašena, "saj ne gremo proti mestu."

 

šotore, in tega divjega in predrznega ljudstva se moramo

ogniti. Izvolil sem torej daljšo, a varnejšo pot."

Rekši, zagrne okno. Kornelije pa se je polastil velik

nemir in mislila je klicati na pomoč. A kdo bi ji bil pomagal?

V bližini so se svetili ognji vojaškega tabora; a

vojaki so bili surovi ljudje. Karkoli je sklenila, vse se ji je

zdelo neizpeljivo, tem bolj, ker se je vedno tolažila, da

pride zdaj zdaj v mesto. Molče so nadaljevali svojo pot.

Pozno ponoči je bilo že; nebo napol oblačno in mesec se

je zdaj pokazal, zdaj skril za oblaki in z lučjo se je spreminjala

proti dobrotniku, in ta čut ji ni bil neprijeten in rada je

premišljevala, koliko hvale je dolžna vrlemu mladeniču.

Kakor sta se pa izgubila naša prijatelja, je bil Boštjan

spet na bojišču in spravljal pokonci nadkonjarja, omamljenega

Viguleja, kajti v svesti si je bila, koliko neprilike in

morebiti tudi škode in nesreče mu je nakopala.

Viljem je spremljal popotnike in poučeval Caheja,

kako se ima vesti med potom, kako ima govoriti in se

kosmatih kap so se bliskale divje oči in dolge brke so

pokrivale spodnji del obličja. Vsak je nosil lahek ščit, tul

Obloženi pa so bili z mnogovrstno robo. Temu je visela

težka zlata verižica po ovčjem kožuhu; oni je nosil na

"Glejte, oni," je kazal tujec, "ki podaja Juriju Črnahori

roko, oni dolgi obraz na koščenem truplu, to je Ungnad.

Oni brdki, rejeni mož poleg njega je pa Neiperg, njegov

tekmec v cesarjevi milosti." In mož je pripovedoval, kaj

omenjenega svetnika drug za drugim, da se odškodujejo

za prebito in krepčajo za bodočo zmernost."

"Pri enajst tisoč devicah" je spoznal Cahej, da govori

mož, kar se tiče vina, golo resnico. Kdor se laže v eni

časih mnogo manj razvit kakor dandanes, a po nečednosti

in nesnažnosti so se odlikovali posebno ti kraji.

Toda našega moža to ni plašilo. Pogumno je prebrodil

"blatno jezero" ter se izgubil v neznatni hišici, katere

A ker je hotel Žida jeziti, se je ustavljal med vratci, da

je vstopil mož, ogrnjen v dolgo haljo, s kapuco čez glavo.

Ko je vrgel kapuco nazaj, se je pokazala dolga siva

veselje je spoznal Žid, da sta se zmenila, da se pri njem

snideta, in peljal ju je v svojo zakladnico, da bi ju kdo ne

 

Pred cesarskim gradom, ki je močno utrjen stal sam

pozni uri ni še ponehalo življenje. Če bi si hoteli znotraj

ogledati prostrano visoko poslopje, nad katerim se dviga

 

"Vojska ima železne roke," je dejal cesar; "a vse to

ne bi drugače ravnali; vrhu tega pa niti moj Črnahora

niti Podjebrad ni pravi husit, oba sta utrakvista."

za vojsko, je jel dokazovati, da cesar najbolje stori, ako

sklene mir in Ladislava izpusti iz svojega varstva.

Govor je osupnil svetovalce, ki so pogledovali cesarja,

da bi po njegovi volji uravnali svoje nasvete. Cesar je

"Zamenjali jih bomo, ljubi Neiperg," je dejal cesar

brž. Oni pa je dalje razlagal, kako slabo je vse za boj pripravljeno.

Vščipnil je Podjebrada in barona Črnahoro in

naposled na obče začudenje glasoval z Ungnadom za

vojsko. Vendar ne prevzema on nobene odgovornosti.

Cesar se je odločil za vojsko in z njim večina svetovalcev.

Pokaral je Eneja Silvija, da mu zdaj svétuje odreči se

svoji pravici in ponižati se pred silo. Za Ladislava samega

pa jim je ukazal, naj odlože orožje, se vrnejo k pokorš

čini ter rajši skusijo njegovo milost kot njegovo pravičnost.

Brez razgovora so se možje poslovili.

 

preveč prizanesljiv do nasprotnikov, tako je bil

preprost v svoji obleki in zmeren v svojem življenju.

Zmernost mu je ohranila tudi trdno zdravje do visoke

starosti in le čudna navada, z nogo zapirati vrata, mu je

nakopala bolezen na nogi, ki je tedaj zdravniki niso znali

Pri mizi je ljubil vesel pogovor in bil vedno pripravljen

odgovoriti z dovtipom na dovtip. Enej Silvij, Ungnad in

deklica resnično in gotovo že odposlana v Dunajsko

Novo mesto. Stanovanje je natanko naznanjeno."

Vse oči so bile obrnjene na Ungnada. Ta pa je bil ves

zmeden in ni vedel, bi se li jezil ali smejal, ko je cesar v

kmetsko obleko, in ti so tiraje par volov pred sabo, na

videz pred Celjani bežali proti gradu in klicali na pomoč.

Iz usmiljenja in da bi imeli obleganci v sili živeža, so jim

premostili rov in odprli vrata. Zdaj pa so izdrli našemljenci

ga je grabila, ko je slišal to sumničenje. A miril se je, ker

ni še večjega veselja privoščil škodoželjnim dvornikom.

Viljem pa je odkril tožnikove laži in zvijače; resnica je

sijala iz vsake njegovih preprostih besedi in tako prepričevalno

gostilnah podražila vino. Pristavil je, kako smešno se

sliši, če zatoženci dolže grofa Urha. Kakor bi se reklo, da

ljudi, a Celje je z vsemi svojimi prebivalci last milostljivega

grofa, s katero on stori, kar se mu ljubi, ne da bi bil

 

Doktor Lenart je korakal še ponosneje po cesarski palači,

ki sta se veselila, da ostane poslanec še dlje časa

v mestu. Upala sta, da se po tem grofovem poverjencu

na stanovanje, je odložil bridko orožje in kmalu

koračil v miroljubni opravi imovitega rokodelca po ulicah.

Njegova pot se je končala v gostilni, kjer so pri dolgi

mizi sedeli enako opravljeni ljudje; obrtniki, rokodelci in

smisla, ki bi se ji lahko izognili, na cesarjeve svetovalce

in cesarja samega. "In če se prav premisli," je dejal spet

 

"I kajpa," je odgovoril najpogumnejši nezadovoljnež.

kaj izdala." Rekši, je stopil prijazno k meščanski

mizi in v znamenje svoje miroljubnosti prijel njih kupo.

"Na vaše zdravje, bratje vatlarji!" je dejal Jurij in izpraznil

vrč. Razna čustva so obhajala meščansko družbo. Kar je bilo pogumnejših, so vzkipeli in šinili pokonci,

imenu. Boštjanu pa se je mudilo po meč ali pa ˗ Boštjan, če nisi ti mislil, da teče kak vojak za tabo! Dolge

noge tekunove so pustile kmalu malega moža daleč zadaj.

A v veliko zadrego je zapazil, da je zašel v ulico brez

izhoda. Vrniti se je moral mimo tujca, ki ga je nagovoril

vero!" Tako je pripravljen na vsak primer pripovedoval

strmečemu Lenartu osupno novico. Ta si je mel roke in

možno velikokrat snide z Manlijem, in kar le more,

pozve od njega. Bogat dar je odškodoval Boštjana za

Eizingerju, in kar bi bilo neznosno, Manliju. Grof bi bil

Eizingerjev in Lenart Manlijev pomagač: dvoje petih koles.

On, najboljši jurist, bi držal lestvo takemu Manliju.

Nikdar! ˗ Sami naj poskušajo! Če se jim posreči, to nam

nič mar. Za nas nič slabega, dobrega pa tudi nič. A srečen

posrečilo zajeti malone vse zarotnike. Na dvoru je

rasel Neipergov vpliv in Ungnadov enakomerno padal.

Lenart je bil sicer povabljen k cesarski mizi in mnogovrstno

odlikovan, a hudo ga je jezilo, da opreznega

Dan potem je prišel že Neiperg sam srečo voščit in se

zahvaljevat Lenartu, da je svojo obljubo tako točno izpolnil.

Ponudil mu je, naj stopi po vojski v cesarsko službo,

ker mu je cesar zelo naklonjen. "Pod mojim pokroviteljstvom," je dejal, "vas čaka lepa prihodnost."

Poročilo, kaj in kako so poslanci opravili, ima prinesti

Viljem. Jurij Ungnad pa se vrne s Podjebradovo vojsko.

Kadar prideta, vam naznanim, da ju tožite. Naj vam ta

hudodelca jaz vrnem za one, ki ste jih vi izročili meni.

ukaz se noben človek ni zmenil; dá, razkačeno

ljudstvo je vrglo v ječo duhovnike, ki so ga hoteli razglasiti.

Število upornikov se je množilo od dne do dne,

in da se jim je pridružil grof Rosenberški, vodja čeških

meščanstvo iznenadeno in prestrašeno, ko je prišla vest,

da se je vzdignil sovražnik in se bliža z dvajset tisoč vojaki.

Ta dogodek je pretresel tudi cesarja, ki je še vedno

upal, da se vse v miru uredi. Proti Ungnadu je tarnal, da

razločevali vsi oddelki. Glušeč krik je zagnal sovražnik,

ko se je približal trdnjavi; moško mu je odgovorila posadka.

Nenavaden prizor pa se je pokazal radovednim

očem: izmed sovražnih vrst je izšla cerkvena procesija.

A čim bliže je bila nevarnost, tem manj se je bal cesar

ter se nikakor ni hotel pogajati z oboroženimi uporniki.

Nadškof je ugovarjal, da nima opravka z uporniki, nego

s poštenimi nasprotniki, in da nikakor niso vsi ljudje

vladarja razkačilo in z jeznimi besedami je očital nadškofu nepokorščino proti svetemu očetu in zvezo z

izobčenimi brezbožniki. A škof je odvrnil, da sveti oče

 

Pogajanje je bilo brez uspeha. Škofje in drugi poslanci

gaz in težki buzdovan je bil njemu ravno tako strašno

orožje kakor njegovemu bojnemu idealu, slavnemu Žižku.

Po vročem boju je potisnil Črnahora sovražnika na

vseh straneh nazaj. To je vnelo meščane, pripravljene za

izza branišča in se je njegova četa z divjim krikom zagnala

za umikajočimi se sovragi, je zapela celjska trobenta.

Prve vrste težkih konjikov so nagnile kopja ter jih

naslonile na železne rogovile ob sedlu in krdelo se je

poboj, je bitka v bližini ponehala. Marsikateremu staremu

vojaku je preletelo kosti, ko sta trčila junaka skupaj.

Oboje kopje se jima je zlomilo na kose, a jezdeca se nista

ganila na sedlih. V trenutku je izdrl grof svoj meč in

z Ungnadom, ki je vedno trdil, da le malo vztrajnosti,

le malo časa še treba in priti mora poročilo od Podjebrada

misel, dragi Ungnad," je dejal cesar in takoj odpravil v

sovražni tabor nadškofa Žiga, ki je sklenil premirje, toda

tako priljubiti, da se je tako težko ločila, Boštjan pa

je zabaval Klaro s pripovedovanjem svojih hrabrih del.

Neiperg se je vrnil z obljubo, da premirje traja še drugi

dan pod pogojem, da pride cesar iz mesta k pogovoru. Ob določenem času se je napotil res pred Ogrska

 

Enako je govoril Ungnad in omenil, da mesto nikakor ni

se umaknejo lahko proti Gradcu. Še ostreje je govoril

samoroki Črnahora: "Če Ladislav ne odjenja ščuvati

od kod pomoči. "Tudi vi ste za mir, ki ste prej vedno

branili mojo čast?" se je obrnil na Neiperga.

"Veličanstvo, zmeraj sem pripravljen s svojo krvjo

braniti cesarsko čast ˗"

Ječar pa je kar pobegnil. "Po nedolžnem biti obešen," je godrnjal, "danes se mi pa utegne pripetiti ..."

 

dohajala poročila, da je gubernator Podjebrad s silno

armado prestopil avstrijsko mejo. Kes, bridkost in jeza

cesarjeva se ne dado popisati. Neiperg je moral takoj

zapustiti dvor, kjer je bil Ungnad spet prvi svetovalec.

Podjebrad je zabavljal, da se najimenitnejša cesarska

trdnjava še osem dni ni mogla držati; a Ladislava je moral

po razsvetljeni sobani. Ustavi se pred oknom in odgrne

težko zagrinjalo. V stranskem traktu hiše se je videla luč.

"Oh, gospodična Kornelija tudi ne more spati!" je dejala,

in poreden smeh je zaigral okrog rožnih ustnic. Poklicala

Urha. Kjerkoli se je pokazal, so mu navdušeni Dunajčanje

vpili slavo in se veselili njegove ljubeznivosti.

Mladi kralj, docela nezvéden v vladarskih stvareh, je

prerad odložil vse breme na široke rame občudovanega

nemir in nepotrpežljivost. Naglo je hotel pregledati vsebino,

a oči so naletele vedno le na kak Ciceronov izrek.

Nejevoljen vrže list na tla in odpečati onega, ki mu ga je

pisala njegova žena. Neskončno žalost je dihala tu vsaka

takim nevarnostim niti zahtevati od nje, da bi se njemu

na ljubo odrekla vsej udobnosti, katere je navajena.

Volbenk pa je pravil, da so se meščanje že precej naveličali

vélikega grofa, ki jim brezobzirno naklada davke

mojo boš tudi videl," se je razvnel. "O, reci ji, kako hrepenim

videti rožo v njenih laseh in slišati njen pozdrav.

Glej, to ji poneseš! Tu stojalce za Jezuščka pri njeni postelji,

tu okvir za uro in skrinjica za ženske malenkosti.

"Da bi bila malopridna, to ni res," je odvrnil Boštjan.

"Jaz jo bom vendar poznal. Ženska kakor angel. Jaz dobim

da ga je mati prestrašeno pogledala. "Bog nas varuj! Sin,

glej, kaj delaš!" ga je opominjala mati. "Sam Belcebub si

žaluje in vzdihuje v hiši grofove ljubljenke, trgovca

Filipa vdove, in naposled jo je vprašal, kdaj pojde nazaj.

"Kar jutri zjutraj pojdite!" je dejal. "V mestu se čisto

nič posebnega ne vidi; in jaz ne bom utegnil, ker imam

bilo treba davkov plačevati za potraten dvor, in so grozoviti

umor pripisovali grofu Urhu in njegovi naložnici.

Eizingerji so netili ogenj na vseh straneh in nekega jutra

so našli na vratih kraljevega gradu in grofove palače in

mnogih odličnih hiš naslednje stihe:

 

Pisca niso dobili. Grof pa se je posvetoval s kraljem o

zborovanju avstrijskih stanov in prebiral došla pisma.

"Oh, baron Eizinger se nas še spominja!" je vzkliknil in

z očmi preletel dolgo pisanje. A čim dlje je bral, tem bolj

mu je silila kri v obraz, tem bolj se mu je temnilo čelo.

Molče je podal kralju pismo, ki je dolžilo grofa Urha, da

je umoril trgovca Filipa. Roka se je tresla mlademu vladarju

nekako oparjeno spoznal za kraljevega rablja, so zabili

v steber močan železen kavelj dva sežnja od zemlje.

Mrzla groza je spreletela stražarja, ko so se možje obrnili

proti njemu in ga pozdravili. Takrat pa je stopil predenj

nadkonjar Rožekar in zahteval meč in helebardo.

Brez obotavljanja je odložil orožje trepetajoči Boštjan.

Ko pa ga je prijel rabelj, se mu je s silno močjo iztrgal, in

za njim postavljeni vojaki so ga pač ranili s sulicami,

na Dunaju ogledoval burno življenje svoje dobe in

zabeleževal, kar se mu je zdelo spomina vredno.

Premoženje in zdravje je bilo baronu dopustilo naužiti

se svoje mladosti. Ko pa so pritisnila leta in se ga je

žugala ˗ raztrgal in sežgal, tintnik pa razbil ob bučo

svojega ošabnega oskrbnika, ki mu je odpovedal službo.

Prihod prijatelja Jurija Ungnada ga je zmotil in odvrnil

pretečo nevarnost. Temu je potožil mož svojo sitnost z

Rad je posedeval baron pri mizi; in zgodovina mu je

bila večkrat zelo na poti; a moško se je premagoval.

"Misli mi rojé po glavi!" je vzkliknil ob takih prilikah in

se spravil pokonci, in Cahej je iskal orodja, da bo lovil in

hrepenenje po učenosti; in spodbujen po baronu Benku

je začel obiskovati univerzo.

Nekoliko ga je nemara tudi mikalo društveno življenje,

ki je bilo tedaj jako razvito med dijaki. Nad petdeset

ne sme nikdar reči; kajti tudi najubožnejši berač je

ustvarjen po božji podobi. Pojdi in kupi si sadja!"

Deklica je ubogala in dobila grozd, ki ga je bila starka

odrekla Viljemu. Le-ta pa je, videvši, da je pokusila

svojega nekdanjega učenca. A takoj po prvih besedah

mu je vzbudil znani glas spomine prejšnjih časov.

"O vrli sin vrlega očeta!" je vzkliknil in ga objel in solza

se mu je utrnila v sivo brado. "Katera srečna misel te

pridrlo je za njo vojaštvo; in kako milo je prosila, naj

prizaneso hčerki. A od Friderika še nihče ni ničesar izprosil.

Meni so solze tekle po licih, ker tudi jaz sem zibala

sina, in pogledala sem svojega Andreja. Kladivo je

Lakota in reva mi ni mogla iztrgati tega zaklada. In ako

je tebi milost božja draga, boš izpolnil, kar ti ukazujem."

Kakor je prišla, tako je izginila starka. Po ušesih

strmečih poslušalcev pa so donele njene besede.

 

"Torej Kornelija ni vaša hči?" vpraša naposled Viljem.

Petacij pa je potrdil, da je vse tako, kakor je pravila

Mana, a do tega dne še sam ni vedel, da je hči trnovskega

iskat Eizingerjev, ki so se prestrašeni odpravljali na

odhod. Kratek je bil pogovor, a nasledovalo mu je takoj

gibanje se je pričelo po mestu. "Meni ali pa Celjanu bije

zadnja ura!" je kričal sivi Urh Eizinger in zbiral svoje

med njimi Volbenk Holzer, ki se je besen grozil, da mora

s svojo roko zadaviti grofa in morilko svojega brata; in

predrzneje se je zabavljalo in grozilo. Poveljnik je bil

nekoliko v zadregi in je preudarjal, ali ne bi bilo najbolje

zagleda starega znanca, magistra Petacija, v bojeviti

družbi Viljema, barona Benka in oboroženih baronovih

Grof pa se je bil umiril in dostojno odgovoril: "Tega

mi ne ukazuje kralj, ki ne more pozabiti onega, ki je vedno

imetek in življenje. Ne, dobrotljivi in plemeniti

moj kralj, on ni govoril teh besed. Iz tvojega srca, Eizinger,

zviti mož je opomnil brž vladarja, naj sam ponovi svoj

ukaz in se spomni umorjenega trgovca Filipa. To je izdalo.

Tiho in boječe je dejal kralj: "Moje povelje je izrekel

Eizinger."

ga ni ustavljal, ko je zasedel na dvorišču konja in z

Lambergarjem in Rožekarjem zapuščal kraljevi grad. Na

meči in sekirami. Grof in spremljevalci so zgrabili

za orožje in skušali predreti živi jez. A razkačeno

ljudstvo jih ni pustilo ne naprej ne nazaj, in če je en sovražnik

padel, sta se vzdignila dva na njegovem mestu.

Bridkost in jeza se je polastila Vita Lazarja, ko je videl ta

neenaki boj, in vest ga je začela peči, da je zapustil v stiski

Vtem pa je bilo ljudstvo vlomilo v grofovo in Filipovo

hišo, in kar se je le dalo polomiti in razdejati, je razdejalo.

Do Kornelije in Klare je prišel prvi z Volbenkom

Holzerjem Viljem; brez uspeha je lezel od druge strani

bi moglo pol tako lepo naslikati, kakor fantazija ljubeznivih

bralk. Za Lazarjem je pretočil največ solza magister

naveličal in po drugi jel premišljevati, če ne živi vsak

krčmar na deželi bolje kakor ubog jurist. Zadrževale so