|
Prikimal sem.
»In razpoke na onih plasteh na prvem sedlu pod vrhom, kjer je nekdaj stala planinska koča —– ti si videl sicer le njene razvaline —– one razpoke v kojih eno je zalezel pri izletu nadzornikov sinček, so ti gotovo tudi še v spominu. Saj gotovo še veš, kako smo vlekli dečka na dan.«
»To je, da vem.«
»In vas nihče ni zapazil?" sem vprašal v strahu.
»Imeli smo srečo, nihče!« S kompasom sem določil smer naših razpok in se prepričal, da je cev bila namerjena v loku nanje. Zaznamoval sem si v naglici stališče, takisto tovariša, za vsak slučaj, —– potem smo odpravili. Oprezno smo se zopet prikrili za rob. »Ko bi se dalo ugonobiti top, ker smo mu že tako blizu!« je pripomnil pritajeno četovodja. Skomizgnil sem z rameni, misliti kaj takega je bilo naravnost blazno. Ali naj trije napademo baterijo? Res smo bili nad njimi, torej na boljem, a kdo zna, kako blizu so jim tovariši po drugih postojankah, brez šuma se opraviti ne da, najmanjši šum pa bi zagnal vrage na nas, odrezali bi nam vrnitev in vse početje bi bilo zaman. Videli smo, kar se je videti dalo, najbolje, da se poberemo. In oprezno, kakor smo prišli, smo se vrnili po isti poti k svojim. Dolgo smo hodili, trd mrak je bil, ko smo prispeli po snegu v domačo razpoko. Dva moža laške straže, katera smo zajeli na potu, smo prignali s seboj, da ni bilo čisto brez nič. Doma smo poročali, kar smo videli in po telefonu javili poveljstvu. Le-to je dalo našim baterijam potrebna povelja in pojasnila.«
Prijatelj je prenehal in si prižgal cigareto.
|
