Havbica nad kaminom: Razlika med redakcijama

Zelo mi je žal, da nisem zmožen napisati vsega tako živahno, kakor mi je pripovedoval Otrobar. Izredno rad bi privoščil čitateljem od njegovega pripovedovanja tak užitek, kakor sem ga imel jaz. Zanimivi opisi, živa, ostro izražena govorica, izrazita mimika, značilne, a ne vsiljive kretnje, skratka njegovo pripovedovanje in moja pisarija –— kakor dan in noč.

»In razpoke na onih plasteh na prvem sedlu pod vrhom, kjer je nekdaj stala planinska koča –— ti si videl sicer le njene razvaline –— one razpoke v kojih eno je zalezel pri izletu nadzornikov sinček, so ti gotovo tudi še v spominu. Saj gotovo še veš, kako smo vlekli dečka na dan.«

»Imeli smo srečo, nihče!« S kompasom sem določil smer naših razpok in se prepričal, da je cev bila namerjena v loku nanje. Zaznamoval sem si v naglici stališče, takisto tovariša, za vsak slučaj, –— potem smo odpravili. Oprezno smo se zopet prikrili za rob. »Ko bi se dalo ugonobiti top, ker smo mu že tako blizu!« je pripomnil pritajeno četovodja. Skomizgnil sem z rameni, misliti kaj takega je bilo naravnost blazno. Ali naj trije napademo baterijo? Res smo bili nad njimi, torej na boljem, a kdo zna, kako blizu so jim tovariši po drugih postojankah, brez šuma se opraviti ne da, najmanjši šum pa bi zagnal vrage na nas, odrezali bi nam vrnitev in vse početje bi bilo zaman. Videli smo, kar se je videti dalo, najbolje, da se poberemo. In oprezno, kakor smo prišli, smo se vrnili po isti poti k svojim. Dolgo smo hodili, trd mrak je bil, ko smo prispeli po snegu v domačo razpoko. Dva moža laške straže, katera smo zajeli na potu, smo prignali s seboj, da ni bilo čisto brez nič. Doma smo poročali, kar smo videli in po telefonu javili poveljstvu. Le-to je dalo našim baterijam potrebna povelja in pojasnila.«

»Sedaj sem brž pri kraju. Krasno jutro se je naredilo drugi dan. Sneg je bil prenehal že ponoči, zjasnilo se je in pritisnil mraz. Dosti zgodaj zjutraj nas je pozdravil prvi sovražni strel. Krogla se je malo zarila v sneg, odletela, se prevrgla nekajkrat in se pomirila, ne da bi se bila razpočila. Zdajci je zarjul stric Marko v naši bateriji, skriti kakih tri tisoč metrov proč od nas. Granata je zatulila in se vrgla v smer proti sovražni havbici, ki je spričo tega takoj pozabila na nas. Ko več minut k nam ni bilo nobenega novega strela, smo nekateri jeli zvedavo kukati izza kritij. V drugič je zarohnel Marko, zvedavo smo zrli za kroglo, ki je v mogočnem loku besnela na sovražnika. Še enkrat je poslal jekleno svarilo havbici. A komaj se je tretja krogla skrila za vršičem nasprotne stene našim očem, je strašno zagrmelo, zemlja se nam je stresla pod nogami, v daljavi za steno smo ugledali velik oblak dima in z daljnogledi so se videli veliki kosi kamenja, leteči v mogočnih lokih po zraku. Kmalu nam je sporočil telefon, kaj se je zgodilo. Naša granata je udarila tako srečno v sovražno baterijo, da je pogodila prostor z naboji, ki so se razleteli. Mogočna eksplozija je pretresla masiv okoli kamina, podnožje se je odtrgalo pod lafeto od temelja in s topom vred zagrmelo v dolino. — — — S povišanjem je vse tri nagradilo poveljstvo za nevarno poizvedbo.«