Premaganci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Novela je bila objavljena pod psevdonimom Fr. Remec.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 6.–25. april ({{mp|leto|1908}}) 41/81–97
| vir= {{fc|dlib|M1WGHZXK|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 11:
Ureja: Minca
{{rimska poglavja s piko|1|2|3}}
==I.==
Z ljubljanskega dirkališča se je razlegal močan šum, ki ga je večerni veter raznašal daleč naokrog. Tisto bučanje, ki nastane iz tisočerih disonanc, zlivajočih se v en sam val, šumenje brezštevilnih človeških glasov, veselega vriskanja, razposajenega smeha in le za silo ubranega petja, med katero grmi godba in žvenkečejo čaše in posode, se je izgubljalo v jasno, toplo poletno noč, kakor en sam mogočen izraz življenske moči in življenske radosti velike množice, ki je bila zbrana na dirkališču in je praznovala Sokolov kresni večer.
V velikem polkrogu so bile postavljene kolibe napolnjene z vsakovrstnimi jedili in pijačami, kjer so narodne dame z veliko trudoljubnostjo in požrtvovalnostjo v obeh deželnih jezikih stregle mnogobrojnim, vedno žejnim in lačnim gostom. Po sredini prostornega dirkališča so bile postavljene primitivne mize s klopmi, narejene kakor nalašč, da se ob njih natrgajo ženska krila in moška oblačila. Tudi tod se je kar gnetlo ljudstva. Na mizah so stale cele kolone litrskih steklenic, okrog teh skupin pa so švigala dekleta, za katera je tradicija določila ogovor »dražestna gospodična« in za drag denar prodajala že na pol ovele šopke, razglednice in smodke.
Mimo »vinarne«, pri kateri se je bil utaboril improviziran pevski zbor, čigar produkcije so nežnejšim živcem provzročale celo telesne bolečine, je počasi korakal vitek mož nedoločne starosti. Držal je roke malomarno v žepih in z nekoliko ironičnim usmevom na gladko obritem obrazu motril početje veselega občinstva. Vzrši med družbo nekaj znancev, je hotel napraviti ovinek, da bi se ognil vinarni in njenim gostom, a že so ga bili ugledali nekateri pivci in ga obkolili ter mu nalivali vina.
»Pij, Francelj,« je kričal možiček, ki je bil eleganten, kakor reklamni model kakega imenitnega krojača. »Pij, Francelj! To ti je kapljica! Tri dni te bo glava bolela.«
»Fran Kotnik, inženir in pesimist,« je med tem drug gospod predstavil došleca nekaterim članom družbe.
»Pesimist, da,« se je zopet oglasil elegantni možiček, »pa tiste vrste, ki o celem svetu slabo mislijo, samo ne o samih sebi. Pij, Francelj! En litrček ga zvrni, pa boš še nocoj bele miši videl.«
Kotnik je vljudno, a odločno odklonil ponujano mu vino.
»Hvala, a danes ne smem piti. Jutri imam važno in težko delo.«
»Še eno mi reci o delu,« je kričal možiček, »pa te bom pod rebri tako požgačkal, da ti bo še slepič spregledal.«
Kotnik se je pač še nekaj časa branil, a nič ni pomagalo. Stari in novi znanci so ga potegnili za seboj. Natočili so mu vina, ga obstopili in začeli zopet prepevati in vriskati, tako brezskrbno, tako iz vsega srca, kakor je navada na slovenskih slavnostih, kadar je polnoč blizu. Kotnik se je vdal v svojo usodo, a tako se ni mogel razgreti in razvneti, kakor njegovi prijatelji in je le čakal na prvo priliko, da družbo zapusti.
Končno je to težko zaželjeno priliko vendar učakal. K vinarni je prišla z večjo družbo gospa, s katero je Kotnik rad in mnogo občeval in kateri se je zdaj hitro pridružil.
»Kaj vidim, gospod inženir,« je vzkliknila gospa. »Vi, vzor vseh solidnih inženirjev in sploh vseh samcev, vi popivate še o tej uri v družbi znanih lahkoživcev in ponočnjakov? In vaša načela?«
»Skesano priznam, da sem jih zopet enkrat zatajil in se jim zopet enkrat izneveril,« je smehljaje dejal Kotnik. »Pa kaj hočete, ker je to bolezen, ki je že skoro splošno razširjena med Slovenci, me ne smete prestrogo soditi.«
»Ali ga slišite,« se je zopet razkačil možiček, »ta pesimist hoče vedno, da naj ima vsak o njem boljše mnenje kot o nas.« In obrnivši se k novi družbi je s svojim prikupnim smehom dejal: »Kar pustite ga, milostiva: jutri ima važno in težko delo, ta štreber; če ga bodete zadrževali, se bo še na vas izgovarjal.«
»Vam pa jutrišnje delo ne provzroča nobenih skrbi?« je vprašala gospa malega veseljaka.
»Ah, kaj delo,« je bil odgovor. »Za nas pri politični upravi veljajo drugi principi. V tem smo vsi edini: Jeder Eifer ist dumm, der dümmste ist aber der Amtseifer.« Zakaj bi pa mi bili boljši od svojih šefov? Mi delamo toliko, da nas ne morejo iz službe spoditi, pa prav nič več.«
Viharen je bil smeh, ki ga je vzbudil mali šaljivec s svojimi opazkami in smejal se je tudi sicer vedno resni Kotnik.
Narodu, ali kakor se zdaj pravi, ljudstvu, je samo čestitati na taki upravi,« se je oglasil Kotnik, ko se je polegel smeh. »Napredek je očividen.«
»Kar nič ne boš zabavljal,« se je ugovarjalo od vseh strani, mali elegant pa je kričal: »Napredek, da, in še kakšen. Včasih kmet še v kancelijo ni smel stopiti, če ni prinesel pod pazduho purana ali barigeljce vina: dandanes se pa še komaj odkrije in če se mu zameriš, te po svojih poslancih celo pri ministru toži ...«
Morda bi se bila ta razprava še dalje pletla, da se nista prikazale na obzorju dve dami, ki sta vzbudili občno pozornost. Gospe in gospodične v vinarni so stikale glave in šušljale, dobri pivci in slabi pivci pa so zbijali pozni uri primerne šale, ki bi bile najbrž celo prekoračile meje dostojnosti, da ni navzočnost dam nalagala družbi ozirov.
Poleg gospe Ručigajeve, soproge imovitega trgovca, je stopala vitka plavolaska, v jako preprosti, a tudi jako okusni obleki, gospodična Zora Severjeva, in tej so veljale vse opazke razposajene družbe, zbrane okrog vinarne.
»Tako se drži kakor kaka kraljica,« je šepetaje menil eden najslabših pevcev, »in komaj odzdravlja, kakor bi nihče ne vedel, da jo je včeraj ženin zapustil.«
»Ne recite, da jo je zapustil,« je dejal Kotnik, »sama ga je odslovila.«
»Tako pravi vsaka, če ostane na cedilu,« se je krohotal mali dr. Zabret, »a njen ženin je imel srečo, da je takoj iztaknil drugo nevesto.«
»Pa kakšno,« se je oglasil drug tovariš, »grda je, kakor greh.«
»Prvič ni greh prav nič grd, greh je sploh najlepša stvar,« je ugovarjal dr. Zabret, »drugič je pa vsako dekle, ki ima stotisoč kron dote, popolen angel. Zapomni si to.«
| |||