Premaganci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 64:
 
»Prvič ni greh prav nič grd, greh je sploh najlepša stvar,« je ugovarjal dr. Zabret, »drugič je pa vsako dekle, ki ima stotisoč kron dote, popolen angel. Zapomni si to.«
{{prelom strani}}
Gospa Ručigajeva in Zora sta bili v tem stopili k paviljonu in se zapletli v pogovor z damami, ki so stregle, vsled česar je morala poredna mladina prekiniti svoje opazke in je začela druge pogovore, ki jih je pridno zalivala z rajnim vincem.
 
»Še en liter, še en liter in še en liter,« je ukazoval dr. Zabret. »Danes pijemo na korist mukotrpnim bratom. Bolj ko bom pijan, bolj jim bo pomagano.«
 
»Kako bodete pa domov prišli?« je obrnivši se nenadoma vprašala Zora in stopila med pivsko družbo.
 
»Kako bom domov prišel? To meni nič mar! Za to naj skrbi slavnostni odbor. Jaz še z nobene veselice nisem sam domov prišel.«
 
Zabretova šaljivost je prebila led, ki je bil nastal in v trenutku je bila Zora zapletena v živahen pogovor z družbo, ki se je bila še malo poprej neusmiljeno norčevala iz zapuščene neveste.
 
Slavnost je bila med tem že izgubila nekoliko svojega hrupnega značaja. Tisti udeležniki, ki so prišli samo iz radovednosti in s trdnim sklepom, da potrosijo kar najmanj mogoče, so se bili počasi razgubili. Na prostornem dirkališču je bilo zdaj tišje, kakor pred polnočjo, zabava pa je bila intimnejša, kajti na veselici so bili večinoma samo še ljudje, ki so se med seboj dobro poznali in so vedeli, da si smejo dovoliti tudi kako razposajenejšo šalo, ne da bi se jim to zamerilo.
 
Čim bolj je mineval čas, toliko več ljudi se je zbralo okrog šampanjskega paviljona. Pred polnočjo je samo kak posamičen častilec našel pot k šampanjskemu paviljonu, po polnoči pa so dame tega paviljona dominirale.
 
Dr. Zabret in njegova družba se ni dala zvabiti od vinarne. Ostala je zvesta domačemu cvičku in le tuintam je kdo napravil kratek obisk v bližnji kavarni in slaščičarni ali pa se odpravil domov. Zato pa se je priklopilo družbi nekaj novih gospodov in dam, tako da dobrodušnemu potezanju in prerekanju ni bilo ne konca ne kraja.
 
Tedaj pa je padla beseda, ki je celi družbi zaprla sapo.
 
»Z vašo pijanostjo bo koroškim Slovencem prav malo pomagano,« je na neko poredno opazko dr. Zabreta rekla Zora z vso resnobo. »Spominjate se jih sploh samo takrat, kadar je prilika popivati na njih zdravje in še takrat zbijate samo norce iz rodoIjubja in iz narodnjaštva.«
 
Za trenotek je vsa družba umolknila, čuteč, da je bilo rezko očitanje gospodične Zore opravičeno. Nekateri so se zbali, da pride do ostrega prerekanja in so jo hitro odkurili, ne da bi se bili poslovili, drugi so stopili bližje, misleč, da jezikavi dr. Zabret ne ostane odgovora dolžan. Edini Kotnik je stopil Zori na stran, kakor bi jo hotel zagovarjati in če treba se zanjo zavzeti.
 
Toda tega ni bilo treba. Dr. Zabret, ki mu sicer ni nikdar zmanjkalo besed, je nekaj hipov molče zrl v Zoro, potem pa rekel čisto mirno:
 
»Če dobro premislim, imate čisto prav, gospodična Zora. Kar ste rekli, je gotovo jako dekoletirana, skoro bi rekel, popolnoma gola resnica. V svojem in v imenu svojih prijateljev izjavljam, da nas je sram in prisegam vam,, da se bom od danes naprej vsakemu odkril, pri komur bom videl Ciril-Metodove žveplenke.«
 
To hladno norčevanje je Zoro užalilo. Vzravnala se je ponosno in hotela ostro odgovoriti, a dr. Zabret jo je prekinil že pri prvih besedah.
 
»Pa nič ne bodite hudi, gospodična Zora,« je dejal z ljubeznivim smehom, »resnico ste nam pa le dobro povedali.«
 
In ponudil ji je roko in Zora je smehljaje položila vanjo svojo roko.
 
»Saj sem vedela, da ne mislite tako, kakor ste govorili,« je rekla Zora, »a ujezilo me je vendar, da se norčujete iz stvari, ki bi vam moralo biti svete tudi po polnoči.«
 
Tedaj pa je šinil inženirju Kotniku sarkastičen usmev čez obraz in polglasno, d so ga slišali le nekaterniki je zamrmral:
 
»In vino veritas ...« govorili so tako, kakor mislijo.«
 
Zora je slišala te besede sicer tako molčečega Kotnika in njen pogled se je z vprašujočim in začudenim obrazom obrnil k njemu. Toda Kotnik tega ni zapazil, kajti obrnil se je med tem že do gospe Ručigajeve, in čuvši, da hoče iti domov, se ji je ponudil za spremljevalca.
 
»Mi vsi vas spremimo,« je zaklical dr. Zabret. »Če bi vas pustili s Kotnikom samim, bi še v drevoredu od dolgočasja zaspali.
 
Kričaje se je vsula družba k paviljonu, da poravna svoje račune in je potem stopila k damam, da jih spremi domov.
 
Kotnik je šel z gospo Ručigajevo naprej. Zoro sta spremljala suplent Žvanut in sodni pristav Rovšek, tej skupini pa je vriskaje, prepevaje in posnemajoč s pretresljivo naravnostjo mukanje obupajoče krave sledil dr. Zabret s svojimi ožjimi tovariši, ki so zaradi težkih nog držali drug drugega pod pazduho in se tako medsebojno podpirali. Včasih so se ustavili in ugibali, kako pride zadnji izmed njih domu, ko ne bo imel nikogar, ki bi ga podpiral.
 
»Zora je bila danes zopet prav nepremišljena,« je menila gospa Ručigajeva, ko je stopala s Kotnikom po izumrlih mestnih ulicah. »Rekla sem ji že dostikrat, naj se ne smeši, a z njo ni mogoče govoriti mirne besede o narodnih stvareh. In še vedno huje se to pri njej razvija. Nemške besede že sploh ni več slišati iz njenih ust.«
 
»Mar menite, gospa, da je za to graje vredna?« je vprašal Kotnik.
 
»To ne, ali sedanji rod ima v tem oziru vse druge misli in vse druge nazore in se smeje takim ljudem, kakor je Zora.«
 
»Tudi to ni resnično, vsaj ne tako splošno resnično, kakor se vam zdi,« je dejal Kotnik. »Ta rod uvide-va, da nima prav, če vse zasmehuje in v nič devlje, ali toliko notranje moči nima, da bi se sam premenil in da bi se ravnal po tem, kar spoznava za pravo.«
 
»Nič ga ne zagovarjajte, tega rodu, gospod inženir,« je vzkliknila gospa Ručigajeva. »Narodna misel in za to se gre, to je stvar, iz katere se človek niti pri vinu ne sme norčevati.«
 
»Vidite gospa, zdaj ste pokazali, da sami niste nič boljša ali pa nič slabša kot Zora,« se je šalil Kotnik. »Ravno tako ste se razvneli kakor poprej Zora.« In tišje je dostavil: »Sicer sem pa jaz vedno vesel, če vidim, da se kdo pri takih pogovorih razvname, žal, da kaj takega le malokdaj doživim.«
 
Prišedši do »Zvezde« se je vsa družba ustavila. Večina spremljevalcev se je razkropila na različne strani, ostala sta samo inženir Kotnik in suplent Žvanut, ki sta se ponudila, da spremita dami do njiju stanovanja.
{{prelom strani}}
Suplent Žvanut je korakal kar je bilo mogoče počasi, hoteč da bi Kotnik in gospa Ručigajeva prišla malo naprej in da bi on mogel govoriti z Zoro nekaj besed na samem. Žvanut je bil čeden in prikupen človek in imel le eno slabost, da je hotel veljati za imenitnega pisatelja in kritika. Zora mu je ugajala, odkar jo je poznal, a doslej je le malo občeval ž njo. Bila je nevesta in vsled tega se ji ni upal približati. Sedaj, ko mu je bilo znano, da je Zora svojega ženina odslovila, je v njegovem srcu zopet vstala želja, da si pridobi ljubezen tega lepega in duhovitega dekleta. Toda bil je v zadregi, kako naj začne, kako naj napelje pogovor od politike na ljubezen. Pomagala mu je Zora sama.
 
»Veste, gospod profesor,« je rekla, »čemu se danes najbolj čudim? Da mi nič ne ugovarjate. Navadno ste med tistimi, ki mi najodločneje ugovarjajo in se norčujejo iz mojih nazorov, danes pa ste ves večer molčali in mi zdaj celo pritrjevali.«
 
»Morda bi se vam rad prav posebno prikupil, gospodična Zora!«
 
»Bežite vendar; to je banalno.«
 
»Recite, nerodno je, da si želim na tak način pridobiti vaše simpatije,« je živa lino rekel Žvanut. »Zdaj me je kar sram, da sem se tako neumno izrazil. A če bi smel povedati, kar mislim in čutim, potem upam, da bi se mi gotovo ne smejali.«
 
»Zakaj bi pa ne smeli govoriti? Steli mar naenkrat postali plahi ali vam jaz tako imponiram?«
 
»Nespreten človek sem in težko se izrazim,« je rekel Žvanut. »Sicer ste pa gotovo že uganili, kaj gori v mojem srcu.«
 
»Ali ste morda zaljubljeni, gospod profesor?«
 
»Da, jaz ljubim, gospodična Zora, in sicer vas ljubim, iz vse duše, iz vsega srca, in srečen bi bil, če bi me uslišali in bi hotela moja postati za vse življenje.«
 
Zoro je to popolnoma nepričakovano ljubezensko razodetje tako presenetilo, da ni vedela kaj bi rekla. Kar ustavila se je in je strme gledala na Žvanuta, ki se je v igralski pozi postavil pred njo. Tako se je čudila, da ni zapazila, kako neskončno smešno je bilo videti Žvanuta, ki je eno koleno lahko pripognjeno stal pred njo in držal roko na srcu.
 
Zorino začudenje je bilo pač umljivo. Znana je bila z Žvanutom že dlje časa, a nikdar ni slutila, da ima zanjo kake posebne simpatije. Pokazal jih ni nikdar in zato si njegove nenadne snubitve kar ni mogla tolmačiti.
 
Zavedala se je, da v svojem srcu ničesar ne čuti za Žvanuta in spominjala se je, da ga je vedno smatrala samo afektiranega človeka, ki se dela interesantnega in da se je dostikrat celo smejala njegovi pisateljski nečimernosti.
 
In zdaj jo je ta mož snubil!
 
V istem trenotku, kakor te misli, je pa prešinilo Zoro tudi spoznanje, da je ta snubitev zanjo naposled le laskava. Dan poprej je bila preklicala svojo zaroko in že jo je snubil mož, ki je imel upanje, da postane v najkrajšem času profesor, mož torej, ki je imel zagotovljeno eksistenco in ki so ga ljudje kraj njegovih neznatnih slabosti vobče radi imeli in ga resnično spoštovali.
 
Za njeno samoljubje je bila Žvnnutova snubitev veliko zadoščenje in to spoznanje je vzbudilo v njej neko toplo čuvstvo.
 
»Presenečena sem gospod profesor, tako sem presenečena, da res ne vem, kaj bi vam odgovorila. Nisem niti v sanjah mislila, da me imate radi. Ne zamerite mi torej, če vam ne morem kar zdaj dati določnega odgovora.«
 
»Zora – kje pa ostajaš?« je zaklicala gospa Ručigajeva, ki je bila v Kotnikovem spremstvu že prišla do svojega stanovanja.
 
Zora in Žvanut sta na ta opomin zapustila svoje stojišče in hitela proti gospe Ručigajevi.
 
»Danes tudi ne zahtevam še določnega odgovora,« je rekel Žvanut. »Vem, da me še premalo poznate, da bi se mogli takoj odločiti. A počakal bom. Srečen sem, da mi niste vzeli vsega upanja.«
 
»Hvala,« je rekla Zora in je dala Žvanutu roko. Žvanut se je sklonil in je vroče poljubil to mehko, drobno roko.
 
Šla sta potem molče dalje in prišedši do hiše se kratko poslovila. Tudi Kotniku ni rekla Zora drugega kot »lahko noč« in je stekla v hišo, prepustivši svoji teti, da zahvali kavalirja za njiju spremstvo.
 
Kotnik in Žvanut sta stanovala v isti ulici in sta šla torej skupaj. A nihče ni govoril. Žvanut je imel polno glavo ljubezenskih misli, Kotnik pa ga je posmehljivo opazoval. Zapazil je bil prav dobro, da sta Zora in Žvanut poprej namenoma zaostajala in videl ju je bil tudi v trenotku, ko je Žvanut držeč roko na srcu stal pred Zoro. Takrat je uganil, o čem govorita. A rekel ni ves čas ničesar, ker ni hotel biti nediskreten.
 
Pač pa mu je prišel na misel pogovor, ki ga je imel malo dni poprej z gospodično, katere priznani častilec je bil Žvanut dlje časa.
 
»Imela sem Žvanuta prav rada,« je takrat rekla gospodična Mira Zadnikova, »a govoril je vedno v pisateljskih frazah, in me mučil z deklamacijami o najmodernejši moderni in umetnosti. Vse njegove spise sem morala čitati in povrh še spise tistih pisateljev, ki jih on pripoznava. Ne morem vam povedati, kako me je to dolgočasilo. Takrat sem spoznala, da ga ne bom nikdar ljubila. Čeden dečko je, a zame je premalenkosten ali preveč neslan. Če se bom kdaj zaljubila, bo dotični mož močan, zdrav človek, energičen ...«
 
»Izkratka,« je takrat rekel Kotnik, »vaš ideal se ne zove Žvanut.«
 
»Ne,« je odgovorila Mira Zadnikova kategorično, »in povedala sem mu to brez ovinkov. Bil je razžaljen in od tedaj ne govori več z menoj.«
 
Tega pogovora se je spominjal Kotnik, ko je šel z Žvanutom domov in smeje se sam pri sebi je mrmral: »Ona zapuščena, on odslovljen – kar ustvarjena sta drug za drugega.«
{{prelom strani}}
 
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1908]]