Premaganci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
Ureja: Minca
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4}}
==I.==
Vrstica 324:
Gospa Ručigajeva ni na to ničesar več rekla in Zora je zasukala pogovor na drug predmet.
{{prelom strani}}
==III.==
Štirinajstdnevna velika reklama za koncert v »Narodnem domu« ni mnogo zalegla. Dvorana je bila ravno dobro zasedena, a nič več, dasi je bilo na programu nekaj popolnoma novih slovenskih skladb.
Gospa Ručigajeva je sedela z Zoro v srednjih vrstah, poleg Zore pa je sedel Žvanut. Slučaj je nanesel, da so ravno okrog njih sedeli različni znanci, ob zidu pa je slonel dr. Zabret s svojo vedno veselo in razposajeno družbo. Zori je bila ta soseščina prav neprijetna, kajti vedela je, da jo bodo ti ljudje prav neusmiljeno kritikovali in opravljali. Najbolj neprijetno pa ji je bilo, da je tik za njo sedel inženir Kotnik z nekaterimi prijatelji.
Koncert je bil lep. Občinstvo je bilo hvaležno in je pridno ploskalo, študentje so tulili, a vendar se je poznalo, da te skladbe, kakor so bile umetne, niso v srcih poslušalcev vzbudile nobenega odmeva. Gospodje, ki obiskujejo koncertne in gledališke in druge javne priredbe »iz narodne dolžnosti«, so delali dolgočasne obraze in gledali na ure, dame so se ozirale po toaletah svojih znank in neznank, mladina je celo koketirala. Prave pozornosti ni bilo.
Naenkrat je dr. Zabret odprl usta na stežaj in zazeval ter polglasno vzdihnil:
»Lepo je, nič ne rečem, prav lepo, a če bi bil vedel, da bo tako lepo, bi bil raje šel v gostilno.«
Tisti, ki so slišali Zabretovo opombo, so se tiho smejali. Kar je bil dr. Zabret na svoj drastični način povedali, to so namreč mislili vsi.
Žvanut je bil morda edini, ki je bil drugačnega mnenja in začel je Zori na dolgo in široko razlagati lepoto teh novih skladb.
»Nisem dovolj muzikalična, da bi mogla izreči kako sodbo,« je dejala Zora, »a priznati moram, da te skladbe tudi name niso napravile vtiska.«
»Sama umetnost je v njih, a nič čuvstva,« se je oglasil Kotnik. »Starejše slovenske skladbe so sicer malo umetne, v tehničnem oziru so kaj primitivne, a vendar so mi ljubše kot vse te hipermoderne stvari, v katerih je mnogo umetnosti in velika tehnika, a nič toplote in nič poleta.«
Žvanuta je jezilo, da je Zora pritrjevala Kotniku. Ostro je rekel Kotniku:
»Ti si na Dunaju malo pridobil na muzikalični izobrazbi, da tako govoriš.«
»Beži, beži,« je menil Kotnik, »česa se pa slovenski študent na Dunaju nauči, ko nikamor ne pride in ničesar ne vidi in ne sliši.«
»Kdo pravi, da nismo ničesar videli in ničesar slišali,« se je oglasil dr. Zabret. »Enkrat na mesec, kadar smo kaj denarja videli, smo že šli k ljudskim pevcem ali pa v »Mehlgruaben. Vsak slovenski študent zna peti: »So lang der alte Steffel ...« ali pa: »Du Radibua riach zu dem Bau ...« Take pesmi naj zlagajo slovenski skladatelji, pa bodo koncerti vedno polni.«
Kotniku ni bilo prav nič po volji, da je norčavi dr. Zabret pogovor tako zasukal, a odgovoriti mu ni mogel, ker je zbor zopet nastopil.
Po koncertu se je v restavraciji zbrala okrog gospe Ručigajeve velika družba. Žvanut, ki je sedel poleg Zore, je zopet začel govoriti o koncertu in z avtoritativno sigurnostjo zagovarjati moderno glasbo in povzdigovati najnovejše slovenske skladbe. Njegove besede so bile namenjene Zori, a govoril je namenoma tako glasno, da so ga morali vsi slišati in triumfiral je na tihem, ker mu ni nihče ugovarjal in se je samo dr. Zabret včasih oglasil s kako šalo.
»Dobe se tudi ljudje,« je dociral Žvanut, »ki pogrešajo v moderni umetnosti narodnega značaja. To so ljudje iz predpotopne dobe, danes so ti nazori antikvirani.«
Kotnik je bil ves čas molče po slušal Žvanutova razlaganja in samo opazoval Zoro, kakor bi hotel z njenega obraza čitati, kaj si misli o Žvanutovih nazorih. Ko je Žvanut naposled končal, se je Kotnik obrnil do Zore.
»Dovolite mi, gospodična, skromno vprašanje,« je rekel. »Ali nas je Žvanut prepričal?«
»Ne,« <ref group="editorial">Nedoslednost pri vrstnem redu vejice in narekovaja.</ref> je hitro in odločno izpravila Zora. »Ne morem mu ugovarjati, ker mi stvar ni popolnoma jasna in ne vem, kako bi izrazila to, kar mislim, toda zdi se mi, da nima prav.«
Smehljaje je pokimal Kotnik in si užgal novo cigareto.
»Mene Žvanut tudi ni prepričal,« je dejal Kotnik. »Že to, da obsoja narodni značaj v umetnosti, mi zadostuje, da odklanjam njegove nauke. Le umetnost, ki je izraz narodne individualnosti tistega plemena, iz katerega je zrasla, ima svoj pomen in svoj namen.«
Žvanuta je vsak ugovor razburil. Tudi zdaj je takoj vzplamtel. »Narodna individualnost – kaj je to?« se je jezil. »To ni nič, to so besede, ki nimajo smisla.«
»Nikakor ne,« je protestiral Kotnik »narodno individualnost tvorijo tiste lastnosti, ki so pri kakem narodu posebno razvite, tako da mu dajejo njegov posebni značaj.«
»Potem imamo pa mi Slovenci lepo narodno individualnost,« je zakričal dr. Zabret. »Ker glavne naše lastnosti so pijančevanje, lenarenje, zapravljanje in zafrkavanje. Zdaj šele vem, zakaj sem jaz tako navdušen Slovenec. He, natakar, še pol litra, da se utrdi moja narodna individualnost.«
Zabretovo norčevanje je vzbudilo občen smeh in smejal se je tudi Kotnik.
»Da, Zabret,« je rekel Kotnik »ti sam ne veš, kako bridko resnico si povedal.«
{{prelom strani}}
Zabretove opazke in šale so Žvanuta vedno jezile. Ker sam ni imel nič humorja in nič dovtipa, je te šale proglasil enkrat za vselej za neestetične in jih načeloma ignoriral. Tudi se je dostojanstveno naslonil na svoj stol in počastil izključno Zoro s svojo pozornostjo.
Zora niti zapazila ni, da se je Žvanut k njej obrnil. Poslušala je samo Kotnika, ki je bil začel pojasnjevati svoje stališče, ne da bi se zmenil za dolge obraze, ki jih je delal Žvanut.
»Kar velja po mojem mnenju o glasbi, to velja sploh o vseh pojavih našega narodnega življenja,« je dejal Kotnik. »Vsa naša kultura, vsa umetnost, vse naše politično, versko in gospodarsko življenje kaže, da ginevajo še tisti ostanki narodne individualnosti, ki jih je opaziti v začetku našega prebujenja. Jezik slovenski se lepo razvija, na vseh poljih umetnosti se dela, a na vsem tem je vedno manj slovenskega značaja. Nekdaj so nas imeli Nemci v gospodarski, politični in kulturni sužnosti. Kaj pa je slovenski preporod drugega, kot začetek boja za osvobojenje iz te sužnosti. Ali ima slovensko narodno gibanje sploh kak smisel, če ni njega namen, zagotoviti Slovencem samobitno politično, gospodarsko in kulturno življenje, zagotoviti vsem Slovencem duševno in materialno srečo. Prvi naši politiki, znanstveniki in umetniki so se tega ali jasno zavedali ali pa so to instinktivno slutili, a vsi so se po tem ravnali kolikor jim je bilo pač mogoče. A novi rod nima več smisla za to, sedanji rod zaničuje ravno v kulturnem ozira vse to, kar je specifično slovenskega.«
Tudi gospa Ručigajeva je bila postala pozorna na Kotnikova izvajanja. Ko je Kotnik za trenotek utihnil, je vprašala Zabreta:
»O čem pa govori gospod Kotnik?«
»O narodni norosti pridiguje, po lastnih skušnjah,« je odgovoril dr. Zabret, »jaz sem že tako navdušen in v takem ognju, da so se mi vžigalice v žepu same vnele.«
To pot ni dr. Zabret s svojim smehom ničesar opravil, kajti Kotnik je bil zopet začel govoriti in vsa družba ga je pozorno poslušala.
»Kdor opazuje sedanje naše narodno življenje, se mora nad njim razjokati,« je dejal Kotnik, »pa ne morda zaradi bratomornega boja – ta je še edini veseli moment – nego zaradi tega, ker umira vsak smisel za slovensko narodno idejo, ker se povsod šopiri samo koristolovstvo, ker vidimo, da gonilna sila ni več narodna misel, nego samo častihlepnost in dobičkaželjnost.«
»A kraj vsega tega moraš vendar priznati, da napredujemo na vseh poljih,« se je oglasil Žvanut, »zlasti pa na kulturnem polju.«
»Mislim, da nimaš prav,« je dejal Kotnik. »Res, da izide vsako leto več knjig. A kakšne so? Večinoma ti ne dajo niti duševnega užitka niti pozitivnega znanja. Večina teh knjig je prepojena tujega duha. Pisane so knjige pač v slovenskem jeziku, dostikrat v krasnem jeziku, a večinoma v tujem duhu.«
»Protestiram«, je ogorčeno vskliknil Žvanut. »To je iz trte izvita obdolžitev.«
»Nikakor ne«, je mirno odgovoril Kotnik. »Žal, da ne. Naša nesreča je, da smo v popolni kulturni odvisnosti od Nemcev in da sedanja generacija niti tega ne uvideva in niti volje nima, se iz te sužnosti osvoboditi. Naši predniki so imeli vsaj ta namen, vsaj to voljo, mi pa smo se vdali z resignacijo v to usodo. Premaganci smo in če prihodnja generacija ne bo bolja, potem slovenstvu ne bo pomoči.«
Dr. Zabreta so ta razmotrivanja očitno dolgočasila.
»Natakar<ins>,</ins>« je zakričal »s tem vinom pojdite vi biriče obhajat. Kako morete tako pijačo prinesti cesarskemu uradniku, ki služi pri visoki vladi.«
»Gospod dr. Zabret,« je vprašala gospa Ručigajeva, »ali vas taki pogovori nič ne zanimajo?«
»Lepo vas prosim, gospa,« je dejal Zabret, »kako morete misliti, da me zanima literatura. To je za študente. Zame je najlepše branje jedilni list.«
Toda Kotnikove besede so vendar napravile svoj vtisk na vse poslušalce. Posebno beseda »premaganci« je zvenela vsem v ušesih in ni šla nikomur iz spomina, zlasti ne Zori, ki se je tako vtopila v razmišljevanje o Kotnikovih izvajanjih, da je čisto pozabila na Žvanuta, ki je sedel poleg nje in se jezil, da mu posveča Zora tako malo pozornosti.
Že večkrat se je na tihem ljutil, da se Zora še vedno ni odločila, a danes je bilo njegovo samoljubje v največji meri užaljeno. Začel je delati vsakovrstne sklepe, a čim se je ozrl na Zoro, so vsi ti njegovi naklepi razpadli v nič. Misel na bodočnost, ko bo to krasno dekle njegovo, ga je tolažila za neprijetno sedanjost.
Zora je z žensko bistroumnostjo uganila, kaj se godi v Žvanutovem srcu. Ganilo je to ni, kajti priznavala si je, da Žvanuta ne ljubi in da ga morda ne bo nikdar ljubila. Kajti iz njenega srca še ni bilo izginilo zadnje upanje, da se poroči iz resnične ljubezni, ne samo zaradi tega, da dobi moža. Obenem pa je tudi uvidevala, da se njeno razmerje z Žvanutom plete že predolgo, da bi mogla iz lepa odstopiti, ne da bi trpela na ugledu in zato je mirno dopustila, da se je Žvanut v tem trenotku dotaknil njene roke in ji jo je skrivaj stisnil. »Premaganka tudi jaz« si je mislila Zora in je tiho vzdihnila.
Kotnik ni vsega tega nič zapazil. Kadar je govoril o narodnih stvareh, je pozabil na celo družbo.
»Zgodilo se<ref group="editorial">Napaka: se namesto je.</ref> je že različnim narodom,« je nadaljeval svoja razmotrivanja, »da so prišli v politično in v gospodarsko ter tudi v duševno sužnost drugega naroda. A vedno so se skušali osvoboditi.
{{prelom strani}}
Mi pa smo tako daleč padli, da tega niti ne poskušamo. Včasih pač citiramo geslo: »Svoji k svojim«, a kdo se ga drži. Največji narodnjaki kupujejo svoje potrebščine pri Nemcih. Največji trgovci med nami so Nemci in nabirajo ogromna premoženja, ker jim Slovenci prostovoljno znašajo svoj denar. In vendar je ni večje brezznačajnosti, ni ga večjega dokaza za narodno brezvestnost, kakor če hodi Slovenec kupovat svoje potrebščine k Nemcu in če Nemcu sploh daje zaslužka. Gade redimo na svojih prsih in redimo jih s svojo lastno krvjo. Ali nismo premaganci?<ins>«</ins>
»Jaz ne kupim nikdar nobene stvari pri Nemcu,« je vzkliknila Zora.
»Da, vam verujem,« je dejal Kotnik, »med novo žensko generacijo jih je nekaj takih, kakor ste vi gospodična, a ogromna večina slovenskega občinstva ne postopa tako. Da, celo med trgovci, ki veljajo za narodne, ki sami zahtevajo, naj se občinstvo glede njih ravna po geslu »svoji k svojim«, jih je vse polno, ki dajo samo Nemcem zaslužka. Kdaj bi bilo že propadlo vse kranjsko nemštvo, če bi Slovenci kupovali samo pri Slovencih. Mi pa smo padli tako globoko, da ljudje, lastni ljudje, tistega še zasmehujejo, kdor oznanja, da je gospodarski boj proti Nemcem neizogibno potreben, če se hočemo osvoboditi iz nemške gospodarske sužnosti. Danes tičimo še globoko v tej sužnosti in dajemo dan na dan Nemcem suženjski danj. Kdo je izdelal sukno naših oblek, platno našega perila, gumbe, klobuke, vse kar nosimo? Nemec! Še iglo, s katero je vse to sešito, je napravil Nemec. Pri vsem tem je zaslužil in mi kot pravi premaganci smatramo to kot popolnoma naravno. In tako je z vsem in v vsakem oziru. V sužnosti smo tudi kot državljani. Povsod imajo Nemci v rokah vajeti in bič, mi pa smo v državi vprežna živina.«
»Prosim, čez državo pa nič ne zabavljaj,« se je oglasil dr. Zabret. »Jaz sem državni uradnik in hočem še avanzirati; če bi te poslušal, bi mi to še škodovalo.«
Smehljaje je odmahnil Kotnik z roko in ne da bi se zmenil za Zabreta, je nadaljeval:
»Vsa javna oblast na Kranjskem je v rokah deželne vlade in tam odločujejo v vseh stvareh sami Nemci, rami zagrizeni Nemci. Namesto da bi te ljudi pobijali z vso brezobzirnostjo in delali na to, da izgine tudi zadnji Nemec iz javnih služb na Kranjskem, občujemo ž njimi in jim prizanašamo celo tedaj, kadar bi niti svojim ljudem ne prizanesli. Nemške uradnike je treba socialno in uradno onemogočiti, zoper vsakega posameznega je treba voditi boj, brezobziren boj. Naj bo kot človek kakršenkoli – Nemec je in naš sovražnik, in kot tak nima ničesar pri nas iskati in nima nobene pravice do javnih služb. Seveda, storili ne bomo tega, storili ne bomo ničesar, ker nimamo nič železa več v krvi, ker nimamo nič navdušenja v srcih, ker smo premaganci.«
»Kam ste pa danes zašli, gospod inženir,« je vzkliknila gospa Ručigajeva. »O glasbi smo govorili, vi pa zdaj že pol ure razpravljate o politiki.«
»Saj se v naši glasbi ravno tako kaže, da smo premaganci, kakor v političnih in gospodarskih stvareh,« je dejal Kotnik. »Priznam, da igra moda v umetnosti ravno tako veliko vlogo, kakor v krojaški obrti. Forme v umetnosti se bodo vedno menjavale, ali bistvo bi moralo ostati narodno. Danes vse posnema Wagnerja, vsi slovenski glasbenki posnemajo Wagnerja.«
»Wagner je bil velikan, in za take duševne velikane ni mejá,« je vzkliknil Žvanut. »Sploh pa nima narodnostna misel nič opraviti z umetnostjo.«
»Da, Wagner je bil velikan,« je dejal Kotnik, »toda bil je nemški velikan, v katerem se zrcalijo vse dobre pa tudi vse slabe lastnosti nemškega naroda. Mi pa tega že več ne zapazimo. Wagner je glasbenik, ki je v svojih delih dal nemškemu duhu najznamenitejšega izraza, naši glasbeniki pa to slepo posnemajo in so tako upeljali nemškega duha v slovensko glasbo, ter bodo s tem zatrli še ono malo našega, kar ga je bilo doslej v naši glasbeni literaturi. Premaganci smo tudi tod.«
»Ali misliš, da bi naši glasbeniki stvarjali znamenitega dela, če bi Wagnerja ne poznali,« je vprašal Žvanut.
»Na tako vprašanje ne morem dati nobenega odgovora,« je izjavil Kotnik,» in bi ga sploh ne mogel nihče dati. Resnica pa je, da so se naši glasbeniki podali v nemško odvisnost, ker skušajo posnemati nemške glasbenike, ne pa da bi v lastnem narodu iskali tega, kar je njegovega. Ne vem, če bi bili naši glasbeniki v tehničnem oziru tako daleč, kakor so zdaj, če bi ne posnemali Nemcev, a gotovo je, da bi bilo v njih delih več slovenskega duha. Danes je pa tako, da imamo vse polno pevskih društev, a če hočejo ta društva zapeti kako pesem, ki seže občinstvu do srca, jo morajo poiskati med najstarejšimi deli, ker moderne skladbe so nam tuje po duhu in zato ne morejo nikogar ne ogreti, ne ganiti, ne razveseliti.«
»Zdaj je samo še treba, da vzameš literaturo v delo,« je porogljivo dejal Žvanut, »in če nam še glede literature dokažeš, da smo premaganci, potem smo popolnoma pri kraju in jaz kapituliram.«
»Nič nikar se ne norčuj,« se je oglasil Kotnik z nevoljo, »žal namreč, da je gola resnica, kar si povedal. Saj je treba le poslušati, kdo so vzori naših literatov: lbsen, Björnson, Jakobson, Wilde, d'Annunzio, Hauptmann, Strindberg itd., itd. Talenti so to, veliki talenti, ali nemški, švedski, italijanski <ins>,</ins> danski in angleški talenti. Te tujce imitirajo naši pisatelji in spravljajo naš narod s tem v duševno odvisnost od tujstva ter uničujejo, kar še ima v tem oziru samostojnosti. Francozi in Italijani so<ref group="editorial">Napaka: so namesto se.</ref> v narodni individualnosti tako trdni, tako samosvoji, tako nepristopni tujim vplivom, da nobeden teh pisateljev ne more pri njih prodreti. Različni spekulantje so že poskušali n. pr. z Ibsenom svojo srečo na Francoskem in na Italijanskem, a so žalostno pogoreli. S posmehom so bila odklonjena različna dela teh tujih pisateljev, ne vsled tega, ker so ti pisatelji tujci, nego zato, ker so njih dela tujega duha, nasprotna duhu francoske ali italijanske narodne individualnosti. Kako razvita in trdna je ta individualnost priča dejstvo, da se celo velikan vseh velikanov, Shakespeare, ni mogel udomačiti med Francozi. Pri nas Slovencih pa so vsi mogoči tujci naši vzori, samo da ni na njih nič slovanskega«
»Premaganci, kaj ne,« se je rogaI Žvanut. »Na srečo nam ostane pristen zastopnik slovenske individualnosti, Andrejčkov Jože.«
{{prelom strani}}
»Ljuba duša,« je menil Kotnik, »nikar se ne prenagli. Andrejčkovega Jožeta čitajo kmečke deklice in ljudje enake inteligence še dandanes z veseljem in z užitkom, med tem ko se Stritarja samo še semintja javno polivali, ne čita ga pa nihče več.«
»Torej premaganci in premaganci, kamor pogledamo,« se je posmehoval Žvanut. »Tisti, ki bi morali delati na politično-gospodarsko in umstveno emancipacijo Slovencev, nas še pehajo v nemško sužnost in kujejo nove verige za nas. Žalostna nam majka.«
»Ti lahko tako govoriš in jaz ti tega ne zamerim, ker si prepričan, da jaz nimam prav,« je odgovoril Kotnik. »Kar jih je naše starosti, so tudi vsi na tvoji strani, ali skoro vsi, toda starejši ne in mlajši tudi ne. In to je moja tolažba. Mladina je drugačna, in v tej mladini je bodočnost. Narod spasit sebja i nas, je rekel Bilinskij in v to zaupam tudi jaz – če nam ostane mladina zvesta in izpolni to, kar obeta. In zdaj bodi konec tega prerekanja. Dolgočasili smo čestite dame itak preveč.«
»Mene niste dolgočasili,« se je zdaj oglasila Zora , »poslušala sem vas z velikim zanimanjem in odkritosrčno priznam, da se z vami popolnoma ujemam.«
Ker je bila ura že pozna, se je družba odpravila domov. Žvanuta je jezilo, da se je Zora vpričo vseh postavila na Kotnikovo stran in pritrjevala njemu, dasi jo je Žvanut že ves čas, kar je bil znan ž njo »vzgajal« v svojem duhu, v tistem duhu, ki ga je Kotnik danes tako ostro pobijal. Še večja pa je postala njegova nevolja, ko je videl, da se ni Zora nič ozrla po njem, nego pustila, da se ji je pridružil Kotnik in jo spremljal. Žvanut je stopil h gospe Ručigajevi in se ji je bridko pritožil zaradi tega Zorinega vedenja.
»Res, presenečen sem, da se more tako inteligentna, izobražena dama, kakor je Zora, zavzemati za tako ozkosrčne in bornirane nazore, kakor jih je razvijal Kotnik.«
» Ne vem, če so ti nazori tako ozkosrčni in bornirani , kakor se vam zde,« je menila gospa Ručigajeva. »Jaz sem premalo izobražena, da bi to mogla presoditi. Reči pa moram , da mi vobče Kotnikove misli prav ugajajo. Če smo narodni, bodimo res narodni, v vsem, v mišljenju in v dejanjih. Zori pa že celo ne smete zameriti, da je pritrdila Kotniku. Saj veste, da Kotnika prav nič ne mara. Molčala je tudi danes malone ves čas, kar je govoril. K o bi bil kdo drugi razvijal Kotnikove nazore, bi mu bila vse drugače pritrjevala, a tako se je premagovala. Kako j e Zora narodna, pa itak veste. Nje ne spravite v nemško gledališče, nje ne pripravite do tega, da bi nemški govorila. Učila se je noč in dan francoski, samo da ji ni treba v roke vzeti nemške knjige. Rada priznam, da se mi to zdi pretirano, a nekaj veselega je le na tem.«
»Meni se to vidi le smešno,« je dejal nejevoljno Žvanut, »in če vprašate svojega gospoda soproga, ki je kot trgovec praktičen mož, vam bo povedal to kakor jaz.«
»Motite se, gospod profesor,« je vzkliknila gospa Ručigajeva. »Moj mož se ne bavi s politiko, ne zanima se za javno življenje, on živi samo svoji trgovin in če bi me vprašali za njegovo mnenje o kaki posamični stvari , bi vam ga ne vedela povedati. O Zori je enkrat samkrat povedal svoje mnenje, na kratko, kakor je njegova navada, a od takrat vem, da ima respekt pred njo, in da jo spoštuje prav zaradi njenega narodnega mišljenja.«
Žvanut je čutil, da je smešen, ko nastopa kakor kak ljubosumen soprog, ko še niti zaročen ni, a njegova nevolja je bila tako velika, da se ni mogel premagovati.
»Zora je gotovo spoznala, da so bile vse Kotnikove pušice naperjene v prvi vrsti proti meni,« je rekel, »in zato me boli, da je Kotniku nekako demonstrativno pritrjevala. Da, ko bi že vedel, da me ljubi ...«
»Za zdaj veste, da Zora ne ljubi drugega in gotovo je, da ne morete reči: Zora me ne mara. To je že nekaj in jaz upam, da bodeta kmalu zaročena. To upam trdno, gospod profesor, in kar bo mogoče, bom storila, da se to kmalu zgodi.«
Končna izjava gospe Ručigajeve je Žvanuta popolnoma pomirila, že vsled tega, ker mu je razkritje o spoštovanju starega Ručigaja do Zore vzbudilo najlepše nade na natlačeno polno blagajno Ručigajevo.
==IV.==
== Opombe ==
<references group="editorial" />
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
| |||