Premaganci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 43:
»Vam pa jutrišnje delo ne provzroča nobenih skrbi?« je vprašala gospa malega veseljaka.
 
»Ah, kaj delo,« je bil odgovor. »Za nas pri politični upravi veljajo drugi principi. V tem smo vsi edini: Jeder Eifer ist dumm, der dümmste ist aber der Amtseifer.« Zakaj bi pa mi bili boljši od svojih šefov? Mi delamo toliko, da nas ne morejo iz službe spoditi, pa prav nič več.«
 
Viharen je bil smeh, ki ga je vzbudil mali šaljivec s svojimi opazkami in smejal se je tudi sicer vedno resni Kotnik.
Vrstica 89:
Toda tega ni bilo treba. Dr. Zabret, ki mu sicer ni nikdar zmanjkalo besed, je nekaj hipov molče zrl v Zoro, potem pa rekel čisto mirno:
 
»Če dobro premislim, imate čisto prav, gospodična Zora. Kar ste rekli, je gotovo jako dekoletirana, skoro bi rekel, popolnoma gola resnica. V svojem in v imenu svojih prijateljev izjavljam, da nas je sram in prisegam vam,, da se bom od danes naprej vsakemu odkril, pri komur bom videl Ciril-Metodove žveplenke.«
 
To hladno norčevanje je Zoro užalilo. Vzravnala se je ponosno in hotela ostro odgovoriti, a dr. Zabret jo je prekinil že pri prvih besedah.
Vrstica 99:
»Saj sem vedela, da ne mislite tako, kakor ste govorili,« je rekla Zora, »a ujezilo me je vendar, da se norčujete iz stvari, ki bi vam moralo biti svete tudi po polnoči.«
 
Tedaj pa je šinil inženirju Kotniku sarkastičen usmev čez obraz in polglasno, dda so ga slišali le nekaterniki je zamrmral:
 
»In vino veritas ...« govorili so tako, kakor mislijo.«
 
Zora je slišala te besede sicer tako molčečega Kotnika in njen pogled se je z vprašujočim in začudenim obrazom obrnil k njemu. Toda Kotnik tega ni zapazil, kajti obrnil se je med tem že do gospe Ručigajeve, in čuvši, da hoče iti domov, se ji je ponudil za spremljevalca.
 
»Mi vsi vas spremimo,« je zaklical dr. Zabret. »Če bi vas pustili s Kotnikom samim, bi še v drevoredu od dolgočasja zaspali. <ins>«</ins>
 
Kričaje se je vsula družba k paviljonu, da poravna svoje račune in je potem stopila k damam, da jih spremi domov.
Vrstica 117:
»To ne, ali sedanji rod ima v tem oziru vse druge misli in vse druge nazore in se smeje takim ljudem, kakor je Zora.«
 
»Tudi to ni resnično, vsaj ne tako splošno resnično, kakor se vam zdi,« je dejal Kotnik. »Ta rod uvide-vauvideva, da nima prav, če vse zasmehuje in v nič devlje, ali toliko notranje moči nima, da bi se sam premenil in da bi se ravnal po tem, kar spoznava za pravo.«
 
»Nič ga ne zagovarjajte, tega rodu, gospod inženir,« je vzkliknila gospa Ručigajeva. »Narodna misel in za to se gre, to je stvar, iz katere se človek niti pri vinu ne sme norčevati.«
Vrstica 133:
»Bežite vendar; to je banalno.«
 
»Recite, nerodno je, da si želim na tak način pridobiti vaše simpatije,« je živa linoživahno rekel Žvanut. »Zdaj me je kar sram, da sem se tako neumno izrazil. A če bi smel povedati, kar mislim in čutim, potem upam, da bi se mi gotovo ne smejali.«
 
»Zakaj bi pa ne smeli govoriti? Steli mar naenkrat postali plahi ali vam jaz tako imponiram?«
Vrstica 153:
V istem trenotku, kakor te misli, je pa prešinilo Zoro tudi spoznanje, da je ta snubitev zanjo naposled le laskava. Dan poprej je bila preklicala svojo zaroko in že jo je snubil mož, ki je imel upanje, da postane v najkrajšem času profesor, mož torej, ki je imel zagotovljeno eksistenco in ki so ga ljudje kraj njegovih neznatnih slabosti vobče radi imeli in ga resnično spoštovali.
 
Za njeno samoljubje je bila ŽvnnutovaŽvnutova snubitev veliko zadoščenje in to spoznanje je vzbudilo v njej neko toplo čuvstvo.
 
»Presenečena sem gospod profesor, tako sem presenečena, da res ne vem, kaj bi vam odgovorila. Nisem niti v sanjah mislila, da me imate radi. Ne zamerite mi torej, če vam ne morem kar zdaj dati določnega odgovora.«
Vrstica 276:
»Tako, tako,« je menil Žvanut. »No ... hm ... s pesmim potrati človek mnogo časa in honorarji so slabi ... hm ..., a poskusil bom vseeno ... rad bi imel, da bi bil vsaj že zaročen.«
 
V prihodnjem sešitku literarnega mesečnika je bil a že natisnjena moderna lirska pesem »Zori«. Žvanut je dal pesem posebe natisniti na krasen karton in ga je osebno prinesel Zori ter ji ga izročil z grandeco, kakor bi jo bil s to pesmijo postavil v eno vrsto z Lavro , Beatrico ali Julijo.
{{prelom strani}}
Zora ni imela prav nič smisla za Žvanutovo neokusno galanterijo, a vedoč, da jo je moralično zakrivila njena teta, ni rekla ničesar. Žvanut je bil nekoliko razočaran, da ni našel pričakovanega priznanja. »Verzi so lepi in gladki, pesem je skrbno izpiljena,« to je bilo vse, kar je rekla Zora, ki se ni znala in se ni hotela hliniti. Mislila si je pa, da v teh z dovršeno umetnostjo sestavljenih verzih ni nič čuta in nič toplote in da je ta pesem pravi izraz Žvanutove individualnosti.
Vrstica 349:
»Beži, beži,« je menil Kotnik, »česa se pa slovenski študent na Dunaju nauči, ko nikamor ne pride in ničesar ne vidi in ne sliši.«
 
»Kdo pravi, da nismo ničesar videli in ničesar slišali,« se je oglasil dr. Zabret. »Enkrat na mesec, kadar smo kaj denarja videli, smo že šli k ljudskim pevcem ali pa v »Mehlgruaben<ins>«</ins>. Vsak slovenski študent zna peti: »So lang der alte Steffel ...« ali pa: »Du Radibua riach zu dem Bau ...« Take pesmi naj zlagajo slovenski skladatelji, pa bodo koncerti vedno polni.«
 
Kotniku ni bilo prav nič po volji, da je norčavi dr. Zabret pogovor tako zasukal, a odgovoriti mu ni mogel, ker je zbor zopet nastopil.
Vrstica 369:
Žvanuta je vsak ugovor razburil. Tudi zdaj je takoj vzplamtel. »Narodna individualnost – kaj je to?« se je jezil. »To ni nič, to so besede, ki nimajo smisla.«
 
»Nikakor ne,« je protestiral Kotnik<ins>,</ins> »narodno individualnost tvorijo tiste lastnosti, ki so pri kakem narodu posebno razvite, tako da mu dajejo njegov posebni značaj.«
 
»Potem imamo pa mi Slovenci lepo narodno individualnost,« je zakričal dr. Zabret. »Ker glavne naše lastnosti so pijančevanje, lenarenje, zapravljanje in zafrkavanje. Zdaj šele vem, zakaj sem jaz tako navdušen Slovenec. He, natakar, še pol litra, da se utrdi moja narodna individualnost.«
Vrstica 375:
Zabretovo norčevanje je vzbudilo občen smeh in smejal se je tudi Kotnik.
 
»Da, Zabret,« je rekel Kotnik<ins>,</ins> »ti sam ne veš, kako bridko resnico si povedal.«
{{prelom strani}}
Zabretove opazke in šale so Žvanuta vedno jezile. Ker sam ni imel nič humorja in nič dovtipa, je te šale proglasil enkrat za vselej za neestetične in jih načeloma ignoriral. Tudi se je dostojanstveno naslonil na svoj stol in počastil izključno Zoro s svojo pozornostjo.
Vrstica 403:
Dr. Zabreta so ta razmotrivanja očitno dolgočasila.
 
»Natakar<ins>,</ins>« je zakričal<ins>,</ins> »s tem vinom pojdite vi biriče obhajat. Kako morete tako pijačo prinesti cesarskemu uradniku, ki služi pri visoki vladi.«
 
»Gospod dr. Zabret,« je vprašala gospa Ručigajeva, »ali vas taki pogovori nič ne zanimajo?«
Vrstica 417:
Kotnik ni vsega tega nič zapazil. Kadar je govoril o narodnih stvareh, je pozabil na celo družbo.
 
»Zgodilo se<ref group="editorial">Napaka: se namesto je.</ref> je že različnim narodom,« je nadaljeval svoja razmotrivanja, »da so prišli v politično in v gospodarsko ter tudi v duševno sužnost drugega naroda. A vedno so se skušali osvoboditi. {{prelom strani}} Mi pa smo tako daleč padli, da tega niti ne poskušamo. Včasih pač citiramo geslo: »Svoji k svojim«, a kdo se ga drži. Največji narodnjaki kupujejo svoje potrebščine pri Nemcih. Največji trgovci med nami so Nemci in nabirajo ogromna premoženja, ker jim Slovenci prostovoljno znašajo svoj denar. In vendar je ni večje brezznačajnosti, ni ga večjega dokaza za narodno brezvestnost, kakor če hodi Slovenec kupovat svoje potrebščine k Nemcu in če Nemcu sploh daje zaslužka. Gade redimo na svojih prsih in redimo jih s svojo lastno krvjo. Ali nismo premaganci?<ins>«</ins>
{{prelom strani}}
Mi pa smo tako daleč padli, da tega niti ne poskušamo. Včasih pač citiramo geslo: »Svoji k svojim«, a kdo se ga drži. Največji narodnjaki kupujejo svoje potrebščine pri Nemcih. Največji trgovci med nami so Nemci in nabirajo ogromna premoženja, ker jim Slovenci prostovoljno znašajo svoj denar. In vendar je ni večje brezznačajnosti, ni ga večjega dokaza za narodno brezvestnost, kakor če hodi Slovenec kupovat svoje potrebščine k Nemcu in če Nemcu sploh daje zaslužka. Gade redimo na svojih prsih in redimo jih s svojo lastno krvjo. Ali nismo premaganci?<ins>«</ins>
 
»Jaz ne kupim nikdar nobene stvari pri Nemcu,« je vzkliknila Zora.
Vrstica 429 ⟶ 427:
Smehljaje je odmahnil Kotnik z roko in ne da bi se zmenil za Zabreta, je nadaljeval:
 
»Vsa javna oblast na Kranjskem je v rokah deželne vlade in tam odločujejo v vseh stvareh sami Nemci, ramisami zagrizeni Nemci. Namesto da bi te ljudi pobijali z vso brezobzirnostjo in delali na to, da izgine tudi zadnji Nemec iz javnih služb na Kranjskem, občujemo ž njimi in jim prizanašamo celo tedaj, kadar bi niti svojim ljudem ne prizanesli. Nemške uradnike je treba socialno in uradno onemogočiti, zoper vsakega posameznega je treba voditi boj, brezobziren boj. Naj bo kot človek kakršenkoli – Nemec je in naš sovražnik, in kot tak nima ničesar pri nas iskati in nima nobene pravice do javnih služb. Seveda, storili ne bomo tega, storili ne bomo ničesar, ker nimamo nič železa več v krvi, ker nimamo nič navdušenja v srcih, ker smo premaganci.«
 
»Kam ste pa danes zašli, gospod inženir,« je vzkliknila gospa Ručigajeva. »O glasbi smo govorili, vi pa zdaj že pol ure razpravljate o politiki.«
Vrstica 449 ⟶ 447:
»Premaganci, kaj ne,« se je rogaI Žvanut. »Na srečo nam ostane pristen zastopnik slovenske individualnosti, Andrejčkov Jože.«
{{prelom strani}}
»Ljuba duša,« je menil Kotnik, »nikar se ne prenagli. Andrejčkovega Jožeta čitajo kmečke deklice in ljudje enake inteligence še dandanes z veseljem in z užitkom, med tem ko se Stritarja samo še semintja javno polivalipohvali, ne čita ga pa nihče več.«
 
»Torej premaganci in premaganci, kamor pogledamo,« se je posmehoval Žvanut. »Tisti, ki bi morali delati na politično-gospodarsko in umstveno emancipacijo Slovencev, nas še pehajo v nemško sužnost in kujejo nove verige za nas. Žalostna nam majka.«
 
»Ti lahko tako govoriš in jaz ti tega ne zamerim, ker si prepričan, da jaz nimam prav,« je odgovoril Kotnik. »Kar jih je naše starosti, so tudi vsi na tvoji strani, ali skoro vsi, toda starejši ne in mlajši tudi ne. In to je moja tolažba. Mladina je drugačna, in v tej mladini je bodočnost. Narod spasit sebja i nas, je rekel Bilinskij in v to zaupam tudi jaz – če nam ostane mladina zvesta in izpolni to, kar obeta. In zdaj bodi konec tega prerekanja. Dolgočasili smo čestite dame itak preveč.«
 
»Mene niste dolgočasili,« se je zdaj oglasila Zora , »poslušala sem vas z velikim zanimanjem in odkritosrčno priznam, da se z vami popolnoma ujemam.«
Ker je bila ura že pozna, se je družba odpravila domov. Žvanuta je jezilo, da se je Zora vpričo vseh postavila na Kotnikovo stran in pritrjevala njemu, dasi jo je Žvanut že ves čas, kar je bil znan ž njo »vzgajal« v svojem duhu, v tistem duhu, ki ga je Kotnik danes tako ostro pobijal. Še večja pa je postala njegova nevolja, ko je videl, da se ni Zora nič ozrla po njem, nego pustila, da se ji je pridružil Kotnik in jo spremljal. Žvanut je stopil h gospe Ručigajevi in se ji je bridko pritožil zaradi tega Zorinega vedenja.
 
»Res, presenečen sem, da se more tako inteligentna, izobražena dama, kakor je Zora, zavzemati za tako ozkosrčne in bornirane nazore, kakor jih je razvijal Kotnik.«
 
» Ne vem, če so ti nazori tako ozkosrčni in bornirani , kakor se vam zde,« je menila gospa Ručigajeva. »Jaz sem premalo izobražena, da bi to mogla presoditi. Reči pa moram , da mi vobče Kotnikove misli prav ugajajo. Če smo narodni, bodimo res narodni, v vsem, v mišljenju in v dejanjih. Zori pa že celo ne smete zameriti, da je pritrdila Kotniku. Saj veste, da Kotnika prav nič ne mara. Molčala je tudi danes malone ves čas, kar je govoril. K oKo bi bil kdo drugi razvijal Kotnikove nazore, bi mu bila vse drugače pritrjevala, a tako se je premagovala. Kako j eje Zora narodna, pa itak veste. Nje ne spravite v nemško gledališče, nje ne pripravite do tega, da bi nemški govorila. Učila se je noč in dan francoski, samo da ji ni treba v roke vzeti nemške knjige. Rada priznam, da se mi to zdi pretirano, a nekaj veselega je le na tem.«
 
»Meni se to vidi le smešno,« je dejal nejevoljno Žvanut, »in če vprašate svojega gospoda soproga, ki je kot trgovec praktičen mož, vam bo povedal to kakor jaz.«
 
»Motite se, gospod profesor,« je vzkliknila gospa Ručigajeva. »Moj mož se ne bavi s politiko, ne zanima se za javno življenje, on živi samo svoji trgovin in če bi me vprašali za njegovo mnenje o kaki posamični stvari , bi vam ga ne vedela povedati. O Zori je enkrat samkrat povedal svoje mnenje, na kratko, kakor je njegova navada, a od takrat vem, da ima respekt pred njo, in da jo spoštuje prav zaradi njenega narodnega mišljenja.«
 
Žvanut je čutil, da je smešen, ko nastopa kakor kak ljubosumen soprog, ko še niti zaročen ni, a njegova nevolja je bila tako velika, da se ni mogel premagovati.