Premaganci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 474:
==IV.==
Gospa Ručigajeva se je vestno držala ljubljanskih navad. Če je bilo v nedeljo lepo vreme, je šla najprej k maši in potem na promenado v {{nejasno|nejasno besedilo}}. Tudi je naredila v nedeljo popoldne običajni izlet na Gorenjsko, če ne dlje, do Save, ako pa ni bilo izleta, je šla v gostilno večerjat, in tja je redno šel ž njo tudi njen mož, ki je ni sicer nikdar nikamor spremil.
Odkar je bil Žvanut nastopil kot snubec pri Zori, se je le izjemoma kdo pridružil Ručigajevim. Navadno so sedeli sami z Žvanutom in se dolgočasili, kakor vsi drugi, ki so sedeli okrog njih. Točno ob poludesetih je začel Ručigaj siliti domov in je ob poluenajstih tudi že ležal v svoji postelji in spal.
Zadnji čas se je zgodilo večkrat, da je prisedel k Ručigajevim tudi inženir Kotnik, ki je bil poprej zelo redek gost v tej družbi, in ž njim so prisedali tudi njegovi tovariši, česar Žvanut ni prav nič rad videl, ker zdaj ni mogel igrati prve vloge v družbi. Zlasti nevoljno je gledal Kotnika, ki se je zdaj jako rad pogovarjal z Zoro. Neprijetno mu je bilo, da sta se znala dobro zabavati in da sta si imela vedno mnogo povedati, še posebno neprijetno mu je pa bilo, da sta bila skoro v vseh stvareh enakih nazorov.
Žvanut je pri vsaki taki priliki posegel vmes in zastopal svoje mnenje in vselej ga je jezilo in na vso moč bolelo, da ni mogel spraviti Zore na svojo stran. Bil je vselej globoko užaljen, a njegov egoizem je bil tako močan, da je vselej premagal njegovo samoljubje. Zore ni hotel izgubiti. Navadil se je bil nanjo in ljubil je lepo in duhovito dekle iz vsega srca. Vedno se je tolažil, da se bo njeno mišljenje že se premenilo. Zanašal se je pri tem na svojo inteligenco, o kateri je imel silno dobro mnenje, a ni pomislil, da je Zora že dozorelo dekle z razvitim samosvojim značajem.
{{prelom strani}}
Naposled mu je bilo le pretežko gledati mirno prijateljsko občevanje med Zoro in med Kotnikom in pri prvi priliki je to Zori povedal, skrbno pazeč, da mu ne uide nobena prenagljena beseda.
»Kadar sedi Kotnik v naši družbi, mi postane vselej nekam tesno pri srcu,« je rekel domov grede Zori. »Mislim, da meni vendar ne morete ničesar očitati.«
»Saj vam tudi ničesar ne očitam,« je smehljaje rekla Zora. »Kaj naj vam tudi očitam? Prijazni ste in pozorni.«
»Hvala vam za to priznanje,« je rekel Žvanut. »Mene pač boli, ko vidim, kako se dobro razumete s Kotnikom, ki ga še pred kratkim niste mogli trpeti.«
»Ne razumem vas,« je nekoliko hladno in neprijetno presenečena izjavila Zora. »S Kotnikom govorim vendar zgolj o splošnih stvareh.«
»Da, to je že res. Govorita le o literaturi, o politiki, o muziki, o narodnosti, o slovanstvu in o takih stvareh. A čudno je, da sta vedno enakih misli in enakih nazorov. Kako bi bil jaz srečen, če bi bila midva v vseh teh stvareh enakih nazorov.«
»Kako ste čudni,« se je nasmehnila Zora. »Če bi bilo to odvisno samo od moje volje, kakega mnenja sem, potem bi bila prav rada vaših nazorov. Če mi kaka stvar ugaja, vam pa ne, vendar ne bodete zahtevali, naj se zlažem in naj vam pritrdim – proti svojemu prepričanju. Sicer pa ne polagam na take stvari prav nobene važnosti in zaradi razlike v mnenjih pač ni treba, da se le količkaj žalostite.«
»Prav, prav ... toda danes ... zdelo se mi je, da sta si imela nekaj posebnega povedati ... ali mi nočete tega zaupati?«
»Posebno diskretni pač niste, gospod profesor.«
»Nečem vas žaliti. Odpustite! A pomislite, da je vroča ljubezen vedno nezaupna.«
»Torej poslušajte! Rekla sem Kotniku danes, da sem prej imela o njem jako slabo mnenje, da pa sem ga v zadnjem času bolje spoznala.«
»In drugega nista nič govorila?«
»O da, rekel mi je, naj bodeva prijatelja, in jaz sem mu odgovorila, da mu hočem biti dobra prijateljica.«
»Ah, ko bi bil gotov, da me ljubite, gospodična Zora, bi nič ne rekel,« je vzdihoval Žvanut.
»Zagotavljam vam pa, da Kotnika ne ljubim, da mi še v sanjah ne hodi na misel, da bi se vanj zaljubila,« je izjavila Zora, ki se ji je zdela Žvunutova ljubosumnost popolnoma nepotrebna, kajti v resnici ni nikdar mislila na to, da bi se Kotnik zanjo količkaj resno zanimal in njej sami je postal Kotnik šele simpatičen, ko je spoznala njegovo idealno narodno mišljenje.
Žvanut pa ni bil pomirjen. Rekel si je, da med mladim moškim in med mlado žensko sploh ni prijateljstvo mogoče in da je vsako prijateljstvo med njima začetek ljubezni. Verjel je sicer Zori brezpogojno, da še ničesar ne čuti za Kotnika, in da se ji je Kotnik prikupil samo s tem, kar je Žvanut imenoval »prismojeno narodnjaštvo« in verjel je tudi, da Kotnik še ni zaljubljen v Zoro, a strah ga je bilo, da se pri daljšem občevanju vendar najdeta. Zato je začel siliti, naj se Zora čimprej odloči. Naravnost do Zore se ni upal obrniti, ker je že dovolj dobro poznal njen neodvisni ponosni značaj, pač pa je govoril z gospo Ručigajevo. Povedal ji je odkrito vse in jo prosil, naj posreduje.
»Ne bojte se vendar, gospod profesor,« ga je tolažila gospa Ručigajevo. »Saj vendar že poznate Zoro. Ko bi vas ne marala, bi vas gotovo takoj odslovila. Odločila se še ni. Pomislite, da je že petindvajset let stara, kar je za samico že mnogo in da se zaveda, kako resna in pomembna je taka odločitev. Rekla mi je pa sama, tla se odloči do dneva svojega godu. Ta bo v treh tednih. Torej potrpite še te dni; v treh tednih bomo praznovali zaroko in če bog da kmalu potem tudi poroko.«
»Zora je sama in iz lastnega nagiba rekla, da se odloči do svojega godu?« je vprašal Žvanut.
»Sama in iz lastnega nagiba.«
Žvanut je bil pomirjen. Zdaj ni več dvomil. Zora je hotela na svojega godu dan praznovati svojo zaroko, dvojno slavje je hotela imeti en in isti dan. Žvanutu se je to zdelo čisto naravno in vsa njegova nezaupnost in ljubosumnost je izginila.
Zora in Kotnik sta občevala slej kakor prej brezskrbno in prijateljsko, toda intimnost se med njima ni razvila. Dasi Zora še ni bila zaročena, jo je Kotnik vendar smatral za Žvanutovo nevesto in si ni dovolil niti najmanjše stvarce, ki bi bila mogla vzbuditi kak dvom o popolni čistosti njegovega prijateljstva. Istotako se je tudi Zora zavedla, da se mora njeno občevanje s Kotnikom držati najtesneje dopustnih mej, ne le iz ozirov na Žvanuta, marveč že zaradi ljudi, ki bi ji znali pripisovati namene glede Kotnika, ki jih sploh ni imela.
{{prelom strani}}
Vendar sta oba čutila, da se drug drugemu približujeta. Kotnik je z zadovoljstvom opazoval, kako dobro se v vseh stvareh ujema z Zoro in Zora je bila vesela, da je Kotnik pri vsaki stvari razvil misli in nazore, ki so ji ugajali, ki jih je že sama imela, samo da ji niso bili tako jasni.
Čim bolj se je bližal dan, ki ga je bila Zora sama določila, da izreče svojo odločbo, dan njenega godu, toliko težje ji je bilo pri srcu. Kar ni se mogla odločiti, da ne vzame <ins>Ž</ins>vanuta, da ga ne odslovi. Kotnik ji pri teh dvomih ni prišel ne enkrat na misel in niti od daleč ni slutila, kaj je pravi vzrok, da se tako boji odločitve. Čisto nič se ni zavedla, da so se v občevanju s Kotnikom razvili v njej do popolne jasnosti nazori o življenju, o rodbini in o sreči, ki so morda poprej dremali v njeni duši, o katerih pa je le redkokdaj in le površno mislila in imela le meglene pojme. Še manj si je bila v svesti, da je prav razlika med temi njenimi nazori in med Žvanutovimi nazori bila vzrok, da ji je odločitev delala toliko težav in toliko preglavice.
Gospa Ručigajeva je z žensko bistrovidnostjo uganila, kake skrbi ima Zora in lahko je dosegla, da ji je odkritosrčna in zaupna Zora razodela svoje pomisleke.
»Nobenega vzroka nimam, da bi ti kaj prikrivala,« je rekla Zora, sedeč po večerji s svojo teto pri peči. »Ko me je Žvanut zasnubil, sem bila skrajno presenečena, toliko bolj, ker nisem nikdar slutila, da se Žvanut le količkaj zame zanima. Rada priznam, da sem bila prijetno presenečena. Pomisli, da sem bila prav dan poprej odslovila svojega prvega zaročenca in da mi je bilo hudo pri srcu. Saj sem si lahko mislila, kaj in koliko so takrat zlobni ljudje o meni govorili. Da je Žvanut pogumno kljuboval vsem tem govoricam in me zasnubil v najtežjih dneh mojega življenja, to mi je bilo v veliko tolažbo. Upala sem, da se vzbudi v mojem srcu ljubezen do njega; upala sem in se tudi trudila. Rada priznam, da bi ga mogla imeti prav rada, če bi le malo harmonirala. V zadnjem času mi niti simpatičen ni več. Zdi se mi, da je pozér, da je na njem vse umetno, da nima nič srca. Nazore ima, kakor tisti ljudje, ki jih je imenoval Kotnik premagance. Sam egoizem, sama nečimernost, golo samoljubje. Ko bi bil ponosen in bi njegov ponos bil utemeljen, bi mi to imponiralo. A vidim, da ga je le sama domišljavost, drži se in vede se kakor kak zmagovalec, v resnici pa je pravi tip premagancev.«
»Pretrdo ga sodiš,« je ugovarjala gospa Ručigajeva. »Nič drugačen ni, kakor njegovi vrstniki. Kotniki so dandanes redko sejani. Današnji mladi možje so ali popolni nihilisti, kakor dr. Zabret, samo da niso vsi tako prikupni, ali vsaj hladni materijalisti, kakor Žvanut. Tako jih je označil moj mož, ki malo govori, vidi pa vsaki stvari na dno. Idealov nimajo ti ljudje nič, tudi če so pesniki, kakor Žvanut, požrtvovalnosti ne poznajo, egoizem je pri njih razvit do popolnosti. To je vzrok, da se ti, ki si vsa drugačna, ne moreš razvneti za Žvanuta. Toda življenje ti bo kmalu poteptalo tvoje ideale in tedaj boš spoznala, da se prav s takim možem, kakor je Žvanut, da najlepše izhajati. Žvanut te resnično ljubi in če ga vzameš, ti bo dober mož.«
»Meni pa se zdi, da me Žvanut niti tako ne ljubi, kakor bi moral ljubiti bodočo svojo ženo,« je pripomnila Zora. »Vedno sem mislila, da se poročim samo iz ljubezni. Nikdar nisem računala. Želela sem vedno samo moža, ki bo mene ljubil in ki ga bom jaz ljubila, s katerim bom živela srečno, ki mu bom tovarišica in če treba opora, a moža istih misli in istih čuvstev kot sem jaz. Nisem več tako mlada, da bi smela še sanjariti; v tistih letih sem, ko se mora dekle odpovedati svojim sanjam in se mora odločiti. In ker ne maram ostati stara devica, zato se bom poročila z Žvanutom. In vsi mi bodo čestitali in mi želeli srečo in me objemali in jaz bom nesrečna vse žive dni.«
Zavzdihnila je globoko in se tresla po vsem životu, na očeh pa se je zasvetila solza. Toda premagala se je hitro in otrla solzo.
»Odpusti teta, da sem te dolgočasila in nadlegovala,« je rekla trdo in se vzravnala ponosno, kakor bi jo bilo sram, da so jo njena čuvstva, četudi le za trenutek premagala. »Saj ni tako hudo, kakor morda sklepaš iz mojih besed. Človek ima trenotke, ko se mu zdi, da izgublja tla pod nogami ...«
Pograbila je svoje stvari in želeč teti »lahko noč«, je kar pobegnila iz sobe.
{{prelom strani}}
| |||