Premaganci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
 
Ureja: Minca
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
 
==I.==
Vrstica 542:
Pograbila je svoje stvari in želeč teti »lahko noč«, je kar pobegnila iz sobe.
{{prelom strani}}
==V.==
Bil je lep jesenski dan. Solnce se je smejalo na zemljo in je s svojo toploto vse poživelo. Veseleč se tega jasnega dne, je Kotnik počasi korakal od mestnega trga naprej mimo škofije in tamkaj zagledal Zoro prav v trenotku, ko je stopila iz stolne cerkve.
 
»Gospodična Zora – vi hodite v cerkev?« je začudeno vzkliknil, ko se je približal. »Toda oprostite mi to vprašanje; ni bilo umestno. Jaz sem sicer svobodomislec a respektiram vsako prepričanje.«
 
Zora mu je smehljaje podala roko.
 
O, nikar ne mislite, da sem klerikalka,« je rekla z veselim glasom. Sicer še nisem nikdar razmišljala o verskih stvareh, in celo midva, ki sva vendar že prerešetala vsa mogoča vprašanja, nisva še nikoli o teh stvareh govorila, a to vam moram priznati, da včasih rada stopim v cerkev, dasi duhovnikov kar nič ne maram.
 
»Da, vam priznani resnico, gospodična Zora,« je rekel Kotnik, »vam moram povedati, da tudi jaz nisem kdo ve kako poučen o teh stvareh. Tehnik sem in ne filozof. Včasih sem pač poskušal, napraviti si svoje prepričanje o verskih stvareh, a rekel sem si, če bom vedno izpolnjeval svoje dolžnosti kot človek, kolikor mi bo mogoče, potem se nimam bati nobene sodbe, naj se življenje že neha s smrtjo, ali naj nas onkraj groba čaka novo življenje. Cerkvenih naukov ne morem verjeti, priznam pa, da so ljudem, ki verujejo, lepa tolažba. Duhovnikov seveda tudi jaz ne maram, ker niso nič drugega kot služabniki organizacije, ki izrabljajo verski čut v posvetne namene. Rim hoče gospodovati in gospoduje s pomočjo duhovnikov tudi nad Slovenci. Kakor je vsak Nemec sovražnik slovenskega naroda, tako je v mojih očeh tudi vsak Rimec, naj se tudi pretaka v njegovih žilah slovenska kri.«
 
»Kako čudno, da midva v vseh stvareh enako misliva,« je rekla Zora. »Kar ste vi zdaj povedali, mi je bilo že mnogokrat v mislih, samo reči se tega nisem upala, ker nisem vedela, če imam prav.«
 
»In zakaj hodite v cerkev?« je vprašal Kotnik, ki je bil opustil pot in je zdaj korakal z Zoro nazaj proti mestnemu osredju.
 
»Sama ne vem,« je odgovorila Zora. »Nikdar nimam potrebe, da bi molila, a kadar vem, da je cerkev prazna, stopim rada vanjo. Tudi v cerkvi ne molim. Spominjam se pa svoje umrle matere, spominjam se svojih mladih dni in srce se mi umiri, če je razburjeno, in potolaži, če je žalostno. Vem, da stori to tihota in velečastje cerkve.«
 
»Zanimalo bi me izvedeti, kakega mnenja je v tej stvari gospa Ručigajeva,« je rekel Kotnik. »Če se namreč ne motim, hodi pridno v cerkev.«
 
»Samo ob nedeljah in samo če je lepo vreme,« je odgovorila smeje se Zora. »In še takrat čita v svojem molitveniku samo molitev za umrle otroke. To je njeno maščevanje, ker sploh ni otrok imela. In pomislite, ta žena je bila svoje dni tako verna, da je redno vsak dan hodila k maši.«
 
»Ni mogoče! Kaj je provzročilo to premembo?«
 
<ins>»</ins>Bile so neke volitve in k teti je začel hoditi neki duhovnik, ki jo je nagovarjal, naj strica pripravi do tega, da bo volil s klerikalci. Ta duhovnik je teti rekel, da je bolj zaslužno voliti klerikalca, kakor pa moliti in hoditi k maši. Tedaj je začela teta razmišljati o verskih stvareh. Celo omaro ima knjig, ki jih je prečitala. Več mesecev je trpela težke muke, to sem dobro videla, dasi je teta le malo govorila o tem svojem duševnem boju. Naposled pa je nekega dne snela vse svete podobe, kar jih je bilo v hiši in jih je vrgla v peč in od tistega dne hodi samo ob nedeljah in samo ob lepe vremenu v cerkev molit za umrle otroke, ki jih ni imela.«
 
»In o verskih stvareh ne govori z vami nikdar?«
 
»Nikdar in z nikomer. Ko se je stric nekoč jezil zaradi kuharice, ki je vedno tičala v cerkvi, ga je teta zavrnila. Rekla je: Pusti jo; kdor more verjeti, temu je vera lahko dobra opora. To je bilo vse, kar sem slišala iz njenih ust od tistega dne, ko je bilo v hiši požiganje svetih podob.«
 
Počasi sta hodila Zora in Kotnik po mestu in vedno sta imela o čem govoriti. Ustavljala sta se celo pri prodajalnicah in debatirala o ženskih modah. Prehodila sta že vse mogoče ulice in nista se spomnila, da sta imela vsak svoj cilj, ko sta se sešla. Srečavali so ju znanci, in zmajevali z glavami, čudeč se, da hodi Žvanutova nevesta sama z drugim moškim po mestu, in neznanci so se ozirali za njima ter dejali: lep par je to in rada se morata imeti.
 
Naposled sta vendar priveslala do Ručigajeve hiše.
 
»Čas je, da greste, čislani kavalir.«
 
»Vi me podite od sebe?«
 
»Da!«
 
»Ali vidiva se še!«
 
»To je zelo verjetno.«
 
»Kdaj?«
 
»Čez dve uri, če vam je prav. Pridite k nam na večerjo.«
 
»Pridem.«
 
Segla sta si v roke, še en pogled, jasen in vesel, in razšla sta se.
 
Zora je prepevaje polglasno prišla domu. Nekako žarela je. Vse njene kretnje, vse njeno govorjenje je gospo Ručigajevo presenetilo, ker je bilo v očitnem nasprotju z vsem, kar ji je Zora šele pred nekaj dnevi zaupala. Postala je radovedna, kaj naj to pomeni in tudi vznemirjala se je.
 
»Čuješ, Zora,« ji je rekla in ji položila roko okrog pasa. »Danes te je komaj spoznati. Danes si vesela, kakor že dolgo ne. Ti si ne moreš misliti, kako ljubo mi je, da te je zapustila tista nesrečna melanholija, ki te je morila prav zadnje dni.«
 
»Ah, saj me lahko vsak trenotek prevzame, tista melanholija,« je vzdihnila Zora, »a danes hočem vse pozabiti, danes hočem biti vesela in upam, da bomo preživeli zabaven večer.«
 
»Žvanut pač pride?«
 
»Ah – Žvanut – da, seveda, Žvanut pride,«je rekla Zora, <ins>»</ins>a povabila sem tudi Kotnika.«
{{prelom strani}}
Gospa Ručigajeva je ostrmela.
 
»Kotnika si povabila?«
 
»Da! Srečal me je pri stolni cerkvi in me spremil domov – po ovinkih. Imela sva zanimive pogovore, ki jih hočeva zvečer nadaljevati.«
 
»Bodi previdna, Zora,« je dejala gospa Ručigajeva s svarilnim glasom. »Saj poznaš ljudi, koj slutijo kaj slabega. In pomisli, da je v nekaj dneh tvoj god in gotovo tudi zaroka z Žvanutom.«
 
Ta opomin je v trenotku razgnal vse veselje, ki je prej navdajalo Zoro.
 
»Ah, da, moj god in Žvanut ...«
 
Skomizgnila je z rameni in zapustila sobo.
 
Ob navadni uri je prišel Žvanut, tudi Ručigaj je bil že doma, samo na Kotnika so še čakali. A ni ga bilo. Prišel je postrešček in prinesel naznanjajoče pisemce, da Kotnik ne more priti, ker je nenadoma zadržan.
 
Žvanutu se je odvalil kamen od srca. Z veliko nevoljo je bil slišal, da sta se Kotnik in Zora ta dan sama sprehajala po mestu in da je Zora svojega spremljevalca povabila na večerjo. Ljubosumnost ga je bila zopet prevzela in ga morila kakor še nikdar. Kotnikovo odpovedno pismo ga je zopet pomirilo. Če bi bilo Kotniku kaj za Zoro, bi bil gotovo prišel, si je rekel, in v tej zavesti ni niti zapazil, kako slabovoljna je postala Zora.
 
Večer je minil kakor navadno taki večeri v Ručigajevi hiši. Žvanut je bil zgovoren in zabaven, Zora prijazna, a malobesedna, gospa Ručigajeva pa razmišljena in zbegana.
 
Te večer je prišla gospa Ručigajeva do spoznanja, ki jo je navdajalo s pravim strahom. Zdaj ni bilo zanjo nobenega dvoma več, da se je Zora zaljubila v Kotnika. Morda se Zora tega še sama ne zaveda, morda živi še v mnenju, da jo veže na Kotnika samo prijateljstvo, si je rekla gospa Ručigajeva, a morala si je priznati, da to že ni nobenega pomena več, in da pride čisto gotovo in prav v kratkem trenotek, ko spozna Zora, da je čuvstvo, ki je goji za Kotnika, prava ljubezen.
 
In Kotnik? Občeval je zadnji čas rad in mnogo z Zoro, si je priznavala gospa Ručigajeva, in očitno je bilo, da mu je tako simpatična kakor nobena druga mlada dama, kar jih je poznal. Toda gospa Ručigajeva je morala tudi pripoznati, da ni Kotnik nikdar prekoračil meje dopustnosti in da je z Zoro vedno občeval tako, kakor da je že Žvanutova nevesta.
 
Gospa Ručigajeva ni vso noč našla miru. Hudo ji je bilo pri misli, da bi se Zora zaročila z Žvanutom, za katerega vendarle nima prave ljubezni, in bi morda bila res nesrečna vse svoje življenje.
 
»Če se enkrat z Žvanutom zaroči, potem ne odstopi – za ves svet ne,« je govorila gospa Ručigajeva sama s seboj. »Enkrat se je razročila, drugič bi se ne, in če bi jo veljalo življenje. A če sedaj odslovi Žvanuta? Na imenu in ugledu bi gotovo nekaj trpela in kaj potem? Morda jo Kotnik ljubi in bi jo vzel. A če bi tega ne storil, bi bila Zora obsojena za vse življenje.«
 
Še tri dni je bilo do Zorinega godu. Zaročni prstan je bil že kupljen in skrivaj je gospa Ručigajeva tudi že naročila vse kar je bilo potrebno za imenitno pojedino. In zdaj, v zadnji uri – to spoznanje.
 
Gospa Ručigajeva je poznala Kotnika že dolgo časa, imela ga je rada in vedela je tudi, da se sme na njegovo diskretnost popolnoma zanašati. In to zadnje je končno odločilo, da mu je naslednje jutro pisala pismo, naj jo počaka v svojem uradu, ker bi se rada ž njim nekaj pomenila.
 
Točno ob določeni uri je vstopila gospa Ručigajeva v Kotnikovo pisarno, svetlo, prostorno sobo, lepo opremljeno, kakor je navada v novih uradnih hišah.
 
»O, kako prijazno je tu pri vas,« je vzkliknila gospa Ručigajeva in se je radovedno ozirala po pisarni. »Jaz sem vedno mislila, da so vse pisarne taki brlogi kakor davkarije. In tudi razgled imate lep.«
 
»Spomladi je razgled krasen,« je menil Kotnik.
 
»Kje je še spomlad,« je zavzdihnila gospa Ručigajeva. »Omejujmo svoje želje vedno samo na to, kar je mogoče.«
 
Govorila sta nekaj trenotkov o popolnoma brezpomembnih stvareh. Kotnik ni mogel skrivati svoje vznemirjenosti zaradi toli nepričakovanega obiska gospe Ručigajeve. Končno se je gospa Ručigajeva vsedla.
 
»Snoči ste bili torej zadržani, da niste mogli priti k nam na večerjo.«
 
Kotnik je bil bled in prepadel ter nervozen.
 
»Da, zadržan.«
 
»Prav žal nam je bilo, da niste prišli, gospod inženir.«
 
Gospa Ručigajeva je napravila malo pavzo.
 
»Povejte mi po pravici, gospod inženir – ali nič ne slutite, kaj se poraja v vašem srcu in morda – ne vem sicer še – a morda vendar tudi v srcu moje netjakinje Zore.«
 
Kotnik je bil pripravljen na resen razgovor, a tako drznega vprašanja ni pričakoval. Malo je zatrepetal, a hitro se je premagal.
 
»V mojem srcu se prav nič ne poraja,« je s prisiljenim usmevom odgovoril. »Ne poraja se nič, ker se ne sme.«
 
Dvignil je glavo in srepo, z izrazom temne odločnosti pogledal gospe Ručigajevi v oči.
 
»Razmere so take, da na zakon ne smem misliti. Če se je torej tudi kaj ganilo v mojem srcu, nima to nobenega pomena. Bodite prepričani, da se ne bom nikdar spozabil in da ne bom nikdar prekoračil dopustne meje čistega prijateljstva.«
 
Uboga gospa Ručigajeva ni vedela, kaj naj to pomeni in zlasti si ni znala tolmačiti Kotnikovega zatrdila, da na zakon ne sme misliti. Rada bi bila vprašala, a se ni upala.
 
»Torej ... torej ... sem pomirjena,« je jecljala, ne vedoč v svoji zbeganosti, kaj naj reče.
 
A zbrala je hitro svoje misli in našla zopet svojo eneržijo.
 
»Ne smete mi zameriti moje odkritosrčnosti. V skrbeh sem bila za Zoro. Vi in Zora se včasih nista marala. Kadar se že nista mogla drug drugemu ogniti, sta se večkrat prav ostro zbadala. To nasprotje se je v zadnjim mesecih premenilo. Prav od tistega dne, ko se je razdrla Zorina zaroka. Vi in Žvanut sta se eden in isti dan približala Zori. A vsak je postopal na drug način. Žvanut je najprej povedal svoj namen in si je potem poskusil pridobiti simpatije in ljubezen; vi ste se samo prizadevali, pridobiti si Zorino prijateljs<ins>t</ins>vo in niste nikdar razkrili svojih namenov ... Nič mi ne ugovarjajte. Videla sem dobro, da ste iskali priliko, občevati z Zoro in Zora je bila vesela, če sta se dobila.«
{{prelom strani}}
»To je resnica,« jo je prekinil Kotnik, »toda resnica je tudi, da nisva nikdar govorila nobene besede o ljubezni.«
 
»Ah, saj ni treba o ljubezni govoriti; zaljubljenci se tudi tako razumejo.«
 
»Draga gospa – ne segajte tako daleč,« je vzkliknil Kotnik skoro nevoljno. »V vsem občevanju med Zoro in med menoj ni bilo najmanjše stvarice, ki bi opravičevala tako domnevanje.«
 
»Saj ne dvomim o tem; saj sem vam to že rekla,« se je razvnemala gospa Ručigajeva. »Toda to na stvari nič ne preminja. Skušali ste si pridobiti prijateljstvo in naklonjenost tistega dekleta, ki vam je brez dvoma jako simpatično; začeli ste v trenotku kakor Žvanut, v trenotku, ko se je razdrla prva zaroka Zorina in je bilo dekle zopet prosto.«
 
Kotnik je bil v očividni zadregi, a dasi je bilo težko ugovarjati navedbam gospe Ručigajeve, se vendar ni vdal.
 
»Okoliščine govore pač proti meni,« je rekel, »a vendar je vaš sklep neutemeljen. Pozabil sem pač, da ljudje vobče ne verjamejo v prijateljstvo med moškim in med žensko. Grešil sem le, ker s tem nisem računal. V prihodnje se bom drugače vedel in ničesar ne bom več storil, kar bi se dalo količkaj napačno tolmačiti. Ste-li zdaj zadovoljni, gospa?«
 
»Da, da ... ali – odkrito povedano: ne.«
 
Vstala je naglo, stopila h Kotniku in mu položila roko na ramo.
 
»Nič nikar ne slepomišite ... Povejte mi rajše odkritosrčno, zakaj ne vzamete Zore, ko ste vendar zaljubljeni vanjo?«
 
Pripravljen je bil na ta zadnji naskok in ga je pričakoval. Zato ga ni spravil iz ravnovesja.
 
»Ljuba, milostiva gospa,« je vzkliknil smehljaje, »kaj vam hodi na misel.«
 
»Ljubi inženir – to veste, da vas imam rada – jaz vam le pravim, vi ste zaljubljeni v Zoro.«
 
»Žvanut je še vse drugače zaljubljen, če smem sploh rabiti ta izraz, in pričakuje, da bo pojutrišnjem njegova zaroka z Zoro.«
 
»Zora mu še ni ničesar odgovorila in se ni še niti najmanje vezala.«
 
»Zora stori najbolje, če vzame Žvanuta,« je hladno in ostro rekel Kotnik. »Težko, da dobi boljšega moža kakor je Žvanut. Sicer pa naj ga vzame ali ne, to mene nič ne briga.«
 
»Mislim, da bi Zora rajše vas vzela, kakor Žvanuta,« je mehko in prikupljivo rekla gospa Ručigajeva.
 
»Nikar tako ne govorite, gospa,« je nejevoljno vzkliknil Kotnik. »Zora me ima morda rada kot prijatelja, kar me tudi resnično veseli, a sicer ni med nama ničesar, prav ničesar, ni in ne bo in ne sme biti in ne more biti.«
 
Ta razburjenost, ki je prevzela Kotnika, ta vehementna, skoro brutalna odločnost, s katero je odklanjal vsako možnost zakonske zveze z Zoro, se je zdela gospe Ručigajevi skrajno sumljiva. Bolj kot kdaj poprej je bila zdaj prepričana, da Kotnik Zoro ljubi, da se ji je približal iz ljubezni in da je tekmoval z Žvanutom z resnimi nameni. Zakaj taji zdaj vse to, kaj je prišlo vmes, da se umika in to v trenotku, ko mu je treba le razprostreti roke in Zora je njegova?
 
Gospe Ručigajevi je bilo popolnoma jasno, da se je moralo zgoditi nekaj posebnega. Pričali so ji to Kotnikovi izgovori, kazal ji je to pogled na ta temni, upadli obraz, na katerem je čitala, kake bolesti in boje je prebil Kotnik v zadnjih urah v svojem srcu.
 
Dala mu je roko, in zdelo se ji je, da ga trese mrzlica, ko je položil svojo roko v njeno roko. Tiho sta se razšla; niti običajnih fraz nista spravila čez ustne.
 
»Še ni vse izgubljeno,« je rekla sama sebi gospa Ručigajeva, odhajajoč iz Kotnikove pisarne. »Rada se imata; Kotnik se tega zaveda, Zora še ne. A pride ura, ko to spozna, in če bo tedaj žena drugega moža, bo nesrečna za vse življenje. Ne, ne odneham in ne odneham. Ta dva spravim še skupaj, saj sta kakor ustvarjena drug za drugega.«
{{prelom strani}}
 
 
== Opombe ==