Premaganci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 715:
»Še ni vse izgubljeno,« je rekla sama sebi gospa Ručigajeva, odhajajoč iz Kotnikove pisarne. »Rada se imata; Kotnik se tega zaveda, Zora še ne. A pride ura, ko to spozna, in če bo tedaj žena drugega moža, bo nesrečna za vse življenje. Ne, ne odneham in ne odneham. Ta dva spravim še skupaj, saj sta kakor ustvarjena drug za drugega.«
{{prelom strani}}
==VI.==
Po odhodu gospe Ručigajeve je bil Kotnik tako izmučen, da se je kakor obnemogel vrgel v naslanjač. Zdaj, ko je bil sam, je izgubil vso oblast nad seboj. Naslonil je glavo na roko in zastokal tako bolestno in obupno, kakor bi bil ranjen v srce.
Celo uro je tako ležal in ko so prišli drugi uradniki v pisarno, se je izgovoril, da je bolan in je hotel iti domov. A slučaj je nanesel, da je na potu srečal starega Ručigaja, ki ga je takoj ustavil in ga prosil prijateljskega sveta.
»Vi, ki ste najboljši prijatelj naše Zore,« je rekel Ručigaj, »mi boste najlaglje svetovali. Rad bi Zori za poroko daroval hišo, ki ji že od nekdaj zelo ugaja. Vem, da ji napravim s tem največje veselje. Slučajno je ta hiša na prodaj. Ravno nasproti moji prodajalni stoji in zdi se mi, da je tako pripravno zidana, da bolj ne bore biti. Prosim vas, oglejte si jo; jaz bi rad še danes sklenil kupčijo.«
»Ali ne marate izbrati kakega drugega strokovnjaka, ki bi vam cenil to hišo?« je vprašal Kotnik. »Jaz sem imel danes mnogo dela, bolan sem nekaj in tudi obedoval še nisem.«
Ručigaju ni bilo to prav nič po volji.
»Strokovnjakov bi lahko dobil več,« je menil, »a nobenega, ki pozna okus, želje in nagnenja naše Zore. Vi ste edini, na vas se popolnoma zanašam in mudi se mi tudi, saj je Zorin god pred vratmi.«
»Torej naj bo,« je dejal Kotnik. »Če vam je prav, pridem po obedu k vam v prodajalno. Morda ob treh. Ali je prav.«
»O, prav, prav,« se je veselil Ručigaj. »In preskrbel bom vse, da ne bodete preveč časa izgubili.«
Ogledovanje poslopja je seveda trajalo precej časa, ker je bil Ručigaj natančen mož in si je vsako stvar dobro ogledal. Njega ni bilo mogoče niti za vinar oškodovati.
Ko je bil ogled končan, je moral Kotnik še v Ručigajevo prodajalno, ker tam se je šele začelo pravo mešetarjenje za hišo in je Ručigaj hotel imeti na vsak način Kotnika na svoji strani, da se je mogel vedno nanj sklicevati in z njegovim izvedeniškim mnenjem podpreti svoje očitke.
Naposled je bilo tudi temu za Kotnika skrajno utrudljivemu mešetarjenju konec. Kupčija je bila sklenjena, »ara« odšteta in sprejeta in Ručigaj si je zadovoljno mel roke v zavesti, da je napravil jako dobro kupčijo.
Ravno ko se je hotel Kotnik odpraviti, je vstopila v prodajalno Zora. Na pragu Ručigajevega komptoarja je naletela na Kotnika.
»Vi, tukaj, vi,« je vzkliknila in veselje ji je pognalo rdečico v obraz. »Ah, to je pa lepo. Zdaj me bodete spremljali. Prinesla sem stricu samo neka pisma, ki jih je pozabil doma.«
Oddala je pisma, si pred malim zrcalom v naglici uravnala lase in se potem smejé se obrnila h Kotniku.
»Tako – zdaj pa pojdiva. Danes imam vse polno potov. Najmanj v desetih trgovinah imam opravka. Kaj ne, da bodete galantni in name počakali. Ogledate si lahko izložbe.«
Nenadno srečanje z Zoro je bilo Kotniku skrajno neljubo, a kakor si je mučil možgane, ni se domislil nobenega izgovora, moral je iti.
Zora je hitro opazila Kotnikovo zlovoljnost in njegovo upalost.
»Kaj vam je danes. Snoči ste bili zadržani, da niste mogli priti na večerjo, danes pa ste slabovoljni in izgledate slabo. Kaj ste morda vso noč popivali? To vendar ni vaša navada.«
Kotnikova zadrega je postajala vse večja.
»Ne, nisem popival,« je dejal in glas njegov je izdajal njegovo potrtost. »Snoči sem bil res zadržan. Obiskal me je mož, ki mi je prinesel velevažnih poročil.«
»In ta poročila so bila take vsebine, da ste zaradi njih zboleli?« se je smejala Zora. »Prijatelj, zakaj mi tako malo zaupate?«
»Zaupam vam popolnoma,« je vzdihnil Kotnik in z vnemo dostavil. »Moje zaupanje v vas je neomejeno.«
Pogledala ga je ljubo, mu požugala s prstom in vzkliknila:
»Tako veliko pa vendar ne, kot moje. Veste, zakaj sem se prej tako razveselila, ko sem vas videla. Ker vas hočem vprašati za svet.«
»Mene?«
»Da, vas, vi danes tako malobesedni in dolgočasni kavalir. Še izložbe bom začela ogledovati, če bodete še naprej tako pusti.«
Kakor je bilo Kotniku težko pri srcu, vendar se je moral smejati.
»V kateri stvari naj vam svetujem. Danes sem že neki dami in nekemu gospodu dal vse polno dobrih svetov. Naj poskusim še pri vas.«
»Dobro, svetujte mi.«
Stopila je tik Kotnika in mu začela s tihim glasom pripovedovati.
»Ne vem, če sem vam kdaj omenila, da me je Žvanut zasnubil. To je bilo na kresni večer. Odločiti se doslej še nisem mogla, toda obljubila sem, da se odločim do dneva svojega godu.«
Kotniku se je v prvem hipu skrčilo srce v prsih, a takoj ga je tudi prešinilo globoko veselo čuvstvo. »Zora še nič ne sluti, da ljubi mene<ins>,</ins>« si je rekel: »še čisto nič se tega ne zaveda. Še je čas, da se ogne spoznanju«. Naglo se je obrnil k nji. »Vi želite od mene sveta?« je vprašal in se je na vso moč silil, da bi govoril živahno. »Kaj naj vam svetujem? Sploh pa nimam prav nobene pravice, izreči o takih stvareh kako mnenje.«
»Saj ste vendar moj najboljši prijatelj. V imenu tega prijateljstva zahtevam od vas odgovora.«
»Prijatelj sem vam in ostanem vam to do smrti.«
»Torej?«
»Toda v gotovih stvareh tudi prijatelj ne sme izreči nobenega mnenja. Sicer pa vam pač ni treba nobenih svetov, celo ne v tako osebni stvari, kakor je možitev.«
{{prelom strani}}
»Če vas prosim za svet, če je čisto gotovo, da ga potrebujem.« In prav mehko je rekla: »Govorite brez ovinkov in čisto odkritosrčno. Nikar ne mislite, da bom vaše besede slabo tolmačila. Kar mi bodete povedali, ostane popolnoma med nama. Nihče ne izve tega, nihče in v nobenem slučaju. Kakor vidite, imam jaz res neomejeno zaupanje v vas; imejte je tudi vi do mene.«
Kotnik je bil v največji stiski. Zmajeval je z glavo in zavzdihnil, a odgovoril ni.
»Če mi nič ne odgovorite,« je s trpkim smehom zaklicala Zora, »potem že vem, kaj si mislite. Vaša sodba je, da se hočem omožiti, samo da bi imela moža, a povedati si tega ne upate.«
»Ne, to ni res,« je ugovarjal Kotnik. »Tega nisem mislil.«
»Torej?«
Kotnik je nejevoljno odmahnil z roko; potem se je naenkrat ustavil in je rekel trdo:
»Vzemite Žvanuta.«
»Ah!« je vzkliknila Zora, skrajno presenečena vsled Kotnikovega nepričakovanega sveta. »Vi mi priporočate, naj vzamem Žvanuta, vi?«
»Da, gospodična! To je najboljši svet, ki vam ga morem dati. Saj stara devica vendar nečete ostati. To ste mi sami dostikrat povedali.«
Molče je Zora stopala poleg Kotnika, ki je gledal nanjo s pogledi, v katerih sta se zrcalila skrb in bolest.
»A kako, da ste tolikrat nekako slabo sodili Žvanuta?« je čez dolgo časa vprašala Zora. »Ne naravnost! O, to vam rada priznam, da ste obzirni. Toda zdelo se mi je, da nalašč hočete, naj spoznam razliko v značaju in v naziranjih med Žvanutom in med menoj.«
»To ste napačno tolmačili,« je dejal Kotnik. »Kritikoval sem Žvanuta, to je res, ali slabo nisem o njem sodil. Nadarjen je, marljiv je, vseskoz časti vreden mož. O, kar vzemite ga, gospodična Zora ... sčasoma se že privadite njegovih posebnosti.«
Ustavila sta se in si pogledala v oči. Samo trenotek – in oba sta čutila kaj ju veže, nerazdružno za vse življenje.
Naglo je Zora dala Kotniku roko in s kratkim pozdravom hitela od njega, prav kakor bi bežala pred svojim spoznanjem.
Zbegana in utrujena je prišla Zora domov in težko ji je bilo pri srcu. Zavedala se je zdaj, da ljubi Kotnika in čitala je bila v njegovih očeh, da jo tudi on ljubi – a zakaj ji je potem tako nujno in odločno svetoval, naj vzame Žvanuta.
{{prelom strani}}
»Neka skrivnost tiči tu vmes,« si je rekla Zora. »Kotnik premaguje samega sebe, vojskuje se zopet svoja čuvstva in zatreti jih hoče za vsako ceno. Zakaj to?«
Te misli so jo mučile neprestano. Vedno in vedno je iskala vzroke Kotnikovemu vedenju in ni jih našla, pač pa je vedno jasneje postajalo njeno spoznanje, da ga ona ljubi iz vse duše, z vsem hrepenenjem, kar ga je bilo zmožno njeno srce.
Sedla je za mizo in spisala kratko, lakonično pismo, naznanjajoče Žvanutu, da si je njegovo snubitev premislila in da ne more postati njegova žena. Odkritosrčno mu je priznala, da ljubi drugega in da je to šele sedaj spoznala.
»Tako – to je odpravljeno,« je rekla sama pri sebi in je mirno zložila pismo ter je vteknila v zavitek. Ni ji prišlo na misel, da bo ta kratka odpoved, združena z odkritosrčn<ins>i</ins>m priznanjem, Žvanuta bolela. Ni ga mislila žaliti, a bil ji je zdaj tako tuj, kakor da ga ni nikdar poznala; vse njene misli in vsa njena čuvstva so bila pri Kotniku.
Nesla je pismo sama v poštni nabiralnik, in ko je je vrgla v tružico, jo je prešinila prijetna zavest, da je zdaj zopet prosta, da ji ni treba imeti nobenih ozirov. Vedela je, da bo imela neprijeten prizor s teto, ki se je bila toliko zavzemala za Žvanuta, a ni ji bilo mar za to. Hotela je svoji teti odkritosrčno priznati vse, tudi svojo ljubezen do Kotnika, kajti ni slutila, da je gospa Ručigajeva že uganila to njeno skrivnost, še predno se je sama zavedla, česa ji je polno srce.
Bila je še vesela, da je tako naglo in odločno odslovila Žvanuta, a to veselje ji je grenila misel, zakaj da Kotnik zatajuje svojo ljubezen in ji priporoča, naj vzame Žvanuta.
Niti enkrat ni mislila, da se odpove svoji ljubezni. Tudi ne, če bi je Kotnik ne ljubil, če bi bilo njeno domnevanje zmota.
Že zdaj je imela samo željo, da izve Kotnikovo skrivnost.
»Zakaj zatajuje svojo ljubezen, zakaj me je nagovarjal, naj vzamem Žvanuta?«
To vprašanje se ji je vsiljevalo vedno iznova, a ni ji vzelo poguma, zakaj hotela si je če treba izvojevati svojo srečo, hotela je zmagati, hotela si je pridobiti Kotnika in prepričana je bila, da končno tudi zmaga, naj bi bilo premagati še toliko ovir.
Bila je sama doma. Zatopljena v svoje misli je hodila po stanovanju, iz ene sobe v drugo in zopet nazaj, in dolgo ni slišala zvonenja na stanovanjskih vratih. Šele ko se je ustavila pri oknu in gledala na mračno cesto, je udarilo na uho hitro, ponavljajoče se zvonenje. Nekdo je z vso silo potegal za zvonec.
Zora je pohitela iz sobe in odprla vrata. Starikav mož je stal pred njo. Težko je sopel in so komaj vzdrževal na nogah.
»Oče,« se je začudila Zora in videvši starčevo slabost vzkliknila prestrašena. »Oče – kaj vam je?«
Podprla ga je z roko in omahujočega očeta peljala v sobo.
»Oče – kaj vam je slabo?« je vpraševala. »Ležite ...«
»Strašno – strašno,« se je izvilo starcu iz prsi. »O, Zora, jaz nisem kriv.«
»Kaj se je zgodilo, oče? Govorite, kaj je?«
»Strašno – strašno,« so ponavljale ustne Severjeve. Potem je mož s težavo dvignil glavo, proseče je zrl svoji hčeri v oči in dihnil: »Kotnik se je ustrelil.«
Zora se je vzravnala. Trepetala je po vsem životu kakor bilka. Bleda kakor smrt je stala nekaj trenotkov pred očetom, potem je omahnila in se kakor posekano drevo zgrudila na tla.
»Zora,« je obupno vzkliknil starec in pokleknil poleg hčere, da bi ji pomagal. »Zora, slušaj me – odpusti – saj nisem kriv –.«
Zora je naglo prišla k sebi. S trudom se je dvignila s tal.
»Zora – odpusti – moral sem govoriti.«
»Kaj ste morali govoriti? Česa niste krivi?« je vprašala, kakor da se je očetove besede nič ne tičejo, kakor če vpraša človek iz navade za stvar, ki ga nič ne briga.
»Videl sem te nekajkrat s Kotnikom,« je v pretrganih stavkih pripovedoval Sever. »Opazoval sem vaju in uganil sem, da se imata rada.
ora je prikimala in komaj slišno dihnila: »da«.
Tudi starec je prikimal s svojo sivo glavo.
»Vidiš. Zora,« je nadaljeval tišje. »Ko sem videl, da se imata ti in Kotnik rada, nisem smel več molčati. Snoči sem bil pri Kotniku.«
Zora se je pri teh besedah poživela.
»Vi ste bili pri Kotniku?« je naglo vprašala. »Kaj ste hoteli od njega?«
»Povedal sem mu, da te mora pustiti, da se mora odpovedati svoj ljubezni –.«
»Oče!«
»Da, odpovedati svoji ljubezni,« je ponavljal starec trdo, »ker – ker – ker je Fran Kotnik moj nezakonski sin.«
»Vaš – vaš nezakonski sin –« je zajecljala Zora. »Ni res – ni res – ni mogoče, oče, vi se motite.«
»Ne motim se!« je starec žalostno vzdihnil. »Ljubil sem njegovo mater – in jo pahnil v nesrečo. Po njeni smrti sem se poročil s tvojo materjo. Skrbel sem pač za svojega {{prelom strani}} otroka, a približal se mu nisem nikdar. Kotnik ni vedel, da sem jaz njegov oče; razodel sem mu to šele snoči.«
S stisnjenimi ustnicami je stala Zora pred svojim očetom in je poslušala. Na njenih očeh se ni pojavila nobena solza, a srce ji je krvavelo neizmerne bolesti in duša njena je bila polna gorjupa.
»Kotnik me je snoči prosil, naj mu danes prinesem dokaze, da sem res njegov oče,« je pripovedoval Sever. »Prinesel sem mu jih danes, namreč pisma, ki mi jih je pisala njegova mati . Čakal me je v pisarni. Vsa pisma je prečital, vsa in od prve do zadnje vrste. Potem mi jih je vrnil.«
»In kaj je rekel?«
»Ničesar,« je jokal stari Sever. »Ko mi je izročil pisma, je rekel: Hvala vam za vse, kar ste zame storili; zdaj pa pojdite k Zori in recite ji, da sem jo ljubil iz vsega srca, da hrepenel po njeni ljubezni, a da me je življenje premagalo. Dal mi je roko in me spremil do vrat. Ves miren je bil in odpravil me je, kakor kakega tujca. Bolelo me je to, bolelo zlasti, da me ni hotel priznati za očeta, a mislil sem, da se že vse še poravna, če se le enkrat umiri. Mrmral je samo »premaganec, premaganec « in zaprl vrata za menoj. Ko sem bil še na stopnicah, zaslišal sem za seboj strel. Hitel sem nazaj, planil v sobo i n našel Kotnika na tleh v krvi. Ustrelil se je bil v srce.«
»Premagan od življenja,« je kakor iz uma ponavljala Zora, »on, ta veliki značaj, on, ta plemenita duša in – premagan od življenja.«
Vrgla se je na stol in se razjokala , a hitro je utrla svoje solze.
»Kam so ga peljali?« je vprašala.
»V mrtvašnico.«
Zora je počasi vstala in počasi odšla iz sobe. »Zora, kam hočeš?« je klical oče za njo. Ni mu odgovorila in šla naprej.
Zunaj je rosilo in veter je divjal po ulicah. Zora ni imela klobuka in ni imela vrhne obleke. Tako oblečena kakor je bil a doma, je šla ven in hitela po ulicah. Veter ji je razmrševal lase in jej metel dež v obraz, toda ona tega ni zapazila, hitela je kar naprej in naprej. Oče ji je bil sledil, a je ni mogel dohajati in je zaostal.
»Zora, Zora,« je klical starec. »Kam bežiš?«
»Po slovo od njega,« je odgovorila v veter in tekla naprej.
Našli so jo brez zavesti pred vratmi mrtvašnice, kjer je ležal on, ki ga je bila premagala krutost življenja.
| |||