Wikivir

Kritike in polemike: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 522:
v glagol'', čigar pomen je potlej ''povikšan'', bodi si v ''dobro'' ali v ''slabo'', n. pr. »''blagosloviti, slavosloviti'' = hochpreisen (rus.), ''gostožiliti'' = zwitschern; plappern wie kinder (Lašč.), ''blagovoliti, bogosprijeti'' = komu roko podati pri slovesu; ali pa, kader se pride iz daljnih krajev domú (Lašč.);<ref>Tudi v ''Koritkovi'' zbirki ima ena pesmica naslov: »''bogosprijemanje''«. Starec iz Loškega potoka mi je pravil, da je to nekdanje Dolenkam navadno pozdravljanje, ktero popisuje Valvazor.</ref> ''dragoceniti''«. Slišal sem celó: »''strahopezdeti''<ref> Ali pa morda: »straha«, to je: od straha?</ref> (Lašč. = sit venia verbo!)«.
 
Delamo tudi iz tih ''imena'' in ''priloge'', kakor: »''blogoslov, dragocen''« itd. Kaže, da bi nekdaj bilo tudi v navadi: »''blagodariti'' (blagoroditi?), ''volkosnedati'',« morda tudi: »''rogoviti''«, ker se govoré prilogi in imena: »''blagodaren'' = dankbar (serb.), ''volkosnedež'' = habgieriger (Lašč.), ''blagodar, rogovila''«; ali morda so pa le-te besede narejeni brezi pervotne sostave, kakor je tudi serbska: »''dragokup'' = der theuer gekaufte«.
Delamo tudi iz tih imena in priloge, kakor:
 
^blagoslov, dragocen* itd. Kaže. da bi nekdaj bilo
'''Opomba.''' Bere se celó ''ime z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v ime'', n. pr. »''kuroglašenje, kuropenje'' (hahnensang)«, oboje staroslovenski; zadnja se nahaja tudi v ''posvetnih pismih'', kamor je najberže prišla ''iz cerkve'', in sodil bi, da tó ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo in »glašenje« in »penje« navadno zunaj sostav. Res, da ''Rusi'' in ''staroslovenske cerkvene knjige'' imajo vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri ''starih Slovencih'' mora človek
tudi v navadi: >/dagodariti (bhgoroditi:). volkosncdati-
varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat ''gerščina'' zapeljala iz pravega pota, Ruse pa ''stara slovenščina'' in ''nemščina''; primeri barbarsko besedo: »''nočleg'' = nachtlager, herberge (rus.)«! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se ''ime'' sostavi z ''deležjem preteklega časa delavnega naklona v ime''; kaj pa da tacih je le malo, n. pr. »''letorasl''« (namesti: »letorastl«, strsl.), to je: mladika na veji ali terti, kolikor je ''zraste'' v enem ''letu''. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek »''Mesosnèl''«.
», morda tudi: <rogoviti», ker se govore
 
prilogi in imena: <olagodarcn = dankbar (serb.).
Naša slaba pisarija ni samo zavoljo tega taka, kakoršna je, ker se ne učimo jezika tam, kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust — nekteri se ga ne učé ne kmetu iz ust, ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo tega, da besede vse presamovoljno kujemo in pleteničimo — kar tako, da je le — brez kake
vol/cosuede,i — habgieriger (Lašč.), blagodar, rogovila°;
primere, brez dovoljnega znanja: temuč krivo je zmesi in šušmarije tudi to, da besede, ki so jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka jemljemo, in po njihovem izgledu zopet ''nove'' nepremišljeno klepljemo vzlasti v ''pesmih'' in v ''tehniških rečeh''. Tù se časi naletí prava babilonščina! Daravno je ''sedanji vek'', posebno Slovanom, ''jezikoslovni'', med nami vender še ni dosti mož, ki so jeziku segli do kórena; celó tako deleč smo jo zaórali, da pri nas nekteri ''klasiki'' (?) za terdno mislijo, češ pisava slovenskega jezika nikakor ne more biti ne lepa, ne »vzvišana«; pesem nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če vse polno besed v gerbastih sostavah ena druge cuco-ramo ne nosi, če ni vsaj četertine zaplat ukradenih druzim narečjem.
ali morda so pa le-te besede narejeni brezi
 
pervotne sostave. kakor je tudi serbska: «dragokup
Nektere sostave tudi ''kerčimo'', in sicer na ''dva'' načina:
= der theuer gekaufte».
 
Opomba. Bere se celo ime s delc.ijcm preteklega
a) ''Od spredaj. Odbijamo'' namreč ''ločivni besedi pervi zlog'', tudi še ''kako čerko več'', ali pa celó ''vso'' (loč.) ''besedo''; to delamo posebno mi Slovenci, n.pr. »''nograd'' (vinograd),<ref>»''Vinograd''« je sicer stara, splošno rabljena beseda; pa vender ne vém, je li prav zložena, kakor hoče imeti slovenščina? Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je »''vrtograd''«, (vert, strsl.).</ref> ''norez'', tudi: ''noraz'' (vinorez) = rebenmesser, dolensk.), ''štogubec'' (šestogubec, Lašč.), ''inorog'' (jedinorog = einhörnig, strsl.: Dobrowsky), ''pust'' (mesopust = fasching)«.
časa terpivnega naklona v ime, n. pv.«kuroglašcnje,
 
kuropenje (hahnensang)*, oboje staroslovenski;
b) Na sredi, in sicer na ''štiri'' načine:
zadnja se nahaja tudi v posvetnih pismih,
 
kamor je najberže prišla iz cerkve, in sodil bi, da
ά) ''Izpuščamo vezno čerko'', n. pr.: ''medved, medjed'' (medojed), ''močvirje, močvirje'' (močevirje), ''vojvoda'' (vojevoda), ''Ljudmila'' (Ljudomila), ''starmali'' (staromali, adj. = zwerg, serb), ''stremglav'' (stermoglav = preceps, strsl. Dobrsk.), ''kravajnoša'' kravaljenoša = person, welche bei einem festmahle die gerichte [kravalj] aufträgt. serb.). Tù je izpuščena veznica, in zavoljo blagoglasja tudi čerka »lj« spremenjena v »j«.
to ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo,
 
in «glašenje» in < penje > navadno zunaj sostav.
β) ''Odbija'' (vzlasti Slovenec) ''ločivni besedi zadnji zlog'' ali ''zadnje dve čerki'' zavoljo blagoglasja, ali pa zato, da ni beseda predolga, n. pr. ''debekožnikí'' (debelokožniki = taka jabelka, Kopitar), ''grenkožen'' (grenkokožen, Lašč.), ''mertud, mertudnica'' (mertvoudnica), ''kurnos'' (po mislih Dobrowskyga namesti: ''krnos'', in to namesti: ''krnjenos'', adj. = naso mutilus)«.
Res, da Rusi in staroslovenskc cerkvene knjige
 
imajo vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih;
γ) Odbijate se prilogu zadnje dve čerki (pri ženskem in srednjem spolu, pri moškem samo ena); potem se pa dela sostava iz priloga in ''imena'' (v serbskem), n. pr. «Itristograuje
toda pri njih in pri starih Slovencih mora človek
varovati se. da ga ne prevari, ker te je mnogokrat
gersčina zapeljala iz pravega pota, Ruse pa
stara slovenščina in nemščina; primeri barbarsko
besedo: <nočleg = nachtlager, herberge (rus.)»!
Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se
ime sostavi z deleijem preteklega časa delavnega
naklona v ime; kaj pa da tacih je le malo, n. pr.
*letorasl> (namesti: «letorastl», strsl.). to je: mladika
na veji ali terti, kolikor je zraste v enem
letu. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek
<• Mesosneh.
5 S *
Naša slaba pisanja ni samo zavoljo tega
taka. kakoršna je. ker se ne učimo jezika tam.
kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu
iz ust — nekteri se ga ne uče ne kmetu iz ust.
ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo
tega, da besede vse presamovoljno kujemo
in pleteničimo — kar tako, da je le — brez kake
primere, brez dovoljnega znanja: temuč krivo
je zmesi in šušmarije tudi to. da besede, ki so
jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno
zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka
jemljemo, in po njihovem izgledu zopet nove nepremišljeno
klepljemo vzlasti v pesmih in v tehniških
rečeh. Tu se časi naleti prava babilonščina!
Daravno je sedanji vek, posebno Slovanom, jezikoslovni,
med nami vender še ni dosti mož,
ki so jeziku segli do korena; celo tako deleč
smo jo zaorali, da pri nas nekteri klasiki (?) za
terdno mislijo, češ pisava slovenskega jezika nikakor
ne more biti ne lepa, ne zvzvišana«; pesem
nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če
vse polno besed v gerbastih sostavali ena druge
cuco-ramo ne nosi, če ui vsaj četertine zaplat
ukradenih družim narečjem.
Nektere sostave tudi kerčimo, in sicer na dva
načina:
a) Od spredaj. Odbijamo namreč ločivni besedi
pervi zlog, tudi še kako Čerko več, ali pa celo
vso (loč.) besedo; to delamo posebno mi Slovenci,
59
ji.pr.«tiograd (vinograd),'"" norez, tudi: uoraz[v\nor
e z j = rebenmesser. dolensk.), štogubec (šestogubec,
Lašč.), iuorog (jedinorog = einhdruig.
strsl.: Dobrovvsky). pust (mesopust = fasching)».
bj Na sredi, in sicer na štiri načine:
a) Izpuščamo vezno čerko, n. pr'.^medved, medjed
(medojed). močvirje, močvirje (močevirje). vojvoda
(vojevoda). Ljudmila (Ljudomila). starmali
(staromali. adj- = zwerg. serb ). stremglav
(stermoglav = preceps. strsl. Dobrsk.l.
kravajnosa (kravaljenoša — person. vvelche
bei einem festmahle die gerichte |kravalj]
auftragt. serb.). Tu je izpuščena veznica, in
zavoljo blagoglasja tudi čerka «/)'» spremenjena
v *j*.
j) Odbija (vzlasti Slovenec) ločivni besedi zadnji
zlog ali zadnje dve čerki zavoljo blagoglasja,
ali pa zato. da ni beseda predolga, n. pr.
debckozniki (debelokožniki == taka jabelka,
Kopitar), grcnkožen (grenkokožen. Lašč.).
uicrtud, mertudnica (mertvoudnica), kurnos
(po mislih Dobro\vskyga namesti: kruos, in
to namesti: krnjenos, adj. = našo mutilus)».
•/) Odbijate se prilogu zadnje dve čerki (pri ženskem
in srednjem spolu, pri moškem samo
ena); potem se pa dela sostava iz priloga
* * Vinograd t je sicer stara, splošno rabljena beseda;
pa vender ne vem, je li prav zložena, kakor hoče imeti slo- •
venščina • Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je «vrtogradi,
(vert, strsl.).
6o
in imena (v serbskem), n. pr. «Itristograuje
(hristovo granje = nekaka zel, serb.). dubodoliua"
(duboka dolina = tiefthal. serb.).
Jntrobog (jutrov bog)»«; ali so pa se berže
popačili pisarji to besedo, kakor tudi: '•fernobog.
bclobog*. namesti: "černi, beli bog*«; —
"bratučed (bratovo čedo = geschwisterkind.
serb.)». Serb rad jemlje steblo stare besede:
«čedo. čado (kind)»«. ter ga meče konec imena,
in potem s tako sostavo znači muoije ljudi,
pa tudi Šival; a to steblo mu ni več "ime*.
ampak le "prilepek*. n. pr. umomčad, pastor-
?ad, pasead = hunde»«'; ;'* itd. A l i nima tudi
pri nas te rabe korenika: «zeh; V Metel -
čici stoji: «robzel*« (robida); v Mojstrani pravijo:
"gramzel-sc = preisselbeere«. Ve še
kdo kaj tacih?
dδ) Glavni besedi, ako je njena peri'a čerka samoglasnica,
odbijamo časi to samoglasnico zastran
lepoglasja. To sem slišal govoriti v
besedi: »samodin* (samoedin, Lašč.). Bere
se tudi v serbskem: »cemoka*« (crnooka) djevojka.
Kažejo nam te sostave, da naš govor ne
čisla predolgorepih besed; vender pisarjem ni
* Da to nt sostavljeno iz imen: "dub*« (hrast) in: "Johna*«;
da tedaj ne znači: »ciclient/iat*«, uči uže samo to, ker
v serbskih pripovedkah šaljivo stoji: "dubodoliint*, namesti:
egolida = melkgelte«.
** Ali morda je <ad*« le prilepek?
svetovati posnemanja, ker se je bati. da bi nemarno
strigli, kakor bi jim skočilo iz peresa,
Vrstica 651 ⟶ 577:
ali malika ? Naj se ne misli, da sem preveč rekel:
saj komur so naši pesniki znani. ta ve, da se
bere: «uagnijc»« namesti: i-nagibljc \ ^nagiba*«;
>.<pljam> namesti: <s.poljem»« (plati = ausschopfen
itd.); "-počilo^ namesti: 'počitek, pokoj, poeinek
(dolensk.)«; vse to pa samo, da bi se ustreglo
Vrstica 658 ⟶ 584:
iz nevednosti v jeziku. Človek bi menil, da je
»počilo« kaka priprava, kako orodje za počitek,
kakor: «motovilo, cedilo, kresih, šilo*« itd. itd.
Največim napakam se mora prištevati med
nami tudi besedno skopljcnje. Časi verhovatimo v
sostavah gomilo verh gomile; časi pa kosorepimo,
da je groza. Bere se: «porom* namesti: ^romanje
«; «trenut»« namesti: ttrenutje*«; «objimo»« namesti:
<objcmimo*«; «pit>« namesti: * pitje'*«; «-sut*«
namesti: iposip*« (kakor: «.::asip»«, Lašč.); dalje:
m&ram namesti: "kram, hramba,shramba,hrana-*«
(sam ne vem, namesti ktere le-tih?); «gan»« namesti:
ugibanje*; «sjaj»« namesti: «.sijanje»«; «naras
= anwuchs»« itd. Posebno zadnja je strelensko
knjakasta; celo čerko: «t>« je revica od
korenike zgubila. Ravno v to versto gre tudi:
••znam* namesti: ^znamenje*; «plam*« namesti:
— 62 —
'•platnen-,. Rabil sem. dobro vem da, uže sam
Vrstica 680 ⟶ 606:
ne smela nobena korenika vzeti v ime; sme se,
toda po analogii naj se ozira! Saj tudi kmetje
pravijo: »met = der wurf»« (prišel mi boš na
met = du kommst mir in den vvurf, Lašč.);
»ber* namesti: "branje*« (dans imajo bučele dobra
ber. Čatež); "kop* namesti: ^kopanje*« (v nogradu,
dolensk.); t rez*« namesti: »rezanje*« (dolensk.);
»sev*, tudi: «se'va* namesti: »setev*« (ajdova sev,
ajdova seva. dolensk.). »kov, i - das besch)age»«;
"rast*« itd. Zapomni pa naj se. da te korenike
so večidel ženskega spola; »lov, a-> (die jagd) je
mošk tudi v serbskem, a »lov, i* (der fang) je
Vrstica 709 ⟶ 635:
ne. Tako je v serbskem narejeno : "bogoraditi«
(šaljivo namesti: t beračiti" J, ker berači pravijo:
»podelite Boga radi*«.' (zavoljo Boga). Slišal sem
ženo. da je rekla: <-hudoletnik* tacemu. ki je
prosil za hudo letino. Prešerin ^bogmej * veli Hervatu,
ker cesto govori: '.Bog me*! Tudi Serbje
imajo besedo: "bogmati se, bogmauje*«. Slovenec
pravi: *pridušiti se, priveriti se*, to je reči: "pri
moji duši, pri moji veri*. Slišal sem tudi uže.
da so "pridušee* rekli možu, ki se je rad pridušal.
Tako je: «mirbo.iati se-*« (serb.), to je poljubiti
se o božiči in govoriti: «mir božji*«.' Dalje:
«dobrodošna čaša, dobrodošnica (serb.) = der bewillkommnungstrunk,
ker se govori: "dobro došaoif
Po tem potuje gotovo tudi narejena beseda
serbska: -danguba*« (zeitverlust), in češka: <.-nezuabog*«
(heide). — Tacih sostav še Nemci nimajo.
Je-li še ktera v njih jeziku razun glagola: «bewillkommen
Vrstica 729 ⟶ 655:
v naslednjih namerah:
a) Serbje imajo časi v pesmih sostave *za
nevolju*«. n. pr. :studen-kamenje, Stambol-car,
jelin-rogovi, star-juga Bogdana* itd. Taka je
tudi naša: "ial-beseda*«. Tih sostav se jezik nič
kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je
zapeljala analogija turških in druzih pitjih besed,
Vrstica 737 ⟶ 663:
» itd. nas pa nemški prilogi pred slovenskimi
imeni, kakor: »avfrihtik-ljudje, lustik-tovaršija,
lindek-beseda»«* itd.
b) Zlagamo vclivnik (imperativ) z imenom
v ime. Tako je zloženih mnogo staroslovenskih,
Vrstica 768 ⟶ 694:
reč ali tudi človek, ki nikamor prav ne pride)»;
gosp. DrobniČ ima v besednjaku: "besistesa s=
flucht uber hals und kopf»«. Tudi Nemci so imeli
nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo
se jih bere: tspringinsfeld, saufaus*, in pa morda
še ktera.
e) Zlagamo s predlogi tacimi, ki imajo le
po en slog. Samo predloga: "mimo*« in: "preko*«,
daravno imata dva sloga, časi nahajamo v sostavah,
pa v našem narečji ne; v serbskem je:
«.Arap prekomorac*«; «da ga živa želja inimoidje
(mini)«. Govorili bomo le o nekterih predlogih.
Predlog: meni znan samo v dveh sostavah:
kljubovali (menda iz: -k ljubil - zu
fleiss»); kničemrati = verderben, iz: "k nič*« (k
ničemur), govori se namreč: «k nič sem; k nič
me je del»«. Vidi se. da le-ta predlog v sostavi
nima tolike važnosti, kolikoršno imajo drugi; za
to se prav za prav ne more govoriti o njegovem
Vrstica 790 ⟶ 716:
«bresposlen* = beschaftigungslos (serb.), brezdušen,
bressoba (baba), bresdno, bressakonje =
irreligion (serb.)» itd. Več sostav ima «ras»«, ki
* V serbskem je najpervo sostava: "bezposlen*«; iz tega:
thtzposlicat (musse, tudi mussigganger); iz tega zopet: *bezposličiti*«
(miissig gehen), in zopet iz tega: zbesposličenjt»«
(uiussiggang). Lahko bi se pokazalo še več tacih izgledov,
kako se iz dobrih sostav dalje nareja.
Vrstica 812 ⟶ 738:
vselej kazati mesto, časa ne. Serbski slepci beraške
pesmi, ki se pojo pred hišo («kučo») imenujejo:
'predkucnice*; Gorenec pravi: "prederje*«.
to je: preddurje = platz vor dem hausthore. Po
tej analogii anti je prav zloženo: «predmestje,
Vrstica 844 ⟶ 770:
= gabelfruhstuclo . po gorenskem pa: »predpoldnica,
predkosilnica*Znano mi je, in tukaj,
posebno v besedi: »predpoldnica*«, predlog res ne
kaže mesta, ampak čas; ali opomniti pa je, da
nikdar ne bo djal Laščan: «predjuznik*«, temuč
vselej: »dojuznik*«, kakor tudi pravimo: "dopoldne
(vormittag)»«. Pozabiti se pa vender ne sme, da
ima tukaj tudi Serb dve besedi, ravno ko mi,
namreč: "doručak in predručak*«; zadnja je v Vu-
(silbe), ime (haiiptwort), mestoime ffj (funvort), <f/afi>/(zeitwort),
prieastije (participium), predlog (H (vorvvort), narečije, tudi:
Vrstica 869 ⟶ 795:
v prilog, pa ne prav mnogokrat, in to
spada uže med polovno zlaganje, o kterem bomo
tudi govorili; n. <pr.*predlanski,predvčeranji*« itd.;
še celo sostav so zaimcnom v ime jezik ne otresa;
tprednamee* (vorfahre) ni slovenščini zoperno.
Vrstica 875 ⟶ 801:
časi s prilogom v prilog, z glagoli nikdar ne; pa
tudi kaže le mesto. Slišal sem v jeziku samo tri
take sostave: «.medpleeje, mednožje, medmasna»«
žaba, to je žaba ujeta med velicim in malim
Šmarnom; pravijo, da seje dobro i njo pokaditi,
kader glava boli. — Imamo tudi: ?.medgorje»«; v
serbskem je : *medjudnevnica = dnevi med veliko
in malo gospojnico». Se celo sostava so
Vrstica 888 ⟶ 814:
«. Serb ima: istramputica (stranputica) =
seitenweg». Navadna je v Laščah tudi sostava
te verste n veznico: «sredozimci»«, to je: godovi
sredi zime (sv. Pavel itd.'). Govori se: mraz je
e) Zlagamo s nekdanjimi predlogi in tudi
Vrstica 897 ⟶ 823:
samo v nekterih sklonih sostavljenke, v nekterih
pa ne. Semkaj spadajo:
a) Zloženke s čislom : «pol *«. Stari Slovenci
so djali: »polunostije, polunošt*« == mitternacht»;
tako sostavlja časi nekoliko druzih narečij še
zdaj. Pri nas pa čislo: »pol* k sebi jemlje ime
Vrstica 904 ⟶ 830:
prav za prav tudi nimajo imenovavnika. Nemec
pravi: «es ist mittag, mitternacht«; a mi: »poldne,
polnoči je*«, tudi: »poldan (gorenski), polnoč je*;
v rodivniku: »do poldne (poldneva), do polnoči*«,
tudi: »dopoldan* (gor.) v pomenu: vormittag;
v dajavniku: ».proti poldjiu, poldnevu, polnoči*«;
v mestniku: »o poldne, polnoči (prav za prav:
,o poli dne, o poli noči')*, tudi: »opoldan*« (gor.);
v storivniku: »predpoldnem, poldnevom, polnočjo*«.
Ravno tako se rabi: »pol leta, pol mesca (ne:
,polomesec!')*«; še celo: »pol hleba, pol vedra*« itd.;
primeri izgled: »s pol hlebom ne prebom*«.
Vidili smo, da v slovenskem beseda: »pol*
ne jemlje veznice, da se tudi ne sklanja;** ampak
* »Polu*« je stari rodivnik.
** »Pol« je v naših sostavah dostikrat prav za prav stari
mestnik: »polt*«, ki ga sem ter tje še rabimo, kakor: »o polt
ene*« itd.
sklanja se le ime, posebno v dajavniku in storivniku.
in samo takrat je vsa beseda gotova
Vrstica 928 ⟶ 854:
prav. —. Sliši se celo: opoldne, poldueta*, kar pa
ni, da bi se posnemalo; vender se učimo tudi
iz tega, da čislo: "pol*« ne jemlje veznice: *m,
ki so jo začeli, menda po nevednosti, v pisanji
neslovanski rabiti, kakor kaže. najpervo Cehi,
ki imajo mnogo tacih sostav, n. pr. poloobnazenji
— halbnackt, poloobly = halbrund»« itd.; pa vender
govore tudi še staro besedo: "polu*«, n. pr.
"poloubratr = halbbruder (stiefbruder), poloidiota
= halbstiefel, poloukruh ~ halbkreis»«; nektere
delajo cel6 brez veznice, kakor: "polhubek =
halber mund». Čehe so posnemali Rusi, pa le
redko, redko, n. pr. "poloumje*«. Stara in tudi
nova slovenščina, dalje poljsko narečje, ako je
Linde"" porok, in tudi serbsko narodno slovstvo
nikoli nima neslovanske veznice «o*«.
Mi v nekterih namerah še drugače govorimo,
n. pr. "pol od pol hleba = ein viertel laib (Lašč.);
Vrstica 953 ⟶ 879:
Vprašanje pa je. kako naj bi narejali učenim
rečem take besede, ktere so v druzih jezicih sostavljene
s čislom »pol*« in ktere tudi pri nas
morajo biti, n. pr. zhalbkreis*?—Veznice: «0»
ne gre jemati, ker vidimo, da je čisto neslovanska;
Vrstica 962 ⟶ 888:
delajo, posebno tedaj, kader se »pol* sostavlja
s tako besedo, ktera kaže čas ali število; pa tudi
celo, ako beseda, s ktero je zloženo čislo : «pol>«,
števila ne kaže.
Izgledje perve verste: ».poldne, pred polletom,
Vrstica 988 ⟶ 914:
Kdor ve. naj bi se oglasil. Dalje: »pol/utbek,
(čes.); polbrat (polsk.), polehlop — ein versehnittener
(polsk.)»«. Celo stara slovenščina, pa menda
le v pismih novejše dobe, ima: «polkrušije = halbkreis
» (Dobrovvski) ,*«
b) Na pol sostave so tudi imena tacih krajev
in vasi, ki imajo dve besedi: predlog in ime,
* V 18. listu »Novic« (glej 67. str. tega zvezka. Ured.)
piše gosp. Levstik o zlaganji s predlogi, da se govori po Dolenskem:
*predjuinik — gabelfriihstiick*«, po Gorenskem pa: tpredpoldnica,
predkosilnica*. Zraven besede: <• predkosilnica* stoji
opazka slavnega vredništva, da ne ve, ali je znana ta beseda
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Kritike_in_polemike«