Grob ob zvoniku: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 472:
»Preveč sva zaposlena. Oba se drživa doma ter se kratkočasiva z delom. K vam si ne upam – zaradi očeta ...«
Minka je pritajeno vzdihnila in zardela. »Saj lahko prideš{{redakcija|,«|«,}} je dejala. »Oče ti ne porečejo žal besede. Res so včasih nekam čemerni, semintja pa so tudi jako dobre volje.«
»No, bom pa prišel«, ji je obljubil. »Na svidenje, Minka!«
Vrstica 662:
»Molimo za njegovo dušo ... Gospod ji daj večni mir in pokoj ...« je molila in trepetala. »Oče naš, kateri si v nebesih ...«
»Kdor moli, ne sme lagati{{redakcija|,«|«,}} je momljalo zunaj koče.
»Ježeš, kdo pa laže?« se je tresla od nog do glave.
Vrstica 708:
Med sosedi Gornik ni imel prijateljev: črteli so ga zaradi njegove sebičnosti in skoposti. Cenili pa so Minko, zato niso zamerili Ivanu, ker se je nanjo navezal. Ugajala jim je njena pohlevnost in razumnost, pa tudi radodarnost. »Samo premlada sta še«, so pomišljali. »V teh letih je ljubezen lahko nevarna ...«
Skrbna Stoparica je bila drugačnega mnenja. Ker je sovražila Gornika, je črtela tudi Minko, čeprav ni imela povoda. »Kakršni starši, takšni otroci{{redakcija|,«|«,}} je trdila v sklepu, da bo razdrla njuno prijateljstvo s silo, ako ne bo izdala lepa beseda. Svoj namen je razodela sinu, ko se je vrnil nekega večera od soseda.
»Nocoj si bil zadnjič pri Gorniku«, mu je zapretila. »Nevesto si izbiraš, pa se te še plenice držijo. Kaj porečejo sosedje?«
Vrstica 752:
»Fant, ti si izobražen in veš, kaj ti je storiti«, ga je navihano pohvalil. »Ali se boš pustil? Ne bodi neumen!«
»Materi ni lahko ustreči{{redakcija|,«|«,}} je omenil in čakal, kaj mu bo zopet natvezil.
»Zastonj ji delaš, niti dostojne obleke nimaš. Slabši si ko hlapec, ki ima vsaj letno plačo.«
Vrstica 852:
»Proč od tukaj!« je zarjul ko obseden. Sunkoma je odprl vrata ter jo ubral za Ivanom, ki je pobegnil izza grma. Ni se mu umaknil iz strahu, marveč zato, da ne bo vedel, kdo ga zalezuje. Tako mu je velel razum, voditelj njegovih načrtov. Jezil se je nad neprevidno ptico, ki mu je pokvarila zanimivo opazovanje.
Čeprav sta Ivan in Minka molčala, vendar so sosedje kmalu opazili Gornikovo spremembo ter si jo razlagali kot neko posebno bolezen. Vedeli sicer niso drugega, kakor da se jih ogiba, da je nekam potrt in otožen ter da se vedno sam s seboj pogovarja. Sicer še ni izbleknil kakšne budalosti, semintja je bil celo preudaren, toda včasih ga je prijelo. »Mu bo že prešlo{{redakcija|,«|«,}} so menili izkušeni možje, <ins>»</ins>ali pa bo podlegel.«
Kadar so vaščani obirali Gornika, Ivan ni hotel pokazati nikakega zanimanja. Prav mu je bilo, da je govorica o očetovi smrti polagoma utihnila. Tudi Klopova Jera je umolknila, čim je opravila skrivnostno naročilo ter ni hotela z nikomer več občevati. Samo z Minko sta se še pogovorili, kadar ji je prinesla kako darilo.
Vrstica 1.303:
Umolknila sta in pogledala skozi okno. Med belimi oblački se je zibala polna luna. Grobar se je tiščal mladeniča, ki ni kazal nikake bojazni.
»Ali vidiš{{redakcija|,«|«,}} mu je dihnil plaho v uho, »ob zvoniku belo senco?«
»Vidim, prav ob očetovem grobu. Marko, zdaj je priložnost ...«
| |||