Iz nekdanjih dni: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anzet (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Anzet (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 141:
Oba sta čutila, da tak pogovor ni poseben, toda tako brez vsega se ni dalo malce posedeti in nekaj je bilo treba govoriti, da se prežene notranji nemir, ki se je obema izražal na obrazih in v vsaki kretnji. Oba sta mislila eno in isto, toda bala sta se teh lastnih skelečih misli.
 
»Je že tako, da ni nikjer prav«, se je oglasil čez nekoliko časa Repič. »Kako bi lahko bilo tukaj lepo! Vse je v najlepšem soglasju in redu, povsod blagostanje, pa ti pride naenkrat odnekod nekaj, česar nisi pričakoval<ins>,</ins> in te buši po glavi kakor napeta veja, ki jo je neprevidno vpognil in izpustil tvoj prijatelj, hodeč pred teboj skozi gozdno goščo.«
{{prelom strani}}
»Hm, ni prenerodna ta primera.«
Vrstica 217:
»Pozdravljen, Ivan!« je dejal. »Najprej stopi z mano na kupico vina, da se okrepčaš, a potem si ogledava moje siromaštvo vsevprek!«
 
Stisnila sta si roke in odšla v hišo. Že čez nekoliko hipov sta bila zopet zunaj. Najprej je vedel Repič svojega gosta v gospodarsko poslopje nasproti hiše. V spodnjem velikem prostoru so stali razni kmetiški stroji, stari, novi in najnovejši. Več je bilo med njimi takšnih, da jih Ivan dozdaj še ni poznal. Mavrič jih ni potreboval, zato jih ni imel. Ivana je vse zanimalo. Čudil se je vsem Repičevim napravam, izpraševal, semtertja kaj zabeležil in natančno ogledal. V tej kratki urici ogleda je pridobil več kakor v bogve koliko dneh zasebnega študija. Odtod sta šla v hlev. Bil je prostoren, moderno urejen, visok, svetel in čist, da se ni bala noga prestopiti praga. Povsod sveža stelja, v razpredeljenih prostorih skrbno negovana goveja živina, v posebnem oddelku štirje konji, dva težka za prevažanje tovorov in poljskih pridelkov, za delo na polju, gozdu in travnikih, dva vitkejša za nagle vožnje. Vsi štirje so se svetili, oči so bile bistre in vsaka kretnja živahna. Zadaj proti nasprotnem izhodu so {{prelom strani}} bili svinjščaki. Veselje je bilo gledati te živali, videti je bilo, kako so za pravilno oskrbovanje hvaležne svojemu gospodarju, ki jih je mimogrede pogladil. Gledale so za njim, strigle z ušesi, migale z repi in veselo prhale. Za temi hlevi na ograjenem obsežnem prostoru so bili moderno urejeni in opremljeni kurniki, kjer so bile samo čistokrvne kokoši štajerske pasme, znane hvaležne jajčarice. Repič ni hotel imeti še drugih pasem, ker je težko nadzirati, da bi se preveč ne pomešale, kakor je rekel. Z vso svojo »živalsko zalogo« (kakor je imenoval svoje živalske oddelke) je bil popolnoma zadovoljen, le redkokedaj se je mednje naselila mimogrede kaka lažja bolezen. Ko je Ivanu vse to razkazoval, se je zrcalila velika zadovoljnost na njegovem obrazu in vsaka njegova kretnja je bila živahna in neprisiljena. Ivan je strmel, pri njih doma je bilo sicer tudi vse v najlepšem redu, a ni bilo tako obsežno in tudi ne tako strokovnjaško opremljeno. – Ko sta si ogledala vse to, je povabil Repič Ivana, da si ogleda še njegove vinograde. Krenila sta po poti v reber in čez nekoliko časa zavila na desno. Tu so se začenjali. Po ozkih stezah sta skoro plezala med vrstami plemenitega trsja. Trte so bile polne, grozdje je vprav cvetelo, vse naokoli se je bleščalo, da je skoro jemalo vid, vse je dehtelo in pelo. Bilo je že precej pozno, ko sta se vrnila domov k Repiču. Miza v veliki sobi je bila že pogrnjena, nasproti jima je prišla Repičeva žena Terezija in hči Tilka, čedna in vitka plavolaska, ter njegov sin Andrej, širokopleč in močan dečko, ki se je bil vrnil prošlo jesen od vojakov iz Trsta. Izza ogla se je prikazal Batič. Pozdravili so se kakor stari znanci, lahko in prisrčno. Repička jih je takoj povabila, da sedejo za mizo<ins>,</ins> in je vsakemu odkazala svoj prostor. Posedli so vsi razen nje in Tilke, ki ji je morala pomagati v kuhinji. Kmalu so bili na mizi prvi letošnji ocvrti piščanci in prva mlada solata, v brušenih steklenicah je blestel pristni silvanec kakor zadnjič pri Mavriču. In še se je marsikaj vrstilo za tem. Repička ni bila skopa, dajala je z obema rokama in je bila ponosna, ako so gosti hvalili njeno dobro kuhinjo. Za hišo so se slišali glasovi, glasni in razposajeni. Repičevi delavci in hlapec Tone so igrali na krogle kakor navadno vsako nedeljo in praznik popoldne.
 
»Mati{{redakcija|,«|«,}} je zaklical Repič ženi, »zanesi nekaj pijače in kruha tudi delavcem za hišo. Iz takšnih snovi so kakor mi in ne bo jim škodilo. Jutri bodo zato bolje poprijeli.«
Vrstica 243:
»Ko sem dovršil domačo šolo, sem odšel na gimnazijo v Gorico, kakor vam je vsem znano. Ves vesel in ožarjen sem se poslavljal od domačih krajev, bil sem prepričan, da je bodočnost moja. Bilo je že nekaj resnega v meni, nekaj, kar je prišlo Bog ve odkod in me je spremljalo po vseh mojih potih. Najrajši sem bil sam, sam s svojimi mislimi in načrti. V Gorici sem bil pred tem samo enkrat, in sicer mimogrede, ko sva šla z materjo prvič na Sveto Goro. Bil sem star komaj šest let in le nejasni vtisi so mi ostali od te poti. Toda ko sem se na novem svojem potu vozil po tistih krajih, je vse v meni oživelo, zdelo se mi je, kakor da gledam same stare znance, ki se nisem od njih ločil nikoli. Vse vasi so mi bile znane, vsi griči in oddaleč me pozdravljajoči sivi velikani na severu. Mati me je spremljala, čudila se je mojemu spominu in opazil sem, da je bila vesela in zadovoljna. »Ali vidiš onole cerkev na levem holmu?« me je vprašala. »Te pa vem, da ne poznaš.« »Res, ne poznam«, sem odgovoril. »Vidiš, to je Gradišče in tam gori živi velik človek. Njegov glas gre sedaj po vsem Slovenskem kakor veliko razodetje.« »Oh, vem{{redakcija|,«|«,}} sem zaklical, »tam gori živi Gregorčič! Slišal sem o njem že v šoli in videl njegove pesmi pri tebi. Saj ti imaš vse.« Moja mati je bila zelo izobražena žena, mnogo je čitala, izposojevala in kupovala si je knjige, ki so ji delale družbo ob vsakem prostem trenutku, zlasti ob dolgih zimskih večerih in nedeljskih popoldnevih. Lahko rečem, da je natančno poznala vso našo tedanjo književnost in ji tudi današnja ni neznana, dasi se ne utegne vsled obilega dela več tako pečati z njo ... Tako sva se torej vozila tisti dan proti Gorici zgodaj zjutraj. Solnce je šele lezlo iznad gričev, ko sva zagledala Goriški grad. Konja sta hitreje potegnila in kmalu sva bila v mestu. Povsod je bilo živahno, šolsko leto se je začenjalo, starši in dijaki so polnili ulice. Mati me je že dopoldne vpisala v prvi gimnazijski razred. »Samo če boš napravil sprejemni izpit«, je dejala. »Kaj misliš?« »Bom ga«, sem dejal samozavestno. In res sem ga napravil. Bil sem torej že srednješolec. Stanovanje sem dobil pri neki starejši gospe, ki jo je priporočil gospod ravnatelj in kjer sta stanovala že dva slovenska in en furlanski dijak. Kmalu smo se sprijaznili in smo dobro soglašali ves čas, dokler smo bili skupaj. Ko je moja mati odšla in sem ostal sam prvič v svojem življenju v tujem mestu, me je obšlo silno domotožje. Moje misli so vhajale nazaj sem dol v naše {{redakcija|krajev|kraje}}, v rodno hišo, v vse tiste kotičke in prostorčke, ki sem jih tako dobro poznal. Silno hrepenenje me je vleklo nazaj sem dol, s solzami v očeh sem taval po ulicah, po večkrat na dan zahajal na cesto, po kateri sem došel, ki se je vila proti rojstnemu kraju. Široka je bila in bela, vabila in se smejala. Zakaj ne smem nazaj? Ponoči sem hodil v sanjah po znanih potih za očetovo hišo, sem plezal po drevju, sem se kopal pod znanimi vrbami v domačem potoku. Zakaj ne smem nazaj? Ko je začela šola in začelo resno delo, se je vse to ublažilo, pomiril sem se in sčasoma tako privadil, da sem le ob nekih prilikah mislil intenzivneje na svoj dom. Izginilo pa ni nikoli, moja duša je bila slej ko prej navezana na to krpo domače grude ...
{{prelom strani}}
Dovršil sem gimnazijo z {{redakcija|najboljšm|najboljšim}} uspehom, napravil maturo z odliko. Kam sedaj? Videl sem v materino srce, videl njene želje in sem razmišljal. Izpraševal sem samega sebe, kolebal med enim in drugim, dolgo nisem mogel priti do nobenega sklepa. Nazadnje sem se vendar odločil, da pojdem študirat na Dunaj na pravoslovno fakulteto. Zakaj ravno to stroko? Za bogoslovje sem uvidel, da nisem, in sicer iz več tehtnih razlogov, ki jih nočem razkladati. Za filozofijo tudi nisem imel veselja, dasi me je zelo zanimala matematična in prirodopisna veda, ki sem ji bil na gimnaziji zelo vdan. Za medicino nisem bil rojen, ali sem vsaj mislil, da nisem, ker me je razburila vsaka najmanjša rana, ki sem jo videl. Pozneje, ko sem bil že delj časa na Dunaju, sem uvidel, da sem se motil in kako napačno sem storil, da se nisem posvetil vprav temu vzvišenemu, človekoljubnemu poklicu. Poprijel sem se torej prava. In sicer iz prav prozaičnih in egoističnih razlogov. Da bi na mojem rojstnem domu gospodarili tujci, tega ne bi mogel prenesti, preveč sem ljubil ta kraj in vse, kar je okoli njega. Ako se zgodi kaj nepričakovanega, sem trdno sklenil, da opustim študije in se vrnem domov, kjer zagospodarim. In tudi mi ne bo škodilo, da sem študiral pravo, tu bom lahko praktično uporabil marsikaj tega, kar sem se naučil. Da bi le še dolgo živel moj oče! Po dovršenih študijah sem hotel prakticirati pri kakem odvetniku in si pridobiti v vsakem oziru dobro prakso. Kaj se je pa zgodilo, da sem sedaj doma, da sem {{redakcija|prekanil|prekinil}} svoje študije? Čisto nič nenavadnega, verujte mi! Lotilo se me je samo silno domotožje, čisto nenadno, in temu nisem mogel odoleti. In tako sem tukaj. Doma sem, poprijeti se hočem resnega dela, učiti se pri očetu in pri drugih ter potem povsod pomagati z dobrim svetom in dejanji, kjer bom videl, da je dobra volja in poštenje. In mislim, da je pri nas obojega v veliki večini, in sem prepričan, da me boste v tem pogledu vsi radi podpirali. V to ime, prosim, da trčite z menoj!«
 
Trčili so in izpraznili čaše do dna. Dolgo so še posedeli. Repič jih ni izpustil tako hitro. Razpoloženje je rastlo kakor na gostiji. Zunaj je sijal mesec, notri pa so postajali razgovori vedno intimnejši, medsebojno zaupanje je rastlo, dasi je bila starost različna. Začetek nadaljnjega dela je dobil novo, širšo podlago.
Vrstica 267:
Nastal je precej dolg molk.
 
»Nekoliko pozno je že, ob tej uri se nisem vajen razgovarjati. Toda potrebno je, da ti že takoj danes razložim nekatere reči, ki {{prelom strani}} jih moraš vedeti, čim prej tem bolje. Doma hočeš ostati, oprijeti se hočeš kmetijstva, delati in v delu napredovati. Že vsaj tako si mi povedal, ko si prišel. Prav tako! Ako je to tvoja trdna in resnična volja, nimam ničesar proti tvojemu povratku. Postaral sem se zadnje čase precej, ne bo mi škodila pomoč, ako bo resnična in nesebična. Edini sin moj si, po vsej pravici ti bo moralo pripasti moje premoženje, kolikor ga bo še ostalo. Toda poleg tebe imam tudi še hčer Anko, tvojo sestro, omoženo Prelec v Gorici. Vse to dobro veš. Anka je dobila svoj delež že izplačan, iskati ne bi imela torej ničesar več pri hiši. Prav za prav. Toda nastale so razmere, ki dajo misliti, treba bo gledati, da se kolikor mogoče priskoči na pomoč. Vse kaže, da je Anka sedaj že izven vsake nevarnosti, hvala Bogu! V tem oziru se torej ne razburjam. Zelo hudo mi je pa, ko vidim, da so popolnoma v slabem stanju Prelčeve premoženjske zadeve. Ne more si pomagati. Ko je odprl svojo prodajalno, je vse kazalo, da se bo stvar razvila, da bodo kupčije uspevale<ins>,</ins> in imel je najboljše nade za bodočnost. Vsled tega je bržkone začel segati nekoliko previsoko, hotel je prehitro priti do večjega premoženja. Prenaglil se je, sreča se je nenadoma obrnila, vsak nadaljnji poizkus, priti zopet do nje, se je izjalovil. Poleg tega pa ni trgovec v pravem pomenu besede, premehek, prerahločuten je. Najprej je izpuhtela Ankina dota, potem je nastal dolg, ki ga je uničil. Nesmiselno bi bilo, ako bi hotel svojo trgovino v Gorici nadaljevati, zato niti ne mislim, da bi mu tam kakorkoli pomagal. Pač pa mu hočem svetovati nekaj drugega. In v tem, mislim, da boš soglašal z mano. S svojimi upniki naj se mirno poravna, ponudi naj jim toliko odstotkov, kolikor pač gre, samo, da ga puste pri miru. Kolikor bo rešil iz te polomije, toliko bo prišlo prav. Potem pa naj se preseli – semkaj k nam. Tukaj ni v okolici nobene trgovine, daleč si morajo hoditi ljudje nabavljat svoje potrebščine. Ustreženo bi bilo vsem, ako bi se v tem oziru kaj započelo. Naša hiša sicer ni bog ve kako prostorna, a z malimi stroški se da prirediti prostor za trgovino. Nekaj bi mu proti gotovi obvezi seveda pomagali še mi, pa tudi dobri nasveti ne bi mu škodovali. Anka bi lahko kar sama vodila trgovino, on bi pomagal drugod pri hiši, ali bi se pa lotil kateregakoli posla, ki ga vsaj nekoliko pozna. Ne bi ga hotel toliko podpirati, toda mati in Anka vesta in tudi drugod sem se prepričal, da po večini ni sam zakrivil svoje nesreče, zato mu je treba pomagati. Ko se vrne mati iz Gorice, se hočeva o tem posvetovati in takoj potrebno ukreniti, ako bo soglašala z mano. In mislim, da bo, prav tako kakor čitam iz tvojega obraza, da soglašaš ti.«
 
Ivan je pritrdil.
Vrstica 359:
Govoril mu je tiho, da niso slišali drugi, zlasti ne Prelčevi. Ivan se je zdrznil. Na očetu ni do sedaj opazil nobene posebne izpremembe, bil je vedno enak, vedno resen, a hkratu dobro razpoložen. Vse je opravljal kakor vedno, pazil, da je šlo gladko povsod izpod rok, njegova vnanjščina tudi ni bila izpremenjena. In sedaj mu pripoveduje Repič takšne novice!
 
»Kakor povedano, Ivan, nočem Te vznemirjati, hotel sem Te samo opozoriti za vsak slučaj. Vem, da si skrben in da se izkušaš vživeti popolnoma v razmere, v katere si prišel. Toda delati moraš po gotovih, jasnih načrtih, kdor se lovi od slučaja do slučaja, je izgubljen. Kadar potrebuješ kakršnegakoli sveta, veš<ins>,</ins> kje sem, vrata so Ti vedno odprta.«
 
»Hvala Vam za poučne in dobrohotne besede, gospod sosed! Ne bil bi vreden Vašega zanimanja, ako jih ne bi hotel vpoštevati.«
Vrstica 459:
Na sveti večer gori v vsaki hiši luč vso noč. Tako je bilo tudi pri Mavriču in Repiču. Ta večer je ostala vsaka družina sama zase doma. Od vseh strani so se oglašali zvonovi, božični zvonovi, ki ta večer vse drugače zvonijo kakor ob drugih dneh, ki nocoj pripovedujejo najlepše pravljice iz daljnih jutrovih dežel.
 
Pri Repiču so pravkar opravili hišni blagoslov, povsod je dišalo po kadilu, ki ga je prižigal in nosil oče Repič med glasno molitvijo po vseh prostorih svoje hiše in stranskih poslopij. Zapahnili so duri in so posedli v družinski sobi okoli velike mize, vsi skupaj<ins>,</ins> kolikor jih je bilo pri hiši. Ta večer je bila za vse enaka pravica, ki se je delila brez vsake stranske misli, iz globoke vernosti in človečanstva. Sredi sobe je stalo vse okrašeno in razsvetljeno božično drevo, ki ga je bil prinesel iz gozda Andrej in ga sam tudi okrasil v spomin na davno minule čase blažene mladosti. V peči je veselo prasketal ogenj, po sobi se je razširjala prijetna toplota. Pred vsakim gostom je stalo božično darilo, ki ga je Mati Repička izbrala po okusu onega, ki mu je bilo namenjeno. Dobro je poznala potrebe in želje vsakega posebe. Razen Repiča so bili nocoj namenjeni vsi k polnočnici v dobro uro oddaljeno cerkev. Tudi mati Repička je bila namenjena tja.
 
»Danes še lahko grem{{redakcija|,«|«,}} je dejala, ko so ji prigovarjali, da naj ostane doma, ker je trudna od dela, »Bog vé, ali mi bo prihodnje leto še mogoče.«
Vrstica 469:
»Kaj Te nosi ob tej uri k nam, Lipe?« je vprašal Repič.
 
»Nič dobrega, sosed Repič, žal da ne«, je odgovoril Lipe. »Ko smo odmolili in kakor običajno ta večer še nekoliko posedeli, da pričakamo polnočnico, je postalo očetu nenadoma slabo. Ko je hotel urezati kruh, ni mogel dvigniti desnice in je hkratu začutil, da mu je otrpnila vsa desna stran. Lahko si mislite<ins>,</ins> kakšna zmešnjava je nastala. Nobeden {{prelom strani}} ni vedel, kaj bi bilo najprej ukreniti. Ivan se je prvi zavedel. Dvignili so bolnika in ga položili v postelj. Pri njem je ostala mati, da ga ne bi nihče motil in vznemirjal, a drugi so morali iti v kuhinjo. Ivan je takoj napregel in se peljal v trg po zdravnika. Ali ga nocoj pripelje, je vprašanje. Mene pa je poslal do vas s prošnjo, da bi oče Repič morda prišel k njim in pomagal materi ter sploh svetoval kaj je storiti.«
 
{{redakcija|Repač|Repič}} se je takoj odpravil z Lipetom, mati Terezija pa je zaradi tega morala ostati doma.
Vrstica 678:
Repič je takoj napravil vse poizkuse, da bi ga rešil. Poslal je enega izmed prišlecev po zdravnika. Toda vsa pomoč je prišla prepozno. Ko je prišel zdravnik, ga je preiskal, ugotovil smrt in ukazal prepeljati v mrtvašnico na župno pokopališče.
 
Na tako tragičen način je torej preminul človek, ki so ga občani čislali kot marljivega in nad vse vestnega učitelja. Malokatero oko je ostalo suho, ko je padla prva pest zemlje na njegovo rakev. Prišli so k pogrebu tovariši od vseh krajev, zapeli ob odprtem grobu, kakor je zapel včasi on sam, poslovil se je v njih imenu od njega okrajni šolski nadzornik, ki je poudarjal pokojnikovo vsestransko delavnost v šoli in vobče na polju napredka in prosvete. Bog ve, kdo pride za njim, so se izpraševali občani in odgovarjali: »Naj pride<ins>,</ins> kdor hoče, da bi bil le podoben Batiču!«
 
Naglo je minilo poletje. Po travnikih se je vsepovsod bahal podlesek, prvo listje je padalo z drevja. Jutra so bila hladna in vlažna, popoldnevi kratki, začel je zopet čas, ko je bilo treba imeti vedno pri rokah svetiljke.