Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 422:
a) ''Ime z imenom;'' zadnje ime ohrani samo steblo, sklon pak in pomen ima prilogov, n. pr.
''»kozoglav, a, o, zlatoust, zlatorok, zlatolas, zlatorun'' (serb.), ''svilorun'' (serb.), ''zlatokril'' (serb.), ''zlatorep'' (Lašč.), ''kosorep'' = gestutzt (Lašč.), ''srebropen'' = silberschäumig (staročeski), ''zlatopesk'' = goldsand führend (staročeski), ''vekožyzen'' = ewig lebend (staročeski), ''volkodlak,''<ref>Ta beseda je bila nekdaj gotovo le prilog.</ref> ''kozonog, pso-glav.''<ref>Nikomur se ne morejo priljubiti sostave, kakoršne so n. pr. te: ''»srebronožičen«'' (silberfüssig), ''limbaroramen'' (lilienarmig), prav za prav:
Vidi se, da jemljemo v take sostave najraje ''živalska imena,'' imena ''telesnih udov,'' poleg
Vrstica 490:
Časi imajo take sostave prilepek: »''ec, nik, a, je, ina''«. Pred pritiklinama: »''a, ina''« se topé soglasnice: »''k, s''« v: »''č, š''« itd., n. pr. »''čudotvorec, loncovezec, slamorezec, konjedirec, lokostrelec'' = bogenschütze (Japelnovo sv. pismo), ''vodopivec'',<ref>Besedi: »''lokostrelec, vodopivec''« imate v glavni besedi res ''glagolsko ime'', ki je, posebno: »''pivec''« — po naključji — narodno tudi ''samo zase'' ravno v tem ''pomenu'', ali vender ste obe sostavi ravno tako dobre, kakor: »''slamorezec, konjedirec, loneovezec''«. Morda bi se dobila še ktera taka? Vidimo pa, da ''enozložna'' (einsilbig — nota bene!) glagolska ''korenika'' s
pristavkom »''ec''« znači ''delavno osebo''. Drugačnih izgledov te verste slovenski jezik nima!</ref> ''ranocelec''<ref>Ne: »ranocelnik!« Tako bi se imenovala kaka ''zél'', ki céli, tudi kak drugačen ''lék''. Slišal sem babo, da je rekla: »grah je ''bolnočrevnik''«, zato, ker po njem boli črevo (trebuh); gotovo namesti: »''črevobolnik''«; saj tudi pravimo: »to vino je
''bolnoglavo'' in ''glavobolno''«. Tacih sprememb je dovolj celó v nesostavljenih besedah, n. pr. »''človek je pijan''«: pa tudi ''vino je pijano'' = berauschend«. »''Človek je lákom'', pa tudi ''blago je lakomo'' = leicht absatz findend«.</ref> = wundarzt, ''kolovoznik, bogorodica'' =
Iz tega delamo, časi celó brez pervotnih sostav, ''priloge'', sostavljene iz ''imena'' in ''glagolove korenike'' s prilepkom: ''»n«''; tudi tukaj se topé soglasnice, n. pr. »''glavobolno'' (vreme, vino), ''gromonosen''(Koseski), ''glasonosen'' (staročeski), ''zlatonosen'' = goldführend (staročeski), ''blagodejen'' = hold
Vrstica 519:
V to versto spada:
a) Ime, tudi prilog ''z glagolom v nedoločivniku v glagol'', čigar pomen je potlej ''povikšan'', bodi si v ''dobro'' ali v ''slabo'', n. pr. »''blagosloviti, slavosloviti'' = hochpreisen (rus.), ''gostožiliti'' = zwitschern; plappern wie kinder (Lašč.), ''blagovoliti, bogosprijeti'' = komu roko podati pri slovesu; ali pa, kader se pride iz daljnih krajev domú (Lašč.);<ref>Tudi v ''Koritkovi'' zbirki ima ena pesmica naslov: »''bogosprijemanje''«. Starec iz Loškega potoka mi je pravil, da je to nekdanje Dolenkam navadno pozdravljanje, ktero popisuje Valvazor.</ref> ''dragoceniti''«. Slišal sem celó: »''strahopezdeti''<ref> Ali pa morda: »straha«, to je: od straha?</ref> (Lašč. = sit venia verbo!)«.▼
▲v glagol'', čigar pomen je potlej ''povikšan'', bodi si v ''dobro'' ali v ''slabo'', n. pr. »''blagosloviti, slavosloviti'' = hochpreisen (rus.), ''gostožiliti'' = zwitschern; plappern wie kinder (Lašč.), ''blagovoliti, bogosprijeti'' = komu roko podati pri slovesu; ali pa, kader se pride iz daljnih krajev domú (Lašč.);<ref>Tudi v ''Koritkovi'' zbirki ima ena pesmica naslov: »''bogosprijemanje''«. Starec iz Loškega potoka mi je pravil, da je to nekdanje Dolenkam navadno pozdravljanje, ktero popisuje Valvazor.</ref> ''dragoceniti''«. Slišal sem celó: »''strahopezdeti''<ref> Ali pa morda: »straha«, to je: od straha?</ref> (Lašč. = sit venia verbo!)«.
Delamo tudi iz tih ''imena'' in ''priloge'', kakor: »''blogoslov, dragocen''« itd. Kaže, da bi nekdaj bilo tudi v navadi: »''blagodariti'' (blagoroditi?), ''volkosnedati'',« morda tudi: »''rogoviti''«, ker se govoré prilogi in imena: »''blagodaren'' = dankbar (serb.), ''volkosnedež'' = habgieriger (Lašč.), ''blagodar, rogovila''«; ali morda so pa le-te besede narejeni brezi pervotne sostave, kakor je tudi serbska: »''dragokup'' = der theuer gekaufte«.
Vrstica 526 ⟶ 525:
'''Opomba.''' Bere se celó ''ime z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v ime'', n. pr. »''kuroglašenje, kuropenje'' (hahnensang)«, oboje staroslovenski; zadnja se nahaja tudi v ''posvetnih pismih'', kamor je najberže prišla ''iz cerkve'', in sodil bi, da tó ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo in »glašenje« in »penje« navadno zunaj sostav. Res, da ''Rusi'' in ''staroslovenske cerkvene knjige'' imajo vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri ''starih Slovencih'' mora človek varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat ''gerščina'' zapeljala iz pravega pota, Ruse pa ''stara slovenščina'' in ''nemščina''; primeri barbarsko besedo: »''nočleg'' = nachtlager, herberge (rus.)«! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se ''ime'' sostavi z ''deležjem preteklega časa delavnega naklona v ime''; kaj pa da tacih je le malo, n. pr. »''letorasl''« (namesti: »letorastl«, strsl.), to je: mladika na veji ali terti, kolikor je ''zraste'' v enem ''letu''. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek »''Mesosnèl''«.
Naša slaba pisarija ni samo zavoljo tega taka, kakoršna je, ker se ne učimo jezika tam, kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust — nekteri se ga ne učé ne kmetu iz ust, ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo tega, da besede vse presamovoljno kujemo in pleteničimo — kar tako, da je le — brez kake primere, brez dovoljnega znanja: temuč krivo je zmesi in šušmarije tudi to, da besede, ki so jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka jemljemo, in po njihovem izgledu zopet ''nove'' nepremišljeno klepljemo vzlasti v ''pesmih'' in v ''tehniških rečeh''. Tù se časi naletí prava babilonščina! Daravno je ''sedanji vek'', posebno Slovanom, ''jezikoslovni'', med nami vender še ni dosti mož, ki so jeziku segli do kórena; celó tako deleč smo jo zaórali, da pri nas nekteri ''klasiki'' (?) za terdno mislijo, češ pisava slovenskega jezika nikakor ne more biti ne lepa, ne »vzvišana«; pesem nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če vse polno besed v gerbastih sostavah ena druge cuco-ramo ne nosi, če ni vsaj četertine zaplat ukradenih druzim narečjem.
Nektere sostave tudi ''kerčimo'', in sicer na ''dva'' načina:
Vrstica 560 ⟶ 558:
Predlog: »''k''« meni znan samo v dveh sostavah: ''kljubovati'' (menda iz: »''k''« ''ljubu'' = zufleiss«); ''kničemrati'' = verderben, iz: »''k nič''« (k ničemur), govori se namreč: »k nič sem; k nič me je del«. Vidi se, da le-ta predlog v sostavi nima tolike važnosti, kolikoršno imajo drugi; za to se prav za prav ne more govoriti o njegovem zlaganji.
»''Brez''« ima precèj veliko sostav; zlagamo ga le ''z imenom v prilog, redko v ime'', n. pr. »brezposlen<ref>V serbskem je najpervo sostava: »''bezposlen''«; iz tega: »''brezposlica''« (musse, tudi müssiggänger); iz tega zopet: »''bezposličiti''« (müssig gehen), in zopet iz tega: »''bezposličenje''« (müssiggang). Lahko bi se pokazalo še več tacih izgledov, kako se iz dobrih sostav dalje nareja.</ref> = beschäftigungslos (serb.), ''brezdušen, brezzoba'' (baba), ''brezdno, brezzakonje'' = irreligion (serb.)« itd. Več sostav ima »''raz''«, ki je na Gorenskem še predlog. Zlaga se z ''glagoli'', pa tudi z ''imeni v prilog'' ali ''ime'', n. pr. »''razoglav'',<ref>Ta beseda ima čez analogijo veznico »o«.</ref> ''razusten'' (velicih ust, Lašč.), ''razvraten'' (velicih vrat, Lašč.), ''rázsola'' (einsalzung, Lašč.), ''razviditi se'' = tag werden; pa ne: sich wiedersehen«! itd.▼
▲»''brezposlica''« (musse, tudi müssiggänger); iz tega zopet: »''bezposličiti''« (müssig gehen), in zopet iz tega: »''bezposličenje''« (müssiggang). Lahko bi se pokazalo še več tacih izgledov, kako se iz dobrih sostav dalje nareja.</ref> = beschäftigungslos (serb.), ''brezdušen, brezzoba'' (baba), ''brezdno, brezzakonje'' = irreligion (serb.)« itd. Več sostav ima »''raz''«, ki je na Gorenskem še predlog. Zlaga se z ''glagoli'', pa tudi z ''imeni v prilog'' ali ''ime'', n. pr. »''razoglav'',<ref>Ta beseda ima čez analogijo veznico »o«.</ref> ''razusten'' (velicih ust, Lašč.), ''razvraten'' (velicih vrat, Lašč.), ''rázsola'' (einsalzung, Lašč.), ''razviditi se'' = tag werden; pa ne: sich wiedersehen«! itd.
Huda muka vsim učenim slovanskim pisarjem je predlog: »''pred''«, ki se le ''malo'' zlaga. Res da mi imamo v jeziku: »''predpust, Preddvor''«; ali to prav za prav ni zlaganje, kakor se bo pozneje dokazalo. Slovenec bi ne smel le-te besede sostavljati ''nikoli s glagoli'', ampak ''z imeni'', večidel neglagolskimi, pa le redko, in tedaj mora »''pred''« vselej kazati ''mesto, časa ne''. Serbski slepci beraške pesmi, ki se pojó ''pred'' hišo (»''kučo''«) imenujejo: »''predkučnice''«; Gorenec pravi: »''préderje''«, to je: preddurje = platz vor dem hausthore. Po tej analogii anti je prav zloženo: »''predmestje, predgorje''«; še celó: »''predgovor''« ni ušesu neprijetno (ker stoji ''pred'' pravim govorom); ali kosmato in čisto napek je: »''prednašati, predstaviti, predložiti'', in iz tega: »''predlog'';<ref>Naj se mi ne očita, da rabim tudi jaz besedo: »''predlog''«. Vem, da je napek narejana, čeravno je uže ''stara''; ali nevšečno delo je ''kovati'' besede; tega me je ostrašil mnogi prežalosten izgled. Jako je treba in čas je, da bi se porazumeli možje, ki jezik ''znajo'', in da bi dali naši slovnici terminologijske oblike narejene slovenščini po volji. Dokler ne bo tega, tako dolgo bo ''šušmaril vsak šušmar'' po svoje. Tukaj naj stoji tudi nekoliko imen ''staroslovenske slovnice iz Dobrowskega:'' »''slog'' (silbe), ''ime'' (hauptwort), ''mestoime (?)'' (fürwort), ''glagol'' (zeitwort), ''pričastije'' (participium), ''predlog (?)'' (vorwort), ''narečije'', tudi: ''nadglagolije'' (umstandswort), ''
Zaverniti bi me utegnil kdo, da se govorí široko po dolenskem — še celó v Ribnici: »''predjužnik'' = gabelfrühstück«, po ''gorenskem'' pa: »''predpoldnica, predkosilnica''«<ref>Ne vémo: ali je ''predpoldnica'' ali ''predkosilnica'' znana Gorencom. Mi le vemo za ''kosilo'' (Frühessen), za ''južno'' (Mittagessen) in za malco (malo jed), ki je dopoldne ''pred'' južino in popoldne po južini.</ref> Znano mi je, in tukaj, posebno v besedi: »''predpoldnica''«, predlog res ne kaže ''mesta'', ampak ''čas''; ali opomniti pa je, da nikdar ne bo djal Laščan: »''predjužnik''«, temuč vselej: »''dojužnik''«, kakor tudi pravimo: »''dopoldne'' (vormittag)«. Pozabiti se pa vender ne smé, da ima tukaj tudi Serb dve besedi, ravno ko mi, namreč: »''doručak'' in ''predručak''«; zadnja je v Vukovem rečniku edina zložénka s tim predlogom, ker »''predkučnice''« nima; bral sem jo le v ''ženskih pesmih''. — Vse to nam kaže, da se jako Frada ogiblje slovenščina tacih sostáv; in pisar mora ugajati jeziku, pa ne nagajati mu, če noče biti ''žavžar''.
Dalje se ta ''predlog'' časi tudi zlaga s ''prilogom v prilog'', pa ne prav mnogokrat, in to spada uže med polóvno zlaganje, o kterem bomo tudi govorili; n. pr. »''predlanski, predvčeranji''« itd.; še celó sostáv ''sò zaimenom v ime'' jezik ne otresa; »''prednamec''« (vorfahre) ni slovenščini zoperno.
| |||