Križev pot Petra Kupljenika (1911): Razlika med redakcijama

Med tem je stikala doli pod gradom vaška otročad za robidnicami, drnovci in borovnicami. Kotarjev Jaka je bil že zmerom tak, da je hotel biti povsod prvi. Če so zasledili gada in so se spravili nadenj s kamenjem — on ga je ubil, njegov kamen mu je razčesnil glavo. Če so stikali za gnez di — on je splezal, kamor si živ krst ni upal. Če so se kopali v Soči — on je skakal z najvišjih skal po glavi v največjo globočino. Tako tudi danes. Hotel je nabrati največ jagod, ne v družbi, sam zase, da jih potem preseneti s polnim klobukom in se bo smejal njih dolgim obrazom in zavidnim očem. Brž v začetku se je odcepil od družbe in lezel vedno više. Ko je imel že pol klobuka, se znajde mahoma pod grajskim obzidjem. Tam je zasledil tudi lešnike — hajd po njih! Stika po grmovju, stika in zadene prav pri tleh grajskega zidu ob luknjo, zarastlo s plevelom. Velika mačka bi z lahkoto smuknila skoz njo, človek nikoli, tudi sedemleten dečak, kakor je bil Jaka ne. Toda Jaka ni bil izmed tistih, da bi se dal ugnati od samega premisleka. Poskusimo! Poril je plevel, skril skoro poln klobuk v nizko bukovje in vtaknil glavo v luknjo. Pritisnil je ob zid dva polža in nekaj druge gomazni, se zleknil po tleh, z rokami počistil plevel pred seboj in se začel vleči skoz luknjo. Jaka je bil za svoja leta nenavadno širokopleč, to ga je ustavljalo. No, preokrenil se je dvakrat, stisnil ramena naprej, pobrcal z nogami v tla in ob drobna leskova debelca in je bil z gla vo v gradu. Napel je še enkrat mlade kite, nategnil prožne ude in se z nemalim naporom ves upehan in potan izvlekel na drugi strani iz luknje. Bil je v gradu. Doma je slišal včasi pripovedovati, kako lepo je v gradu, veliko lepše kakor na vrtu gospoda župnika. Pa je debelo gledal, ko je videl vse še bolj zanemarjeno kakor zunaj. Visoka trava je pokrivala tla in bohoten plevel je silil iz špranj v zidovju. In ozko je bilo vse, in nobenih vrat, in senčno, tako pustohladno, da se je Jaki tam blizu srca nekaj stisnilo. Eno samo okence je opazil v pritličju, majčkeno, kakor jih je videl Jaka doma in po vsi vasi zadosti pri kravjih hlevih. Bo že tudi to kak hlev. Klavrn hlev, če se pomisli, da je grajski. Tukaj da so zobali oves tisti iskri konjiči, ki so jo tolikokrat tako fletno drobili skozi vas? Spoštovanje, ki jim ga je Jaka dozdaj izkazoval, je začelo kopneti. He, tam moli nekaj kosmatega skozi okno, kravji rep ali kali? Hušk! Jaka se je stisnil k zidu in seplazil po prstih proti oknu. Ko se je toliko približal, da ga je ločila od okna samo še razdalja enega komolca, je stegnil roko in — čap! zgrabil je tisti kravji rep in ga povlekel na vso moč proti ven. Pretresljiv javk mu je vdaril v tistem hipu skozi okno na ušesa. Pogledal je bliže — kaaaj? Človek? In kravji rep — brada? Popustil je z roko in obstal kakor odrevenel. Da, skozi okno je gledal človek. Tema je bila okoli njega, a skozi pajčevino in železje se je kradlo vendar toliko svetlobe, da je bilo mogoče razločiti globoke razorje v izmučenem licu, in ko je dvignil glavo, je Jaka zagledal pod njegovim vratom kolar. Morebiti sam gospod grajski kaplan? — Tukaj? Jaka je boljinbolj zijal.

 

 

»Mislil sem, da je rep, pa je bila vaša brada.'