Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 543:
Kažejo nam te sostave, da naš govor ne čisla predolgorepih besed; vender pisarjem ni svetovati posnemanja, ker se je bati, da bi nemarno strigli, kakor bi jim skočilo iz peresa, bodi-si prav ali napek. Saj vemo, da nekteri naši književni možje rabijo z jezikom ravno kakor uni tesár, ki ni vedil, kaj bi naredil iz lesene klade, ki je ležala pred njim; ali bi naredil klop ali malika? Naj se ne misli, da sem preveč rekel: saj komur so naši pesniki znani, ta vé, da se bere: »''nagnuje''« namesti: »''nagiblje''«, »''nagiba''«; »''pljam''« namesti: »poljem« (plati = ausschöpfen itd.); »''počilo''« namesti: »''počitek, pokoj, počinek'' (dolensk.)«; vse to pa samo, da bi se ustreglo slabim stikom na koncu slabega verza, in pa tudi iz nevednosti v jeziku. Človek bi menil, da je »''počílo''« kaka ''priprava'', kako ''orodje'' za počitek, kakor: »''motovilo, cedilo, kresilo, šilo''« itd. itd.
Največim napakam se mora prištevati
Prélaz z vezanja ''na zlaganje'' (sostave brez veznice) delajo take ''sostave'', ki jih narejamo ''iz besed, ktere se govoré pri kacem poslu'', da se ž njimi potem ''znači djanje ali reč''; tudi se daje osebi, ki ima rada te besede na jeziku, ''smešen priimek''. Pri tih se vezna čerka časi deva, časi ne. Tako je v serbskem narejeno: »''bogoraditi''« (šaljivo namesti: »''beračiti''«), ker berači pravijo: »podelite ''Boga radi''«! (zavoljo Boga). Slišal sem ženo, da je rekla: »''hudoletnik''« tacemu, ki je prosil za ''hudo létino''. Prešerin »''bogmej''« veli Hervatu, ker često govorí: »''Bog me''«! Tudi Serbje imajo besedo: »''bogmati se, bogmanje''«. Slovenec pravi: »''pridušiti se, priveriti se''«, to je reči: »''pri moji duši, pri moji veri''«. Slišal sem tudi uže, da so »''pridušec''« rekli možu, ki se je rad pridušal. Tako je: »''mirbožati se''« (serb.), to je poljubiti se o božiči in govoriti: »''mir božji''«! Dalje: »''dobrodošna čaša, dobrodošnica'' (serb.) = der bewillkommnungstrunk, ker se govori: »''dobro došao''«! Po tem potu je gotovo tudi narejena beseda serbska: »''danguba''« (zeitverlust), in češka: »''neznabog''« (heide). — Tacih sostav še Nemci nimajo. Je-li še ktera v njih jeziku razun glagola: »bewillkommen«?
Vrstica 570:
d) Rekli smo uže, da imajo nektera imena časi ''predlogov pomen''. Tudi s temi zlagamo večidel brez veznice, n. pr. »''križpotje, križempot, srédpost (sréjpost)'' = mitte der fasten; ''sredpostna'' nedelja«. Serb ima: »''stramputica (stranputica)'' = seitenweg«. Navadna je v Laščah tudi sostava te verste ''z veznico: »sredozimci«'', to je: godovi sredi ''zime'' (sv. Pavel itd.). Govori se: mraz je kakor ''v sredozimcih''.
e) Zlagamo
ne''«, n. pr. »''praprot (praded), prekupiti,
▲ne«, n. pr. »praprot (praded), prekupiti, prekupcc,
Na pol ''zložene besede'', to je, ktere so le samo v nekterih sklonih sostavljenke, v nekterih▼
▲samo v nekterih sklonih sostavljenke, v nekterih
pa ne. Semkaj spadajo:
a) Zloženke s čislom: »''pol''«. Stari Slovenci so djali: »''polunoštije, polunošt''<ref> »''Polu''« je stari rodivnik.</ref> = mitternacht«; tako sostavlja časi nekoliko druzih narečij še zdaj. Pri nas pa čislo: »''pol''« k sebi jemlje ''ime v rodivniku''; zatoraj take besede v našem narečji prav za prav tudi ''nimajo'' imenovavnika. Nemec pravi: »es ist mittag, mitternacht«; a mi: »''poldne, polnoči je''«, tudi: »''poldan'' (gorenski), ''polnoč je''«; v rodivniku: »''do poldne (poldneva), do polnoči''«, tudi: »''dopoldan''« (gor.) v pomenu: vormittag; v dajavniku: »''proti poldnu, poldnevu, polnoči''«; v mestniku: »''o poldne, polnoči'' (prav za prav:
'',o poli dne, o poli noči’'')«, tudi: »''opoldan''« (gor.); v storivniku: »''pred poldnem, poldnevom, polnočjo''«. Ravno tako se rabi: »''pol leta, pol mesca'' (ne: '',polomesec!’'')«; še celó: »''pol hleba, pol vedra''« itd.; primeri izgled: »''s pol hlebom ne prebom''«.
Vidili smo, da v slovenskem beseda: »''pol''« ne jemlje veznice, da se tudi ne sklanja;<ref>»''Pol''« je v naših sostavah dostikrat prav za prav stari mestnik: »''poli''«, ki ga sèm ter tjè še rabimo, kakor: »''o poli ene''« itd.</ref> ampak sklanja se le ''ime'', posebno v ''dajavniku'' in ''storivniku'', in samo takrat je vsa beseda gotova sostava. Tu pa ne bodi rečeno, da pisar naj vselej tenko gleda in tehta, kdaj bo pisal: »''polnoči, poldne''« vsako besedo posebej, kdaj obe za eno; tu se ta reč le razlaga, kako je prav za prav. — Sliši se celó: »''poldne, poldneta''*, kar pa
ni, da bi se posnemalo; vender se učimo tudi
iz tega, da čislo:
ki so jo začeli, menda po nevednosti, v pisanji
neslovanski rabiti, kakor kaže. najpervo Cehi,
Vrstica 614 ⟶ 587:
— halbnackt, poloobly = halbrund« itd.; pa vender
govore tudi še staro besedo: "polu«, n. pr.
= halbstiefel, poloukruh ~ halbkreis«; nektere
delajo cel6 brez veznice, kakor:
halber mund». Čehe so posnemali Rusi, pa le
redko, redko, n. pr.
nova slovenščina, dalje poljsko narečje, ako je
Linde"" porok, in tudi serbsko narodno slovstvo
nikoli nima neslovanske veznice
Mi v nekterih namerah še drugače govorimo,
n. pr.
po poli sestra* itd.
Čeravno: t poldne, polnoči, pol leta-* itd. prav
za prav niso skozi in skozi sostave, vender se
jemljo v stalo sostavam, še le iz njih narejenim,
n. pr.
beseda :
* Imel sem pred sabo natis iz leta 1811.
Vprašanje pa je. kako naj bi narejali učenim
Vrstica 642 ⟶ 615:
delajo, posebno tedaj, kader se »pol* sostavlja
s tako besedo, ktera kaže čas ali število; pa tudi
celo, ako beseda, s ktero je zloženo čislo :
števila ne kaže.
Izgledje perve verste: ».poldne, pred polletom,
Vrstica 655 ⟶ 628:
pesmi stoji: »polkonj = halbpferd«. Nemški verz, v kterega
ta beseda služi, je tak-le:
Ein volk, halb mensch, halb pperd ieh fand«.
Zdaj pa sam ne vem, ker te pesmi v slovenskem nikjer nisem
| |||