Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 604:
da ''kosilo'' ni jed ''o poldne'', ampak pri tericah sledijo jedi takole: ''predkosilnica'' je perva jed zjutraj zgodaj, po kteri sledí ''kosilo'', potem do poldne še ''malca'', o poldne ''južina'', po poldne spet ''malca'' in na večer ''večerja''.</ref>
b) Na ''pol sostave'' so tudi imena tacih krajev in vasí, ki imajo dve besedi: ''predlog'' in ''ime'', n. pr. »''Podgaber''«. V imenovavniku pravimo: »tù je ''pod Gabrom''«, pa tudi: »tù je ''Podgaber''«; v rodivniku »''Podgabra''«; v dajavniku: »''Podgabru''«; v kazavniku: »''Podgaber''«; v mestniku: »zdaj smo ''pod Gabrom''«, redko: »''v Podgabru''«; v storivniku: »(pred) ''Podgabrom''«. Po tem izgledu se rabijo:»''Medvode, Preddvor, Podréber''« itd.; še celó: »''predpust''«.
c) Nektera ''vaška imena'', ki zopet imajo dve besedi: ''prilog in ime'', rabimo na dva načina; sklanjate se namreč ali obé besedi ''vsaka posebej'',
ali pa ''obé za eno'' v sostavi, n. pr. »''Kamni verh''«. Govori se: »''Kamni verh, Kamniverha''«, ali pa: »''Kamni verh, Kamnega verha''« itd. Tako je tudi: »''Slanč verh, Bežji grad''« itd. Nektera taka imena so pa uže do dobrega sostave, n. pr. »''Martini
verh, Vini verh, Višehrad'' (česk.), ''Carigrad'' (serb.), ''Krušedol'' (serb.), ''Beograd'' (serb.)«; Slovenec pa vender pravi: »''Beli grad, Belega grada''«. — Ravno po tem potu so se tudi skerčila nekterih oseb imena, kakor: »''Pustoverh, Maloverh, Velikoverh''« itd.
Ker smo uže pri tej reči, poglejmo še to, kako se delajo ''prilogi'' in ''imena'' prebivavcem tistih vasi, ki imajo ''prilog'' in ''ime'' v sebi, n. pr.
»''Černa gora, Černogorec, černgorski; Pusti hrib,
Pustohribec, pustohribič'',<ref> ''Laščanje'' iz nekterih ''osebnih'' in ''hišnih imen'' še delajo
''priloge'', kakor so imeli ''stari Slovenci'' navado, n. pr. »''Zajec, zajč; Živec, živč; Kropec, kropič; Greben, grebenč; Virant, viranč''« itd.</ref> pa tudi: ''pustohribški; Zlati rep, Zlatorepec, zlatorepič'' in tudi: ''zlatorepški; Hudi konec, Hudokončan, hudokonč; Mala slevica, Maloslevljan, maloslevski''« itd.
Izberimo si druzih, ki imajo pred imenom besedo: »''svet''«, ali pa morda ''prilog trijeh zlogov'', da so tedaj ''sostavam predolge'', n. pr. »''Vélika slévica, Slevljau, slevski; Vélike lašče, Laščan, laški; Sveta trojica, trojiški'' (imena še nisem slišal, pa menda bi se reklo: ''Trojičan?''); ''Dvorska vas, Dvorján, dvorski; Kervave peči, Kervavec, kervavski; Ilova gora, Ilovec, Ilovar, ilovski, ilov; Sveti križ, Svetokrižan, svetokriški'', še raje pa: ''Križan, Kriščan, kriški; sveti Ureh, Urhovec, urhov; sveti Gregor, Gregorec, gregorski''«. Vidimo, da pri le-tih se delajo imena ljudem ali ''iz priloga'' (Ilovec, Dvorjan), ali pa ''iz imena'' (Slevljan, Urhovec).
Kdor mora večkrat pisati imena ''vasém'' in ''prebivavcem'', gotovo ima veliko sitnost, ker nihče, ako ni slišal, ne more vselej vediti, kako se dela iz ''vaškega'' imena ''ime prebivavcem''. Pri Turjaku je vas: »''Lípljene''«, a človek iz nje se imenuje: »''Lípničan''«, in v množnem številu: »''Lípničanje''«, pa tudi: »''Lípnici''*. Druga vas je: »''Srobotník''«; iz tega se govorí: »''Srobočan, sroboški''«; dalje: »''Retje''«, in potem: »''Rétničan, rétniški''«. Slišal sem praviti, da se eni vasi pravi: »''Lemovce''«, ljudem pa: »''Movljanje''«. Gospodi ''slovarščeki'' naj bi tedaj
vsacemu ''krajevemu'' ali ''vaškemu imenu'' prideli:
''kako se pravi ondašnjim ljudem'' in pa kako se nareja ''prilog'' iz tega; dalje naj bi pri vsacem imenu povedali ''mestnik s predlogom'', ker to ni vselej res, kar učé slovnice, da vasi, ki na ''visocem'' stojé, pred-se jemljó: »''na''«, ktere so pa ''nizko'', hočejo: »''v''«; dostikrat se ravno na robe govori.
Splošna opomba k sostavam. Dobé se tudi take sostave, ki človek ne vé, kam bi jih uverstil, ali pa, ki so morda celó ''nepravilno'' zgrajene; toda tih je malo, in večidel so navadne le v smešnicah; časi morda so pa tudi iz ptujih besed zložene, kakor: »''klinčorba'' (nagelsuppe v serbski smešnici), ''legbaba'' (riba = steinbeisser, serb.), ''moroklinac'' = nagel der schiene am rade (serb.)«.
Slovensko narečje ima čudno besedo: »''pil''«, ki ne vém, ne od kod je, ne kaj znači; ali več sostav imamo ž njo, kakor: »''piltačice'' (neke rože, Lašč.), ''pilpoh'' (hojeva smola za lubom), ''pilpogačica'' = topir (Lašč.)«. — Tu moram popraviti, da »''vetrogonija''« ni «windmühle«, kakor sem v pomoti mislil in pisal; ampak ta serbska beseda je vse kaj druzega, namreč: »''windbeutel''«. Vender pa menda nihče, kdor je sostave prebral, ne bo tajil, da nasvetovana beseda: »''parogonja''« (dampfschiff) lahko obveljá.
Tudi naši dozdanji slovarji so jako napek spisani. Naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povem, kako bi menil, da naj se pišejo take knjige. Perva je: ''brez ostre kritike'' ni upati ''izverstnega dela'' nikjer, pa tudi tukaj ne! Vsakej besedi v njih bi se moral dati ravno ''tisti pomen'', v kterem se govori ''med narodom''; ne kakor se komu ''zdi'', da bi ''bilo'' morda ''bolje''. Vsaka bi morala biti ''dobra, zares navadna'', ravno tako ''pisana, kakor se rabi'', a ne ''samosvoje zasnknjena'', ali pa morda še le ''takrat skovana'' po naši slabi sedanji navadi — kovati je laže kakor iskati! Kako čudno je n. pr. ''znadložena'' slovarska beseda: »''véliki'' nadlógar = oberforstmeister«! Ako se to kje govorí, gotovo se rabi le v ''šali za smešen priimek''! Poslušanja vredno je še zdaj, kar je uže leta 1814. ''Kopitar'' slovanskim ''slovničarjem'' in ''slovarščekom'' pretil: »Wann werden es doch die ''lexikographen'' und ''grammatikenschreiber'' begreifen, dass sie nur die ''stätistiker'', nicht die ''gesetzgeber'' der sprache sind: beide sollen nur treu ''inventiren'' und ''beschreiben'', ''was'' und ''wie'' es ist; ihre oft sehr unreife meinung, ''wie'' es allenfalls ''besser'' wäre, dürfen sie höchstens ''in noten'' beibringen!« — Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slovarjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico? Zanamci bodo metali, če Bog dá, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tú je zopet ''Vuk'' mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal je, da »''rečnik''« mora besede ''zbirati'', ne
''delati''! Saj ni ne tolika nesreča ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, da ne znamo po domače misliti, da
ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta skaza,
če se vterdi v jeziku, nikakor se ne da z lepo
| |||