Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

dodanih 8.940 zlogov ,  pred 6 leti
 
==9.==
 
Kar nenadoma se je Kekec prebudil in je skočil na noge. Samo enkrat je šinil z roko preko zaspanih oči. Ozrl se je na posteljo, pa je videl Tinko še tam. Zato se je oddahnil in strah mu je izginil iz srca. Saj je mislil v prvem trenutku, da se je priplazil divji mož ponoči v sobico. Tinko je pograbil in jo je pojedel. A Kekec je spal, kar naprej je spal in ni slišal in videl ničesar. Zato se je tako prestrašil, ko se je prebudil. No, njegov strah je bil prazen. Tinka je še vedno ležala tam na postelji. Zbudil se je ravnokar in je gledala Kekca, ki si je stresel zaspanec z oči.
 
"Kaj je, Kekec?" je vprašala Tinka s tihim glasom. "Ali veš, kje sva? Ali si govoril sinoči s pastirjem? Veš, jaz sem kar zaspala. Tako sem bila trudna ... A danes me zopet boli noga. še huje me drega po členku kakor včeraj. O, kako prideva domov?"
 
Tinka je pomolila izpod odeje nogo. Kekec se je prestrašil, zakaj noga ni bila več rdeča, ampak višnjeva in tako hudo zatekla. - "Hm," je odvrnil in si ni znal pomagati v svojih skrbeh. "Bom že moral spet namočiti platno v vodo in ti obvezati nogo. Nesel te bom na rokah kakor včeraj. Samo če naju divji mož pusti iz hiše?"
 
Tinka se je začudila, da se je kar dvignila v postelji. - "Divji mož praviš, Kekec?" je vprašala. "Kaj govoriš o divjem možu? Saj sva pri pastirjih. Ali ni res, Kekec?"
 
Kekec je izprevidel, da ne sme prikriti sestrici ničesar. Saj je vedel, da stopi zdajzdaj divji mož v sobico in ga Tinka zagleda. In da bi se ga sestrica ne ustrašila preveč, zato ji mora povedati vse. - "Divji mož, da, divji mož Prisanek," je rekel ves nevoljen in je skrčil pest. "Ti misliš, da sva pri pastirjih. Pa se motiš, Tinkara! Pri divjem možu sva, v njegovi hiši sva. Govoril sem bil sinoči z njim. Premikastil sem ga tako, da bo še dolgo pomnil. Kar ustrašil se me je, ko sem ga zgrabil. In mikastil sem ga, mikastil, da je bilo veselje. Tinka, ali slišiš? Divjega moža sem premikastil sinoči."
 
Tinka ga je vsa prestrašena gledala. V svojem strahu je pričela naglo sopsti in sklepati roke. - "Bojim se, Kekec, bojim se," je zatarnala. "Ali sva res pri divjem možu? Pa ti si ga nabil? O, Kekec, Kekec! Lažeš se ..."
 
Kekec je pričel hoditi po izbi gor in dol. Stiskal je pesti in je bil ves razdražen. Naposled se je ustavil pri postelji in je pomolil Tinki pest pod nos. - "Ali jo vidiš?" je dejal. " S to.le sem ga premikastil, da joj! Zato pa ne javkaj in ne tarnaj! Ali misliš, da ti kaj pomaga? Dokler sem jaz pri tebi, se ne boj ničesar! Najmanj pa še divjega moža. Če te le grdo pogleda, pa ga zgrabim. Zmikastim ga, kakor sem ga sinoči zmikastil. Ali misliš, da se ga bojim? O, bolj se bojim mucike doma, kakor pa divjega moža tukaj ... Le meni verjemi, pa nikar ne javkaj!"
 
"Ovbe, ovbe!" je javkala in tarnala Tinka in se je skrila vsa pod odejo. A tedaj je zaropotalo nekaj zunaj v izbi. Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal Prisanek. - "No, ali sta že pokonci?" je vprašal s svojim bučnim glasom. "Čakam že vaju. Le hitro pridita vun!"
 
Kekec ga je pogledal izpod čela in mu ni odgovoril ničesar. Sam pri sebi pa si je mislil: "Seveda vun naj greva, da naju pograbi in zakolje. Seveda, seveda ... A Kekec je pametnejši nego divji mož, pa ostane lepo v sobici." - Tako se je mislil Kekec in se niti ganil ni. Mož pa je stopil v sobico in se je ozrl po postelji. Iztegnil je roko, pa je odmaknil malce odejo, da se je prikazal Tinkin prestrašeni obrazek.
 
"Ovbe!" je zavpila Tinka na ves glas. "Kekec, kje si?" - A takrat se je že zaprašil Kekec na posteljo. Z obema rokama je zgrabil moža za gosto brado in jo je pričel mikastiti. - "Pusti Tinko! Rečem ti, da jo pusti!" je sopel in oči so se mu kar zalile s solzami. "Pa te spet premikastim kakor sinoči ... Ali boš pustil Tinko? Ha, ali jo boš pustil?"
 
Mož se je zasmejal na glas in je stopil dva koraka od postelje. Kekec je izpustil tedaj njegovo brado in je zdrknil na tla. Stal je tam, pa je pihal kakor mačka. Mož ga je gledal in se mu je smejal. - "Čuden si ti, Kekec, resnično čuden!" je govoril mož. "Prišel sem te klicat k zajtrku, pa pihaš kakor mucek. Glej, zajtrk stoji na mizi. Kar hitro pridita jest, da se mleko ne shladi."
 
Kekec ga je debelo pogledal in se je popraskal za desnim ušesom. Glej no - pa je napravil spet neumnost. Mislil si je, da ga hoče divji mož zaklati. Na, pa ga povabi k zajtrku, prav prijazno ga povabi. Pa če je tudi res? - In Kekec se je popraskal še enkrat za ušesom, pa je poškilil za možem, ki je že odšel iz sobice, Resnično - tam na mizi se je kadila velika skleda žgancev. Prav lepo rumeni so bili žganci in so dišali tako prijetno naokrog, da so se Kekcu kar sline pocedile. Saj Kekec je imel rad žgance; najrajši je jedel rumene žgance, zabeljene z debelimi ocvirki.
 
"Glej no, Tinkara!" je rekel sestrici in je mlasknil z jezikom. "Saj je res skuhal zajtrk za naju. Žganci se kadé na mizi in mlekce. Glej no, Tinkara!" - Kekec je mlasknil še enkrat z jezikom in je že stopil čez prag. "Saj se ne bojim divjega moža. Lahko grem k mizi in jem brez skrbi. Saj me je povabil z lepimi besedami ... Pa kar pojdiva!" je rekel nato in se je obrnil k sestrici. "Kar pojdiva jest! Veš, zameriva se mu, če ne greva ... Kar hitro se napravi, Tinkara!"
 
A Tinka je jokala in se je obotavljala. Siloma jo je oblekel Kekec in jo je kar dvignil in nesel k mizi. Tinki je zakrila obraz z rokami in se je oklenila bratca. In jokala je, na vso moč je jokala, ker jo je bilo strah. Kekec jo je posadil za mizo in ji stisnil leseno žlico v roko. A Tinka ni hotela, resnično ni hotela. Glavo je naslonila na mizo, pa je jokala kar naprej. Kekec jo je pričel zmerjati, a vse ni pomagalo nič, prav nič.
 
"Jej, Tinka, jej!" ji je prigovarjal tudi Prisanek. A Tinka je jokala, kar naprej je jokala in niti pogledala ni belega mlekca. A tedaj je divji mož zažvižgal. In kar hipoma je pritekla v izbo bela, majhna mucika. Lepa je bila mucika in je imela krog vrata privezan rdeč trak. Zamijavkala je in pogledala na mizo. A potem je kar skočila: naravnost Tinki na kolena je skočila in je mijavkcnila dvakrat. Tinka je dvignila glavo, pa je pogledala muciko. O, lepa je bila ta mucika, veliko lepša nego njena doma. In Tinka jo je kar pobožala in se je nasmehnila. Z rokavom si je obrisala solze z obraza, pa je pričela srebati gorko mlekce. Mucika pa se je stisnila k njej, pa je mijavckala, o, tako prijazni in lepo mijavckala, da se je morala Tinka smehljati.
 
Mož se je namuznil in si je pogladil brado, ko je videl, da je Tinka nehala jokati. Kekec pa je videl, kako se divji mož muza, in vse strah mu je izginil iz srca. - "Saj ni hudoben," je mislil sam pri sebi in je otepal z vso slastjo rumene žgančke. "Saj če bi bil hudoben, bi se ne muzal in smejal ... Hm, nemara sem storil slabo, da sem ga sinoči in danes premikastil? Zameril sem se mu, pa mi vse povrne." - In Kekec je pričel kašljati. Pa je položil žlico na mizo; ozrl se je možu naravnost v obraz in je rekel: "Glejte, stric Prisanek, glejte! Dvakrat sem vas zmikastil, dvakrat sem vam hudo storil. A vse zaradi tega, ker ste hoteli storiti Tinki hudo ... No, ne rečem, da ni bilo prav; a tudi ne rečem, da je bilo prav. Saj veste, stric Prisanek. No, saj ste obljubili sinoči, da obračunate danes z mano. Ali ni res, stric Prisanek?"
 
Mož ga je pogledal, prav grdo ga je pogledal in je odgovoril: "Kekec, ali misliš, da sem pozabil, kar sem ti obljubil? O, ne uide ti kazen. Še danes jo občutiš, počakaj, še danes, ker si bil tako predrzen. Dvakrat si me zmikastil. Zato boš pa služil dva dni pri meni. Moje divje koze mi boš pasel tam gori v skalovju. Ali slišiš, ti potepuh? Divje koze mi boš pasel dva dni. A le glej, da ti nobena ne uide, zakaj kolikor koz ti bo zmanjkalo, toliko dni več mi boš služil. Ali si razumel, potepuh?"
 
"A? Kaj pravite, stric Prisanek?" se je zavzel Kekec in se je kar ustrašil. "Divje koze naj vam pasem? O, stric, saj to je nemogoče! Divje koze so hitrejše kakor blisk in plezajo po skalah kakor mačke ... Lepo je pasti našo Kezo za Gmajnico, in človeku ni treba delati nič drugega nego da leži na trati in piska na piščalko. A divje koze, stric, divje koze! Kako naj jih pasem, ko jih pa ne morem? - O, stric! Rajši me nabijte, ker sem vas zmikastil. A divjih koz ne grem past - o, resnično ne grem past!"
 
"Bomo videli!" se je zasmejal mož in je vstal. "Bomo videli, Kekec! Veš, kar lepo te utaknem v malho, pa te ponesem v gore ... Bomo videli, ti potepuh!" - Nato je stopil k Tinki, ki se je bila pričela igrati z belo muciko. Pa se je namuznil in ji je rekel prijazno: "A Tinka je pridna deklica. Ubožica, pa nožica jo boli. A nič ne maraj, Tinčica! Glej, vzeli bomo iz omare škatlico, iz škatlice belo mazilo, pa bomo namazali bolno nožico. In Tinke ne bo bolelo več, prav nič je ne bo bolelo več."
676

urejanj