Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

dodanih 7.143 zlogov ,  pred 6 leti
 
"Bomo videli!" se je zasmejal mož in je vstal. "Bomo videli, Kekec! Veš, kar lepo te utaknem v malho, pa te ponesem v gore ... Bomo videli, ti potepuh!" - Nato je stopil k Tinki, ki se je bila pričela igrati z belo muciko. Pa se je namuznil in ji je rekel prijazno: "A Tinka je pridna deklica. Ubožica, pa nožica jo boli. A nič ne maraj, Tinčica! Glej, vzeli bomo iz omare škatlico, iz škatlice belo mazilo, pa bomo namazali bolno nožico. In Tinke ne bo bolelo več, prav nič je ne bo bolelo več."
 
Mož je odprl omaro in je vzel iz nje belo škatlico. Namočil je v vodo beli platno in je stopil k Tinki. - "Pokaži tisto grdo nožico, ki te tako boli," je rekel. Tinka se je obotavljala, ker se je še vedno bala divjega moža. A noga jo je pričela zopet boleti, da je kar stiskala ustna. Pa se je domislila, da jo nemara divji mož res ozdravi. Zato mu je pomolila oteklo nogo in je zakrila obrazek z rokami. - "Ovbe!" je rekel mož in je pokleknil na tla. "To je pa hudo ..."
 
Prijel je Tinko za bolno nogo in jo je stisnil, da je deklica zavrisnila bolečine. A mož se ni zmenil za to, ampak jo je stisnil še enkrat. Nato je umil nogo s platnom in jo je namazal z belim mazilom. Skrbno je zavil vse stopalo gor do členka in je vprašal potem: "Ali še boli, Tinčica? Kajne, da ne boli več? O, zdrava bo, kmalu bo zdrava ta grda noga. Veš, kar lepo boš ležala na posteljici, in se boš igrala ves dan z muciko. Pa ti bo kratek čas."
 
Mož je dvignil Tinko in jo je nesel v sobico ter jo je položil na posteljo. Bela mucika je tekla za njima in je skočila kar na posteljo. Mijavckala je tako lepo in je dvigala košati rep, da se ji je morala Tinka na glas smejati. Bolečina v nogi je prenehala in Tinke ni bolelo več. Zato pa je bila vsa vesela in je gladila muciko, ki je skakala po postelji semtertja. Govorila ji je lepe besede in mucika ji je odgovarjala mijavkajoč in božajoč s svojimi belimi, mehkimi šapkami.
 
Mož se je povrnil v izbo h Kekcu, ki je sedel za mizo in je premišljal o veliki kazni, ki mu jo je hotel naložiti stric Prisanek. Hm, pa tudi ni lahka stvar pasti divje koze po skalovju. Kekec je to dobro vedel. Zato pa se je držal tako kislo in si je grizel kazalec desne roke. Pa je že celo mislil: "O, ne pojdem past divjih koz, pa naj se postavi stric Prisanek na glavo! Ne pojdem ... A če me bo hotel prisiliti, se mu zaprašim v obraz in ga zmikastim kakor sinoči in davi. O, le naj poizkusi!"
 
Toda mož je zgrabil samó malho ter je vrgel Kekeca preko ramena. Dolgo palico mu je potisnil v roko in je rekel osorno: "Ali, potepuh! Čaj je že, da greš past. Koze že čakajo, ker bi rade jedle zelišče, dokler je še rosa na njem. Alo, gobezdalo prismuknjeno, alo!"
 
Kekec se je nakremžil in se je hotel obotavljati. A mož ga je kar potisnil skozi vrata. In tedaj je Kekec videl, da ne pomaga vse nič. Pa tudi na to ni več mislil, da bi premikastil divjega moža. Kar minila ga je vsa upornost in naglo je pričel stopati po gorski stezi navkreber. Šla sta skozi rušje in sta prišla na zeleno planotico, ki je bila kroginkrog zagrajena z visokim, lesenim plotom. In po tej planotici je ležalo polno divjih koz. Mož je zažvižgal presunljivo v prste in tedaj so poskočile koze na noge. Pričele so se gnesti okrog lesene lese in so bile vse nemirne, ko so zagledale nepoznanega dečka. Mož je odprl leso in koze so se usule iz ozke staje. Kakor mačke so jele plezati po strmem skalovju in so hitele više, vedno više. Kekec se je praskal za desnim ušesom, ko je gledal za njimi in postajalo mu je vroče. - "Kako naj jih pasem, ko pa bežé kakor blisk po gori?" je zajavkal. "Do večera izgubim vse in se vrnem sam nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!"
 
"Ne bo tako hudo, kot si misliš," mu je odvrnil mož in se je namuznil. "Potepuh, da si me dvakrat premikastil - o, zato si imel poguma zadosti. Da bi pa pasel le dva dni moje koze, za to pa ti manjka poguma? Kaj, ti potepuh malopridni?"
 
Kekec se je ugriznil v ustna, pa ni odgovoril ničesar. Molčé je stopal za Prisankom po strmem gramozu, ki je ležal onkraj planotice daleč naokrog tja do samih belih sten. Prišla sta do zmrznjenega snežišča in sta šla kar naravnost preko njega. Nato sta se pričela plaziti po gladkem skalovju za kozami, ki so bile že visoko tam gori. Počasi sta se premikala kvišku, ker sta morala biti previdna in sta morala paziti, da se ne prevrneta v globoki prepad, ki je zijal pod njima. Oprijemala sta se ostrih robov in tuintam sta se morala dvigniti kar z rokami, ker jima niso našle noge varne opore. In tako sta visela za trenutek med nebom in zemljo. Da bi se bil odkršil ostri rob, ki sta se zanj držala z rokami, pa bi se bila prevalila naravnost v črno globočino ... Kekecu je lil znoj z obrzaa; a bal se ni. Niti z očmi ni trenil, ko se je ozrl tupatam v grozni prepad pod sabo. Enkrat je še celo zavriskal, ko je zagledal pred sabo veliko, belo planiko. Utrgal jo je, pa jo je zataknil za klobuk poleg petelinjega peresa.
 
"Glej ga, no!" se mu je namuznil Prisanek. "Kaj se ne kisaš več? Pa kdo te je naučil, da znaš tako lepo vriskati? Mislil sem, da se znaš samo širokoustiti in togotiti. No, zdaj pa vidim, da znaš tudi vriskati."
 
Kekec je postal na ozki polici in se je ozrl na moža, ki je stal nad njim. - "Stric Prisanek!" je rekel. "Kdaj sem se širokoustil pred vami? Povejte mi, kdaj sem se togotil? Saj vam nisem hotel storiti nikoli žalega. Zakaj niste pustili Tinkare pri miru? O, nikdar bi vas ne bil premikastil, če bi bili pustili Tinkaro pri miru. Pa tudi te zamere bi ne bilo, in tudi meni bi ne bilo zdaj treba, da pasem divje koze. Resnično, ne bilo bi potreba."
 
"O, glej ga no!" je dejal Prisanek še enkrat in se je zasmejal na glas. Pa sta se plazila spet naprej. Stena ni bila več tako huda, zakaj dvignila sta se do široke police in sta šla po njej, dokler nista dospela do ozkega žleba. Po njem pa sta splezala zložno do široke planote, ki se je raztezala od ene stene do druge. Vsa planota je bila pokrita z belim snegom, ki se je lesketal srebrno v solčnih žarkih. Le tam po obronkih je zelenelo tudi tupatam ubožno zelišče med kamenjem in tam se je že pasla čreda divjih koz.
 
"No, tu sva na kraju najine poti," je rekel Prisanek. "Vidiš divje koze, ki so razkropljene po planoti? Le dobro pazi nanje in glej, da ti nobene ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka koza ... Kosilo imaš v torbi. Večerjat pa že prideš domov. Ko prične solnce zahajati za vrhove gorá, zažvižgaj trikrat v prste. Razumele te bodo koze, pa pojdejo same nazaj v stajo. Še enkrat ti rečem, Kekec: pazi na koze in mi privedi vse nazaj! Natanko jih imam seštete. Ravno sto jih je ..."
 
"Stric Prisanek, ali mislite, da še nisem nikoli pasel?" je odvrnil Kekec. "Zakaj mi naštevate vse tako? Tri leta že pasem našo Kezo za Gmajnico. Pa rečem vam, da v teh treh letih niti kihnila ni zaradi mene ... Ker že moram pasti divje koze, pa jih bom tudi pošteno pasel ... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pustite Tinkaro pri miru, ker ona se rada joče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med nama kakor sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ..."
 
Mož se je zagrohotal, da se se mu dolgi brki kar tresli. Potrepljal je Kekca po rami in mu je dejal: "Ne boj se, Kekec! Tinkari ne skrivim niti lasu na glavi. Tinkara je pridna deklica. A ti si potepuh, ti, Kekec! Le glej, da te ne pograbim enkrat prav pošteno. Potem boš pa zaman iskal po glavi, kje so ti rasli nekoč lasje. Le glej, Kekec!"
676

urejanj