Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 825:
 
==10.==
 
Dolgo bi še bil Kekec na svoji skali, da se ni hipoma ozrl tja v zeleno dolinico. Gledal je in gledal, a koče divjega moža ni mogel zagledati nikjer. Videl je beli prod, pa tudi gorski potok je videl in je še celo slišal njegovo šumenje. A domovanja divjega moža ni videl nikjer. Samo kamenit zid je videl, in tisti zid je segal od proda pa do samih strmih sten skalnate gore. Visok je bil zid, in Kekec je bil prepričan, da ga ne more nikdar preplezati. Pa se je Kekec čudil in je ugibal, čemu vse to? In ugibal je, kje pač stoji kamenita koča. Pa naj je ugibal in gledal še tako, koče vendarle ni videl nikjer. - Naposled se je naveličal ugibanja in iskanja. Pogled mu je hitel preko zelenih gozdov in mu je obvisel na polju, ki se je širilo onkraj gozdov. In kar hipoma je Kekec zavriskal in je pričel vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico. Bele hišice je videl; sredi njih pa se je dvigal rjavi zvonik farne cerkve. Kekec je kar poskočil na noge in je strmel in vriskal. Gelj, saj ni daleč od doma. O, samo dobro uro hodá, pa je doma pri materi in Kezi. A kaj pomaga vse to, ko pa mora služiti pri divjem možu, ki ga ne izpusti izlepa. Še tri dni mora služiti in še tri dni ne more domov.
 
Kekec je postal žalosten, da je povesil glavo. Iz žepa je privlekel svojo ljubo piščalko, da bi si zapiskal v svoji žalosti. A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v solčnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že pri sami misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tiste strašnem skalovju.
 
"Kaj ni ta gora Škrlatica?" je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. "Resnično - to je Škrlatica, in na Škrlatico ni še nihče priplezal. O, in kako tudi? Niti jaz bi si ne upal, niti jaz, ki se ne bojim divjega moža Prisanka. In tam doli je log, zeleni log Vile Škrlatice. Kaj, če bi jo poklical, da mi da cekin? Za cekin pa si kupim citre. In sviral bom, od jutra do mraka bom sviral ... Kaj, če bi jo res poklical?"
 
In Kekec se ni dolgo pomišljal. Že je vtaknil piščalko v usta in že je hotel zapiskati. A tedaj je pogledal še enkrat na strašne stene visoke Škrlatice in je vzel piščalko iz ust. Pa se je začudil, na glas se je začudil. Zagledal je tam nad ozko planotico, pokrito z belim snegom, nekaj črnega, ki se je plazilo po gladki, navpični steni. - "Ali je to divja koza ali kaj?" je pomislil Kekec in je pogledal še natančneje na divjo Škrlatico. In tedaj je spoznal, da se tam ne plazi divja koza, ampak človek. - "Ovbe!" je izpregovoril Kekec na glas. "Pa kdo se plazi tam gori? Kdo je tako pogumen? Ovbe! Omahnil bo, pa se bo prekotalil v globočino!"
 
A človek tam gori se je plazil naprej. Iz daljave se niti razločevalo ni, ali je velik ali majhen. Samo to se je videlo, da je človek. Počasi, počasi se je plazil po steni in se je ustavil tupatam, kakor bi se hotel oddahniti in spočiti od truda in napora. A potem je plezal spet dalje, počasi, počasi kakor polž.
 
Kekcu so se naježili lasje na glavi, ko je gledal to vratolomno plezanje. "Prekotali se, resnično se prekotali," je ponavljal vedno in vedno v svojem strahu. "O, ti tepec, ki plezaš po Škrlatici! Kaj ne veš, da še nihče ni prišel do vrha? Prekotališ se, prekotališ ..."
 
Človek tam na Škrlatici je ravno preplezal steno. Obstal je za trenutek na visočini; a potem je izginil kar hipoma. - "Ha, kaj se je prekotalil?" je vprašal Kekec in mraz ga je stresel. Še natančneje je pogledal v skalovje, a tedaj je spet zagledal človeka, ki se je že plazil po drugi steni. To pa je razjezilo Kekca tako, da je kar stisnil pesti in je zavpil: "Ali mi greš nazaj, tepec? Kaj se plaziš tam gori? Ali ne vidiš, da se prekotališ? O, tepec, tepec, ki hočeš na Škrlatico, kamor ne upa niti Kekec, ki je dvakrat premikastil divjega moža Prisanka ... Ali mi greš nazaj!"
 
A človek tam gori ga ni mogel slišati, ker je bil predaleč in previsoko. Kekec je videl zdaj, da se tisti tepec ne premika več počasi, ampak naglo, naglo, kakor da bi se mu mudilo. Kar zagomazelo mu je po hrbtu in nič več ni mogel gledati tistega drznega plezanja. Obrnil se je vstran in si je zakril oči z rokami ... Ko se je nekoliko pomiril, se je spet ozrl tja gor na Škrlatico. Zagledal je človeka že vrhu stene. Stal je mirno tam, kakor da bi počival po trudapolnem potu. A že se je obrnil in začel plezati navzdol.
 
"Ha, kaj ti nisem rekel, da ne prideš nikamor?" je zavpil Kekec in si je oddahnil. "O, nihče ne pride na Škrlatico, nihče! Samo Kekec bo prišel nekega dne, samo Kekec, ko doraste in bo močan kakor divji mož Prisanek ... Le hitro nazaj, ti tepec, in pazi, da se ne prekotališ!"
 
Kekec je skočil s skale in je zavriskal. A tedaj je zabrlizgnila nedaleč tam na obronku divja koza in se je zaprašila preko snežišča. - "O, joj!" je zavpil Kekec in je pričel teči za njo. A divja koza je bežala kakor blisk. Hitel je po skalovju in je kar hipoma izginila med razpokami. Ves upehan je obstal Kekec onkraj snežišča in je gledal po skalah. A divje koze ni videl več. Pa je pričel spet javkati in stokati. Z lepimi besedami je klical kozo nazaj. A koza ga ni poslušala, pa tudi vrnila se ni. - "Dva dni več bom moral služiti divjemu možu. Bog ve, koliko mi jih uide še danes? In jutri in pojutrišnjem ... O, nikoli ne bo konca moje službe, o, nikoli!"
 
Ves obupan je sedel na skalo in se je nakremžil. A tedaj se je domislil človeka, ki je bil lezel na Škrlatico. Ozrl se je na divje pečine in je zagledal človek, ki se je plazil že globoko doli pod planotico. Kar nenadoma mu je izginil izpred oči, zakaj splazil se je bil v globok žleb, ki se je vil med skalovjem prav dol do zelenega rušja. - "O, ni se prekotalil!" se je zasmejal Kekec, ker je bil vesel, da se ni dogodila nesreča. "Še o pravem času je slišal moj glas, pa se je vrnil. Kaj hoče na Škrlatici? Saj ne pride do vrhi, nihče ne pride do vrha. Samo Kekec lahko pride, samo Kekec, ki je že dvakrat premikastil divjega moža Prisanka. Pa mora pasti zaradi tega divje koze, te preklicane koze, ki bi jih najrajši podavil!"
 
Kekec se je zasmejal še enkrat in je pogledal na Škrlatico. Še enkrat je zagledal predrznega človeka. Ravnokar je priplezal iz globokega žleba. Toda hipoma je izginil med gostim rušjem in Kekec ga ni videl več.
 
Kekec se je zleknil po skali. Prijetno ga je ogrevalo solnce, ki se je smejalo z modrega neba. Smrtna tišina je vladala med divjim skalovjem. Čulo se je samo pritajeno šumenje gorskega potoka, ki je tekel tam doli med kamnenitim prodom. Kekec se je solnčil kakor martinček. V ustih mu je tičala njegova lepa piščalka in Kekec je piskal. Svoje najlepše pesmi je piskal, pa je pozabil na divjega moža in na svojo težko službo ...
 
Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje deklica. Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu, ki se je dvigal lepo in prijazno onkraj rušja. V roki je držala velik in rdeč mežikelj. Tuintam ga je pogledala in se je nasmejala. - "Pa sem ga le utrgala!" je rekla tedaj. "O, huda je bila pot preko tistih groznih skal! A vendarle sem prišla do mežikeljna in sem ga utrgala. Pa bo zdaj Vila ozdravela ..."
 
Bila je Jerica, ki jo je bil videl Kekec na Škrlatici. V ranem jutru je zapustila Vilin dvorec, pa je splezala na goro. Strašne so bile skale in prepadi tako grozni! A Jerica jih je premagala, pa se ni bala. Kadar se je pričela tresti nad strmim prepadom, pa se je kar pokrižala in je poklicala svojo mamico iz nebes. In minil jo je strah in nič več se ni tresla. Tako je našla visoko tam gori na mrzli steni rdeči mežikelj, in zdaj ga nese bolni Vili, ki jo gotovo že težko čaka doma.