Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

dodanih 11.608 zlogov ,  pred 6 leti
In Jerici je postalo v srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A Vila jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila z lepimi besedami. Za roko jo je držala in jo je vedla skozi rušje. Preko brvi jo je vedla v samotni dehteči log, kjer se je svetlil sredi večernega mraka njen krasni dvorec ...
 
==11.===
 
Kekec se je postavil kraj lesene lese in je gledal, kako so se zgrinjale divje koze po staji. Že so polegale po rosni travi, ko je prišel Prisanek. - "Dober večer, stric Prisanek!" ga je pozdravil Kekec. "Lepo sem jih prignal domov. Prav pridno so se ves dan pasle. Hm, zadovoljen bi bil z njimi, da ni bilo onih treh preklicanih nebodijihtreba. A kaj bi se zdaj jezil? Saj ne pomaga prav nič. Iščite, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice, iščite! Kaj morem za to? Ušle so mi, vam rečem, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice so mi ušle. Kar poskočile so - irk! In bilo jih ni nikjer več ... To vam povem že zdaj, stric Prisanek. Vem, da ne bo zamere."
 
"O, kajpak! O, seveda! Da mi jo vzamete, stric Prisanek!" je odgovoril Kekec, ker se je zbal za svojo piščalko. Kar jopič je zapel, pa je stopil dva koraka nazaj. A Prisanek mu je prigovarjal toliko časa, da je naposled le pokazal piščalko. Mož jo je gledal nekaj časa, pa tudi zapiskal je nanjo. A kar hipoma je prijel Kekca za ramo in je rekel: "Ti, Kekec - ti mi boš prodal to piščalko. Zapiskam si nanjo vsak večer, pa bom lepo zaspal in ne bom stokal nič več. Kar hitro mi povej, koliko zahtevaš zanjo!"
 
Kekcu je stopil samega strahu znoj na čelo. Skočil je k Prisanku in se je obesil za njegovo roko. - "Oj, ne stric Prisanek!" je zavpil. "Ne prodam piščalke. Za ves svet je ne prodam ... Dajte mi nazaj piščalko, mojo lepo piščalko mi dajte nazaj!"
 
A Prisanek je stopil k veliki omari in jo je odprl. Vzel je iz nje zabojček in ga je postavil na mizo. Odprl je pokrov, pa je rekel: "Vidiš, Kekec, to ti dam, če mi podariš piščalko. Poglej, Kekec!"
 
Kekec se je zagledal v zabojček in oči so se mu kar zasvetile. V zabojčku so bile lepe citre. Svetile so se strune, kakor bi bile zlate. Oj, citre so bile tako krasne, da se je Kekcu bliščalo pred očmi. Iztegnil je roko in se je s prsti dotaknil zlatih strun. In citre so zapele, tako lepo so zapele, kot ne poje nobena ptica v samotnem gozdu ... "Ali je res, stric Prisanek?" je govoril Kekec ves omamljen. "Ali mi res daste citre za piščalko? Oj, stric Prisanek, če se ne norčujete?"
 
"Res, res - kar vzemi jih! Citre so tvoje!" je odgovoril Prisanek. Kekcu so so tresle roke, ko je vzel citre iz zabojčka. Z drhtečimi prsti je pričel igrati. A ni mu šlo dobro, ker Kekec še ni bil vajen citer. A vedel je, da bo znal kmalu igrati; v nekaj dneh bo pa že znal svirati najlepše pesmi. Samo, da ima citre, samo, da ima citre! Vse življenje je že hrepenel po citrah. O, ničesar drugega si ni želel na svetu razen citer. Zdaj pa jih ima. Zlate strune imajo in pojejo tako lepo kot nobena ptica. Sam Prisanek mu jih je podaril za piščalko, sam Prisanek!
 
Kekec je poskočil v svojem veselju in je zavriskal. Kar na mizo je poskočil in se je oklenil Prisanka okrog vratu. - "Oj, stric Prisanek, oj, dobri stric Prisanek!" je govoril. "Nikoli več vas ne zmikastim, nikoli več ..."
 
"No, no!" je zamrmral Prisanek in ga je postavil na tla. Zasmejal se je in je nadaljeval: "Kekec, ali vidiš solnce? Čas je, da poženeš koze na pašo. Kar pojdi v stajo in odpri leso. Saj poznajo že same pot. Kar lepo pojdi za njimi. Pa pazi, Kekec! Saj znaš, da te stane vsaka koza en dan ... Danes je nedelja. Priženi domov opoldne! A popoldne si prost!"
 
Kekec je zavriskal še enkrat in je stekel iz hiše. Tekel je vso pot. Samo tam ob zidu se je ustavil, kjer je bil sinoči Prisanek odluščil tisti zlati kamenček. S svojo dolgo palico je pobezal v luknjico. - "Pojde, pojde!" se je zasmejal. "Ej, stric Prisanek! Podarili ste mi citre in ste dobri kot nihče. A vendar vas bom prekanil, oj, lepo prekanil!" - In Kekec se je smejal do staje. Odprl je leso in divje koze so se zaprašile po skalovju. Kekec je zažugal s pestjo za njimi. - "Pa tudi vas bom prekanil. O, le čakajte! Samo štiri dni vas bom še pasel. A potem nikoli več ... O, le počakaj, ti divja zverjad! Ti še ne poznaš Kekca!"
 
Kekec je pobral velik šop slame in ga je zvezal z vrvjo. Pritrdil ga je k svoji malhi in tako se je pričel plaziti po skalovju za divjimi kozami. Tam na planotici pa je pričel naglo vezati slamo. Na štiri šope jo je razdelil in jo je trdo zvezal. Nato je šel preko zmrznjenega snežišča in je postavil na vse štiri strani šop slame in ga je pritrdil z debelim kamnom k skali. Nato je šel nazaj in je sedel na svojo skalo. Gledal je tja gor, kamor je bil postavil tiste štiri šope slame. Glej, pa se je še celo njemu zdelo, da sedé
tam gori štirje možički. Zavriskal je, da je poskočila nedaleč vsa prestrašena koza. Zaprašila se je preko snežišča in je hotela v skalovje. A hipoma je obstala, ker je mislila, da sedi tam na skali človek. Obrnila se je, pa je bežala v drugo stran. Pa tudi tam je sedel možiček; ravno tako na tretji in četrti strani. Koza je videla, da ne more nikamor. Zato je šla nazaj po snežišču, pa se je pričela mirno pasti.
 
Kekec se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. - !Ali vidiš, prismuka kozja?" je govoril. "Prekanil sem te, kot te še ni nihče prekanil. Pa uidi zdaj, če moreš! O, le uidi! Zdaj poznaš Kekca in se ga boš spominjala vse življenje ... Hehe, le pojdi v skalovje! Le pojdi!"
 
Ko se je Kekec naveličal smeha, je pričel vriskati in peti, da je odmevalo vseokrog od visokih snežnikov. Saj ima zdaj citre, najlepše citre ima na svetu. Vse svoje življenje bo zdaj sviral lepe pesmi, da bodo ljudje kar strmeli. Saj pravim - Kekec, ta Kekec! Prevejan ti je in navihan, pa ima srečo povsod, kamor pride. Še celo divjega moža je prekanil in ga je ociganil za zlate citre. Saj piščalka ni vredna dosti; mogoče dve piškavi dvajsetici. A za citre bi že moral šteti cekine, če bi jih hotel kupiti. Pa jih je dobil skoro zastoni. Piškavo piščalko je prodal, pa je dobil citre ... Saj pravim - Kekec, ta prebiti Kekec, ki se mi smeje sreča, kamor le pogleda.
 
In Kekec je vriskal in prepeval v svoji radosti. Samo enkrat je utihnil. Zaslišal je ubrano zvonjenje, ki je prihajalo iz daljne dolinice. Pa se je Kekec domislil, da je danes nedelja. Poslušal je zvonjenje, ki je prihajalo tiho in lepo k njemu na visoke snežnike. Snel je klobuček z glave. Prekrižal se je, pa je poslušal, poslušal ...
 
Tisto lepo, ubrano zvonjenje je poslušala tudi mala Tinka. Sedela je na trati pred kamenito hišo in se je igrala z belo muciko. A kar hipoma je začula tisto zvonjenje. Nekaj trenutkov je strmela in se je čudila. A potem se je domislila, da je danes nedelja. O, ob nedeljah jo je mamica vedno oblekla v lepo obleko. V rdečkasto šlabankico jo je oblekla in krog vrata ji je zavezala svileno rutico. Pa sta šla s Kekcem k maši. Pri maši pa je bilo tako lepo, o tako lepo! - Glej, pa tudi danes je nedelja. A danes ne gre k maši, ker mora biti daleč od doma pri Prisanku. Bog ve, kaj dela zdaj mamica? Že dolgo časa je ni videla, o, tako dolgo že ne ... Tinka je povesila glavico. V mladem srčecu jo je zaskelelo nekaj bridkega, da je vzdihnila na glas.
 
"Mamica! Mamica!" je zaklicala potem in je zajokala. Bela mucika je mijavkcnila in je dvignila rep. Stisnila se je k Tinki. A Tinka je ni videla več. Tinka je jokala, na ves glas je jokala in je klicala mamico. Iz hiše je pritekel Prisanek ves prestrašen, misleč, da se je dogodila nesreča. - "Kaj je, Tinčica? Kaj je?" je izpraševal in se je sklonil k njej.
 
A Tinka mu ni odgovorila, ampak je jokala vedno huje. Prisanek ji je prigovarjal z lepimi besedami. A vse ni pomagalo prav nič. Tinka je jokala venomer in je klicala mamico. Prisanek si ni znal pomagati več. Prijel je jokajočo deklico, pa jo je ponesel v hišo. Ponujal ji je sladkarije in je govoril lepe besede. A Tinka ni marala prav za nič. Niti poslušala ga ni, ampak je jokala, da se je kar tresla.
 
"Hm," je godrnjal Prisanek, ker si ni znal več pomagati. "Kaj naj storim, da jo potolažim? Kar neprej se joče ta nesrečni otrok in noče odnehati ... Kaj naj storim? Najbolje bo, da počakam Kekca. Kekec ti zna vse, pa bo tudi znal potolažiti Tinko. Pribita reč! Če se bo zdaj kremžila tako vse dni? Pa kdo bo poslušal ta vrišč, kdo? Hm, najbolje bo, če pošljem oba domov, še preden odpase Kekec svojih pet dni. Pa sem se veselil, da sem prišel tako lepo do pastirja. No, pa bom moral spet sam pasti, ker ne prenesem tega vrišča in stokanja. O, resnično ne prenesem ..."
 
Prisanek se je praskal za ušesom in je godrnjal. A Tinka je sedela tam na posteljici in je bridko jokala. Z rokami si je zatiskala rdeči obrazek in je klicala mamico, samó mamico. Prisanek pa je mrmral in si je zatiskal ušesa. - "Oj, Tinčica, ali slišiš?" je zaklical tupatam prav sladko. "Ne joči, Tinčica, ker je tako grdo, če jočeš! Saj pojdeš k mamici. Še danes te ponesem k njej. Samo da ne boš več jokcala. Ali slišiš, Tinčica?"
 
Bilo je vse zaman. Tinka ga niti slišala ni, ampak je jokala na ves glas, da je bila že vsa hripava. Prisanek je zmajeval z glavo in odšel iz hiše. Stopil je na trato, pa je pogledal solnce, če bo že kmalu poldne. Komaj je že čakal, kdaj prižene Kekec koze z gorá. Saj Kekec je navihan in zna vse. Pa bo znal tudi potolažiti nesrečno Tinko, ki se dere tako grdo tam v hiši. Samo da bi že prišel! A solnce še ni prišlo do srede neba. Kekca še ne bo tako kmalu ...
 
<*>
Lep je bil vrt, ki se je širil okrog belega dvorca Vile Škrlatice. Bilo je vse polno gredic, posejanih z najlepšimi gorskimi cveticami. Prijeten, blagodajen vonj se je širil kroginkrog, da se je Jerica kar smehljala, ker ji je bilo tako prijetno v srcu. Poslušala je ptice, ki so prepevale po širnem logu in se je čudila temu krasnemu petju. Sedela je na klopci sredi čudovitega vrta, pa se je smehljala, samo smehljala, ker je pozabila sredi te krasote na vse - na skrbi in na svojo grenko žalost.
 
A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo daleč tam iz zagorske vasi. Jerica se je zganila in je poslušala. In hipoma se je spet domislila Kekca in Tinke ter uboge mačehe, ki vzdihuje zdaj doma po otrokih. Zabolelo jo je v srcu, da je vzdihnila na glas ... Kaj dela tukaj pri Škrlatici? Ali ne bi bilo prav, če bi se napotila domov, pa bi povedala mačehi vse? In mačehi bi odleglo, ker bi vedela vsaj to, da sta Kekec in Tinka še živa ... O, resnično - kar domov se napoti. Razveselila se je bo mačeha, da le kaj! Pa ji pove Jerica vse, kje sta Kekec in Tinka. Še enkrat vzame slovo, potem pa se napoti čez gore k teti Nežati in tam bo služila, tako dolgo služila, da bo prav teti Nežari.
 
Tako je sklenila Jerica in je vstala. Hotela je v dvorec, da se lepo zahvali Škrlatici za dobroto in prijaznost. Poprosi jo za tisti rdeči mežikelj, da ga ponese domov mačehi. Z njim se je pozdravila Škrlatica, pa se pozdravi tudi uboga mačeha, ki je tako bolna. Saj Jerica ni bila huda nanjo, prav nič ni bila huda, čeprav jo je spodila mačeha od doma. Jerica je bila prepričana, da mačeha ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako zadirčna in nagla. Nemara ji je zdaj celo žal, da je spodila pastorko od hiše, pa se kesa. Nemara ...
 
Še preden je Jerica napravila tri korake, je prišla Škrlatica iz dvorca. Deklica ji je povedala, da hoče domov k mačehi. Lepo jo je poprosila za tisti rdeči mežikelj, ki ga je prinesla z gore. - "Bolna je mačeha, pa se mi smili," je dejala. "Lepo vas prosim, gospa! Saj vi ga ne rabite več. Jako bi vam bila hvaležna, če bi ozdravila mačeha ..."
 
Škrlatica jo je pobožala po laseh. "Pridna deklica si, Jerica, in imaš zlato srce!" je odgovorila. "O, rada, prav rada ti dam tisti mežikelj. Saj je tvoj, ker si ga utrgala ti. A počakaj še malo! Popoldne pojdeš v vas. Nočem ti braniti. Samo kosila moraš še počakati ... Lepo boš ostala doma in ne bo ti treba k teti Nežari. Verjemi mi, da te bo imela zdaj mačeha rada. Saj ve, da jo je kaznoval Bog, ker te je zapodila tako grdo od hiše. Bog jo je kaznoval s tem, da sta ji izginila Kekec in Tinka. O, le verjemi mi, Jerica, da te ne pusti mačeha več od doma. Obdržala te bo pri sebi in te bo imela rada."
 
"O, da bi bilo res!" je vzdihnila Jerica. "Tako rada sem doma! Že zaradi mamice, ki počiva že tako dolgo v grobu. O, da bi bilo res!"
 
In Jerica je vzdihnila še enkrat. A vendar ji je vstala v srcu radost. Skoro verjela je Škrlatici. Saj Škrlatica je Vila, pa se ne more lagati. Mogoče res ostane doma in ji ne bo treba iti služit v grenko tujino? O, mogoče! Pa bo veselo zopet doma. Živela bo pri Kekcu in Tinki, ki ji ima tako rada. In oče bo zadovoljen in mačeha je ne bo grdo gledala, ampak jo bo ljubila kakor Kekca in Tinko ... O, da bi bilo tako, kor pravi Škrlatica! O, da bi bilo res!
 
Jerica je šla za Škrlatico in se je vsa vesela in srečna smehljala ...
 
==12.==
676

urejanj