Radoslav Štrboncelj: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39
| vir= {{fc|dlib|GG5N653B|s=2–3|30}}, {{fc|dlib|JSOCSPFD|s=2|31}}, {{fc|dlib|6ZULHI5S|s=2–3|32}}, {{fc|dlib|EXW4BXRC|s=2|33}}, {{fc|dlib|473IFC2O|s=all2|34}}, {{fc|dlib|ZZ27WGAQ|s=all|35}}, {{fc|dlib|9YYGIM2L|s=all|36}}, {{fc|dlib|L0TMNVKT|s=all|37}}, {{fc|dlib|9503974S|s=all|38}}, {{fc|dlib|4WRD3GY8|s=all|39}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 134:
 
— Kaj pa vi gospod doktor, ali še bolehate na želodcu?
{{prelom strani}}
Gospoda Poljanca je predramilo to očetovsko vprašanje iz potrebnega dremanja; kajti poleg opisanih lastnosti, je imel g. Poljanec tudi še dvoje drugih: on je namreč bral, kedar so drugi jeli, in takrat spal, kedar so drugi bdeli. Da je tudi takrat spal, kadar so drugi spali, je jasno. A predno je g. Poljanec izrahljal se iz svoje komoditete, oglasil se je že tudi Rodi in dejal:
 
— »Ah, kaj želodčna bolezen, to je že prestano. A ta zaspanost, ta je predhodnica božjega žlaka.«
 
Božjega žlaka in muh, padlih v juho, pa se je g. Poljanec jednako bal. In to tudi opravičeno. Neka njegove tete tete stara mati ohromela je baje v nežni starosti 74ih let vsled kapi; kedar je bilo vroče, je postal ubogi bolnik rdeč v obraz; in nekdaj, ko je sedel v kočiji zaspala mu je leva noga. Vest mu ni dala miru, in potožil je svoje gorje prijatelju Rudiju. Rudi je seveda vedel takoj, koliko je ura bila, in v prirojeni svoji zlobnosti ga je potolažil z besedami: Prijatelj dan plačila se bliža! Naredi testament! Tvoji dnevi so šteti – božji žlak visi nad teboj!«
 
Gospod Poljanec pa je dvignil žalostne svoje oči k nebu, ter prav iz srca vzdihnil: »O preljubi sv. Jožef, še par lepih sulcev naj vjamem, čim več tim rajši, in prav naj se spokorim, potem pa magari!«
 
Ne vemo, ali se je takrat g. Poljanec šalil, ali ne, toliko pa je bilo znano, da je tozadevne pripombe vedno ogorčeno s kako polomljeno zafrkacijo ali »retur kučo« zavrniti skušal. Tako je tudi tisti večer odvrnil:
 
— »Božji žlak je huda stvar, saj vidite mladeniči, kako se godi dr. Rodiju, ki je brez žlaka – udarjen!«
 
»Mladeniči« bil je Poljancev glavni argument, kedar se mu je nekako slabo godilo, in je bil mož v stiski, katero »returkučo« bi privlekel iz ogromne svoje remize na dan. Mož ni seveda pomislil, da javno s tem proglaša, kako zelo mu pomanjkuje čilosti in živahnosti mladostnega duha.
 
Vsled tega prehoda na polje tistih bolezni, ki niso gospoda Radoslava prav nič zanimale, jel se je le-ta že bati, da bo v ti družbi ostala vsa njegova diplomacija na cedilu, in da ne bo za njegovo stvar niti koraka pridobljenega{{redakcija|,|.}}
 
— Kaj ne g. Štrboncelj – to je huda družba, v katero ste zašli nocoj. Peče kakor paprika v očeh, ali poper na jeziku! – posegel je vmes skromni prof. Pika.
 
— O prosim – obotavljal se je s svojo sodbo g. Radoslav, ali med tem naskočila je že globoko užaljena armada nesrečnega filologa. –
 
— Ali je to dogma ali samo tvoje osebno mnenje? Ali govoriš ex kathedra ali si pijan? interpeliral ga je Brumen.
 
— Prekliče naj, čemu pa molči sedaj, kakor špitalska vrata?
 
— Če ne prekličeš takoj, postavimo te mesto tistega moža k sv. Florijanu, ki vodo bruha. Ob enem avanziraš za ravnatelja dotične okrožne šole! – določal je prijatelj Brumen.
 
In prof. Pika je pod moralnim pritiskom, nad katerim se tako blagodejno zgraža § 99 kazenskega zakonika, malodušno a svečano zagotavljal, da vse prekliče, kar je, in tudi kar bo sploh v prihodnje še govoril.
 
S tem je bilo omizje zadovoljeno, in v nekako spravo je še pripomnil inkvizitor Brumen:
 
— Vemo, da si junak, prijatelj Pika, in znano je, da si se nekoč celo drznil nastopiti proti našemu katehetu. – Ali proti nam, prijatelj – pomisli vendar, to bi ne bilo niti taktno, kolikor se jaz razumem na te stvari. Izvoli pa se v razsodbo obrniti na gospoda Poljanca, ki se med nami skoro najbolje razume na bon-ton. O finesah, kedaj se imaš komu pokloniti z naslovom »mrha«, kedaj »kanalja«, o tem se ti še niti ne sanja.
 
Gospod Radoslav in g. Poljanec, ki sta se zabavala ravnokar o neki važni narodno-gospodarski zadevi, in sta razpravljala ali so kure boljša jed ali vampi s parmezanom in citrono, postala sta čuvši zadnje besede Brumnove nekoliko pozornejša na družbo: Poljanec, ker je čul iz tujih ust citirati lirične svoje apostrofacije, gospod Radoslav, ker se je moral s silo zopet zagotoviti, da je pri »rujavi žabi« in ne morda v Abruzzah ali kje drugod, kjer še cvete roparska romantika.
 
Gospod Poljanec je postal v tem precej zgovoren, ker je našel na svoji strani g. Radoslava, ki se je njemu nasproti tako vedel, kakor je to zahtevala splošna olika, in socijalna stopinja, na kateri je prestoloval g. Poljanec. G. Radoslav pa je vedel, kako se treba n. pr. že g. svetnikom nasproti obnašati, vedel pa tudi, kaj gre dostojanstvenikom in visokim glavam sploh. Tega finega takta pa manjka žalibog dandanes naši mladini, čemur je krivo najbolj čitanje slabih časopisov, ki spodkopujejo vsako avtoriteto, potem pa tudi to, da se po naših boljših srednjih šolah uči dogmatika samo po eno leto.
 
G. Radoslav pa je znal, kaj zahtevajo družabni oziri, znal je, kaj je disciplina, kaj služba, in kar je še takih fundamentalnih potrebščin za človeka, ki misli napraviti karijero.
 
Za to se je tudi od visokih ljudij vedno rad poučiti in posvariti dal, posebno očetovski ton ugajal mu je izredno; za kako obljubico samo na sebi zahvaljeval se je s srčno udanostjo, priznaval in potrjeval je iz principa, soglašal vedno, oponiral nikdar, pred vsem je pa tuje mnenje spoštoval, in kar je posebno potrebno za vladnega človeka: stal je pri vsem tem vedno nad strankami.
 
Navzlic vsem tem prednostim in vrlinam pa se le ni posrečilo priti g. Štrbonceljnu do zaželjenega smotra in do pomenka, kako bi se dala odpraviti njegova najstarejša in ob enem tudi najnovejša bolezen. Od teh ljudij kaj zvedeti, saj tedaj, kedar so bili v družbi, bilo je naravnost nekaj nemogočega, to je že uvidel g. Radoslav Štrboncelj. Odločil se je torej, da počaka ugodne prilike, ko dobi tega ali onega izmed zdravnikov samega in ga morda le spravi v resen pogovor.
 
In glejte tedaj – ura je bila že čez enajst – se je zgodil »slučaj, ki ni bil slučaj«, ali kakor bi se reklo v dobro vernih krogih, pojavil se je ,čudež'.
 
Pri »rujavi žabi«, kjer je tičala razen vedno živahnega Poljanca cela družba, kot pribita do polnoči, domislil si je nakrat prijatelj Brumen, da bi bilo spodobno, ko bi se napravil izlet k bratski družbi, zbrani pri »slovanski barki«, k slavnoznanim Tartarjem. Tudi ura poseta bi bila primerna, ker je ravno pol dvanajstih ko delajo ljudje etiketne posete.
{{prelom strani}}