Radoslav Štrboncelj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39
| vir= {{fc|dlib|GG5N653B|s=2–3|30}}, {{fc|dlib|JSOCSPFD|s=2|31}}, {{fc|dlib|6ZULHI5S|s=2–3|32}}, {{fc|dlib|EXW4BXRC|s=2|33}}, {{fc|dlib|473IFC2O|s=2|34}}, {{fc|dlib|ZZ27WGAQ|s=2|35}}, {{fc|dlib|9YYGIM2L|s=2|36}}, {{fc|dlib|L0TMNVKT|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 30:
Prosim vas, neharmoničen! O tem naj bi sodili glasbeniki – kedar je imel g. Radoslav nahod, tedaj je sviral na svoj nos, kakor bi bil navzoč cel vojaški orkester, in bi proizvajal kako secesijonistično uvertiro. Ali če je gospod Radoslav kihnil – čih, čih, čih, čeh – khrmm – potem še malo pohrskal – (smrkanje in pljuvanje na tla odvadil se je bil že kot dijak v VIII. gimnazijskem razredu) – nastala je cela rapsodija. In to naj bo neharmoničen organ, g. Radoslava Štrbonceljna nos!
A kaj se hoče! Z volkovi je treba tuliti – veliki večini ljudij je bil g. Radoslava nos v spodtiko in basta, gospod Radoslav je to vedel, čutil in tudi občutil, posebno v prejšnjih letih, ko je bil navaden študent, in je marsikak brezobziren dovtip podivjanih {{prelom strani}} njegovih kolegov obregnil se ob to njegovo drugo nesrečo. Kolikokrat so ga izpraševali, če samo duha s svojim nosom, in jeli ga ne rabi tudi pri tipanju, pikali ga; kaka sreča zanj, da ne šnofa, ker bi imela sicer c. kr. tobačna režija izvanredne dohodke, on pa grozne stroške, in konečno zatrjevali mu, kako ga zavidajo, njega, ki si brez vsakega napora vedno lehko z jezikom obliže – svoj »horizontalno podaljšani obraz{{redakcija|.«|«.}}
Da so bile vse te šale plitve, zoprne, surove, nedostojne, in neduhovite, je jasno. Jezile so pa g. Radoslava le, jezile globoko v dno njegove duše. Časih jezil se je radi tega svojega nosu nad seboj in nad celim svetom, najbolj pa nad justico, ki se ni še povspela do tistega potrebnega §-a, ki govori o nosni časti.
Vrstica 40:
Ker ni bilo drugega zunanjega in notranjega vzroka takim nečuvenim pojavom najti, je prišel g. Radoslav z apodiktično sigurnostjo na misel, da je gotovo njegov nesrečni nos kriv vsega zlega. Ko pa je nekdaj dekelce, nesoče velikansko mapo z napisom »Musik« nasproti svoji spremljevalki, ravno ko jih je srečal g. Radoslav, s čudnim naglasom izrekla besedo »Veilchenfresser« – tedaj je mož vedel, kaj mu je storiti. –
{{prelom strani}}
Prišel je domov v svojo sobico, približno v takem razpoloženju, kakor ga mora imeti maček, če je požrl grižavo podgano. Bilo mu je, da se določneje izrazim – v splošnem in specijelnem jako »mis«. »Mis« je bil avancement, »mis« uradno delo, »mis« počutki »mis« plača, »mis« nos – s kratka: vse je bilo »mis{{redakcija|.«|«.}}
To slabost pa je imel g. Radoslav, da si je na svoje oči nekoliko domišljeval, vzlasti na topli ton njihov, kakor mu je nekdaj jasno razložil priznan estetik. Umetniško čuteči mož je dejal tedaj, da bi se dalo g. Radoslava prav lahko portretirati z zelenim obrazom in cinobrastordečimi očmi; vsled toplote v barvi pa bi te oči vendar vsakdo moral videti temnorjave, seveda, če ima sploh pravi čut za moderne umotvore, in če prav gledati zna.
Vrstica 58:
V tej družbi zbiral se je cvet vseh tako rekoč državi nevarnih elementov. Toliko, da niso bomb delali, in denarja kovali: sicer so se pa vršila tu vsa ostala hudodelstva, ki so le sploh mogoča, od razžaljenja Njenega Veličanstva kraljice Drage-Drage pa do čitanja in priporočanja skrajno pohušljive Pierre Luys-ove Aphrodite.
Gospod Radoslav pripravil se je primerno za to družbo. Iz kanclije si je dal prinesti svojo delavno suknjo, oblekel si hlače, katere je oblekel samo tedaj, kadar mu je v poznih nočnih urah nezaželjena peristaltika svoje gibanje reflektorično zanesla v noge, in obšil si pošvedrane škarpete na noge, katere si je obdržal za spomin na svoja stradanja polna dijaška leta. Radi kravate je bil v resnični zadregi; nobene tako slabe in razcapane ni imel, da bi mogel ž njo „k žabi{{redakcija|.«|«.}} To pa je vedel, da bo gotovo predmet neslanih dovtipov, ako vstopi s svojo najslabšo. Konečno se odloči, da oddide brez kravate.
Kar mu je še preglavico delalo, je bilo to, da so vse njegove obleke dišale po primernem parfimu. Gospod Radoslav je dajal sicer prednost »Essence de Viole« – a njegov šef je nekoč dejal, da je »Patschouli« najdiskretnejši parfim. V g. Radoslavu se je tačas sicer porodila revolucijonarna misel, da se je zgodila uradna pomota – navzlic temu se je uklonil, in se od tedaj škropil jedino le z »diskretnim pačulijem{{redakcija|.«|«.}}
Ta duh pa je bilo treba za nocojšnjo družbo odstraniti, in šlo se je za to, kako bi se to v naglici doseglo. Jodoform je imel sicer g. Radoslav pri rokah – ali recite kar hočete, jodoform je brezdvomno jako indiskreten parfum. Tabak – pa premalo zakrije, in kadilcev sploh premotiti ne more.
Vrstica 75:
Sicer je bil pa dr. Ridi hud in prepričan narodnjak, namreč, če mu je kdo rekel nemškutar. Kot vojak dosegel je svoj čas ponižno šaržo »asistenc-aretštelfertretarja«, torej človeka, čigar pogreba se vojaška banda sicer udeleži, a kar tako – brez ta »velkga« bobna. Še ne streljaljo mu ne!
Rodi in Rudi sta bila nekoliko starejša kolega, tako v sredi med tistimi, »ki še nič ne vedo, in tistimi, ki so že vse pozabili{{redakcija|.«|«.}} Ridi je trdil, da sta še iz stare šole, ker ne vesta, da je »resorein« najnovejša univerzal medicina. V takih trenotkih je dr. Rudi pomilovalno pogledal svojega mlajšega tovariša, potegnil dvakrat dim iz svoje viržinke k sebi, in neskončno zaničljivo pripomnil »špitalar!«
Dr. Rudi je bil šele par večerov stalen član dičnega gremija pri »rujavi žabi«, odkar je ostavil svoje prejšnje zahajališče »pri umobolni sraki« vsled neprijetne afere z grajščakom Krivcem, afere št. 62 ex 1902. Ta afera pa je bila v tesni zvezi z njegovo afero št. 61, ko ga je bil namreč zapriseženi lovski čuvaj imenovanega grajščaka zalotil brez dovoljenja lovečega v revirju svojega gospodarja, ga na pristno kranjski način ozmerjal, mu vzel puško in ga, ker se je nekaj ustavljal, za nameček še parkrat sunil s kopitom tje v lakotnico s tako silo, da je dr. Rodi dobil po dolgem času zopet pacijenta v roke: samega sebe, in si je lahko svojih čudotvornih zdravil zapisal, kolikor je hotel. Še isti dan zvečer pa se je temeljito sprl z grajščakom Krivcem, ki je tudi zahajal k »umobolni sraki«. Slednji, poštenjak stare korenine, je namreč pričakoval, da opraviči dr. Rodi s par običajnimi frazami svoj samolastni poseg v tuj lov, in stvar bo pokopana; ali doživel je čisto nekaj drugega. Lokavi dr. Rodi je namreč, – svest si svoje krivice, – iz procesuvalne previdnosti, kakor pravijo juristi, takoj poprijel ofenzivo, zahteval od grajščaka, da brez odloka spodi iz službe dotičnega čuvaja, in ko je začuden grajščak to nepričakovano zahtevo odklonil, izjavil je dr. Rodi, da njega, grajščaka, ne smatra več za kavalirja. Na te besede je grajščak sicer rekel, da ga »lovski tat« ne more razžaliti, ali to je bila laž, kajti razžaljenima sta se čutila oba, on in dr. Rodi, in sta drugi dan dva sveže podtemplana poročnika skoz in skoz prebrusila svoje nove podplate, toliko sta imela letanja, predno se je afera sicer na nekrvav a vendar za obe strani časten način rešila. Škodovala je ta afera zgolj nedolžni »sraki«, ki sta jo oba zapustila.
Vrstica 222:
— Kako to? –
— Ker pravi Stritar, »pesnik za nas trpi, da se mi veselimo{{redakcija|.«|«.}} Pri Hribarju pa mi trpimo, da se on veseli. Vidiš, prijatelj Jakec, tako stoji ta stvar. Zato konstatiram z veseljem, da pesnik »Popevčič« se ne šteje še doslej med »mučenike«, kakor se to piše in bere o ostalih liričnih zrakoplovcih. A zato ti nimaš zmisla, moj ljubljeni dvorni svetnik! Kaj pa prav za prav ti čitaš? Pratiko in anonse!
— »Anonse!« zasmeje se prisiljeno gospod Radoslav – »posebno tiste, s katerim vi priporočate svoje tinkture in mazila!«
Vrstica 255:
Na vogalu ulic zavila sta prijatelja v absintsko zeleno meglo popolnem navadne dolgočasne noči ljubljanske.
{{prelom strani}}
==IV.==
Popoludne drugega dne je ura na stolpu bližnje farne cerkve udarila ravno tri, ko se je doktorju Rodiju prav močno rignilo po še ne povoljno prebavljenem »špitalarskem« kosilu. Dr. Ridi je bil, kakor po dnevu vedno, tudi to pot slabe volje. Če se premisli, da mladega zdravnika ne teži navadno ravno prehuda praksa, in da je za svoje službovanje skoro sijajno plačan, je ta slabovoljnost precej neumljiva. Umljiva pa postane, če se zve to in ono, kar imenujemo potem vzroke. Take vzroke je imel tisti dan tudi dr. Ridi, in zato se je jezil na samega sebe in cel svet, in korakal s trdimi koraki po vseh štirih sobah od slavne mestne uprave nakazanega mu bolnišničnega stanovanja.
To stanovanje služilo je že nebroju mladih zdravnikov, in je bilo njihovim potrebam že po nekaki tradiciji prikrojeno in uravnano. Na tem redu tudi sedanji stanovnik njegov dr. Ridi ni hotel ničesar spreminjati, in tako je ostala prva soba sprejemnica, druga ordinacijska, tretja salon, četrta pa spalnica. Ker se je tekom let izkazalo, da treba, ustrezajoč raznim željam stanovnikov, povoljno potrebnega pohištva, nakupilo se je tudi to, da se zadovolji tudi najizbirčnejšega človeka. Zato se ne smemo čuditi, če vidimo nakopičenega raznovrstnega, deloma jako dragocenega blaga v tem bivališču: smirna preproge, težke baržunaste zavese, pozlačene mnogokrake lestence, itd. V spalnici pa je stala še vrhu tega v blagovoljno uporabo na zid prikovana težka kasa – Wertheimerica.
Navzlic vsemu temu razkošju pa je bil, kakor smo že povedali dr. Ridi slabe volje. Prvič se mu še vedno ni povsem izgubil dopoldanski maček, dasi je vzel 2 gr. resorcina. Drugič pa je zvedela njegova momentana oboževanka, da je dr. Ridi pojem večnosti proti vsemu splošnemu pomenu te besede nekoliko po svoje si izvolil razlagati in pristriči, s čemur se pa komaj dobro najdeni vzor šentpeterskega forštata ni nič kaj skladal.
Uzrokov je imel torej dr. Ridi dovolj, da se je korenito jezil nad svojo usodo. Jedino ozir na večnost, ga je zadržal, da ni parkrat glasno zaklel. Bal se je že, da mu ta dan prinese še cel kup drugih sitnosti, in bil prepričan o tem, da se vleže še slabše volje spat, nego je bil davi vstal, ko mu prežene nenaden poset mahoma vse čmerne misli in mu spravi obraz v prostodušen usmev.
Zamišljen v svoje bridkosti in težave ni dr. Ridi čul večkratnega tr{{prelom strani}}kanja na vratih. A ozrši se, zagleda pred seboj ugledno osebo c. kr. konceptnega praktikanta gospoda Radoslava Štrbonceljna.
— A ti si, Jaka! Čisto sem bil pozabil na najino zadevo – Torej sedi! Ali si še tistih misli, kakor nocoj po noči?
— Kajpada, dragi prijatelj: Prišel sem radi potrebne operacije!
— Ah, operacije! – vsklikne Ridi – ha! ha! operacije – torej si hočeš dati na vsak način predrugačiti svoj nos! – Vsekakor, naj velja, kar hoče! Prosim ne smej se, stvar je resna! –
— Ali prijatelj, to je operacija na življenje in smrt – in tudi jako težka, v naših razmerah skoro neizvedljiva. –
— Neizvedljiva? Zakaj naenkrat neizvedljiva? Sinoči si dokazoval, da je povsem izvedljiva, da je malenkost.
— Hm, malenkost, res je malenkost – a potrebnega subjekta, ki bi dal tvoj nos – tega ni pri rokah. –
— Ne boj se Ridi – poizvedoval sem, in pripravljeno imam vse. Vzel sem že odpust in danes dopoldne sem kupil, kar ste mi naročili – in če hočeš, jutri po kosilu – dopoludne pripravite vse, ti, Rodi in Rudi, jaz pa pošljem že zjutraj ob 8.mih svojega »nosača« k tebi.
— Ridi se je smejal, da bi skoro počil smeha, in ni mogel priti do besede. To priliko pa je porabil razburjeni g. Štrboncelj, in zginil kakor maček skozi vrata.
Drugi dan kazalo je stanovanje Ridijevo povsem drugo lice. Vrata so bila trdno zaklenjena, na sredi ordinacijske sobe pa je bila postavljena operacijska miza, na kateri je v vznemirljivem pričakovanju trepetal c. kr. deželnovladni praktikant gospod Radoslav Štrboncelj.
Krog njega sukali, kuhali, in premetavali so po raznih mizicah in skledicah, Ridi, Rodi in Rudi razne instrumente pripravljajoči se na težko operacijo. Rodi prevzel je narkozo, Rudi je bil odločen za asistenta, Ridi pa naj bi bil odgovorni urednik celega podjetja.
Dr. Rodi je velevažno brusil velike škarje. Mimogrede bodi omenjeno, da je bila njegova afera od »rujave žabe« že običajnim častnim potom mirno poravnana, da pa je sedaj tičal že v novi aferi št. 64, ki je bila zaradi tega neprijetnejša, ker sta bila moža, s katerima se je bil pri njej spri, baš ona dva oborožena prijatelja, ki sta mu dosedaj na strani stala pri vseh častnih zadevah.
Pri današnji operaciji je imel važen nalog. Bilo mu je po dovršeni narkozi in glavnem urezljeju poseči vmes in podati operaterju novi nos.
Zato je primaknil tudi k sebi majhen zabojček, potem pa začel z novega brusiti ogromne škarje.
— Ali je vse pripravljeno? se zadere nakrat Ridi z gromovitim glasom, vrednim prvega kirurga vesoljnega sveta.
— Vse naš gospod in mojster, – odgovori ponižno Rudi. –
— Torej pričnimo. AIo, narkotiziraj!
Dr. Rodi vlil je takoj na masko par kapljic resorcin-kloroforma, ter velel g. Radoslavu:
— Sedaj pa mirno dihaj, in štej, ena, dve, tri itd. ...
— ... Ena, dve, tri ...
— Vraga, maska ne pokriva dovolj lica – zadnji čas, da odstranimo ta secesijonistični obelisk – ali boš štel! 19, sv. Jožefa, 20, 21 ...
— 21, 22, 23 – ali se res ne bo nič poznalo? Le fajn naredite! –
— Štej, pravim! Kaj te to skrbi – to ni vladna zadeva ...
G. Radoslav je štel nekaj časa, potem pa zopet radovedno poprašal. –
— Ali bo kaj bolelo? Pa naj magari! –
— Jaka, Jaques, Rado in Radoslav, štej pravim. –
In g. Radoslav je štel in štel, toliko časa, da je zaspal.
— Ali je dober – popraša Ridi.
— Dober, kakor bi se napil rebulje pri »Žabi«.
— Torej, Rodi – bodi pripravljen!
{{prelom strani}}
| |||