Radoslav Štrboncelj: razlika med redakcijama

dodanih 10.294 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 7.–18. februar ({{mp|leto|1903}}) 36/30–39
| vir= {{fc|dlib|GG5N653B|s=2–3|30}}, {{fc|dlib|JSOCSPFD|s=2|31}}, {{fc|dlib|6ZULHI5S|s=2–3|32}}, {{fc|dlib|EXW4BXRC|s=2|33}}, {{fc|dlib|473IFC2O|s=2|34}}, {{fc|dlib|ZZ27WGAQ|s=2|35}}, {{fc|dlib|9YYGIM2L|s=2|36}}, {{fc|dlib|L0TMNVKT|s=1–2|37}}, {{fc|dlib|9503974S|s=all1|38}}, {{fc|dlib|4WRD3GY8|s=all1|39}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6}}
 
==I.==
Že to je uvaževanja vredno. – Drugič je takle doktor – si je mislil g. Radoslav – tako nekak prevzeten kramar – brez rešpetka vladnim organom nasproti, impertinenten, rad briskira in ne pozna niti trohice obzirnosti. Kakor jesenska pajčevina, komaj opazno, komaj zaznatno pa je prepregala vsa ta razmišljevanja tista ponesrečena ljubezen in izguba 14 gld. 70 kr. za šopke.
 
Zato je g. Radoslav sklenil, da se previdno ogne direktni zdravniški pomoči, a da sondira osebne znance-medicince na skrajno diplomatičen način, in izve tako pota in sredstva, po katerih pride do svojega namena. Odloči se torej, da se napoti še tisti večer »k rujavi žabi{{redakcija||«,}} znani predmestni gostilni, kjer se je zbirala razuzdana in podivjana družba, pred katero ni bila še ženska prav varna, kaj pa še embrijo prihodnjega deželno-vladnega svetnika.
 
V tej družbi zbiral se je cvet vseh tako rekoč državi nevarnih elementov. Toliko, da niso bomb delali, in denarja kovali: sicer so se pa vršila tu vsa ostala hudodelstva, ki so le sploh mogoča, od razžaljenja Njenega Veličanstva kraljice Drage-Drage pa do čitanja in priporočanja skrajno pohušljive Pierre Luys-ove Aphrodite.
{{prelom strani}}
==II.==
Pri nunah je ura udarila ravno devet, ko je g. c. kr. deželnovladni konceptni praktikant svojemu stanu skrajno neprimerno opravljen korakal k »rujavi žabi{{redakcija||«.}} Ko se je približal gostilni, čuti je bilo že od daleč krik te skrajno nedostojne ponočnjaške družbe, med krohotanjem pa je režala harmonika in cvilila kitara v nočno tišino. Tam na voglu ulice dremal je stupiden policaj, in prav nič ni storil, da bi razjasnil tem ljudem stališče, in jim povedal, da živimo v pravni državi.
 
Ko je g. Radoslav pritaval po vsemogočih stopnjicah in koridorih in se potoma pošteno skregal z gostilničarjevimi kužoni, ki so živeli v divjem zakonu z neko moralno popolnem propalo domačo raco, ter odprl vrata v to shajališče državni varnosti skrajno sumljivih elementov, sprejel ga je huronski krik!
Sicer je bil pa dr. Ridi hud in prepričan narodnjak, namreč, če mu je kdo rekel nemškutar. Kot vojak dosegel je svoj čas ponižno šaržo »asistenc-aretštelfertretarja«, torej človeka, čigar pogreba se vojaška banda sicer udeleži, a kar tako – brez ta »velkga« bobna. Še ne streljaljo mu ne!
 
Rodi in Rudi sta bila nekoliko starejša kolega, tako v sredi med tistimi, »ki še nič ne vedo, in tistimi, ki so že vse pozabili{{redakcija|.«|«.}} Ridi je trdil, da sta še iz stare šole, ker ne vesta, da je »resorein« najnovejša univerzal medicina. V takih trenotkih je dr. Rudi pomilovalno pogledal svojega mlajšega tovariša, potegnil dvakrat dim iz svoje viržinke k sebi, in neskončno zaničljivo pripomnil »špitalar!«<ins>.</ins>
 
Dr. Rudi je bil šele par večerov stalen član dičnega gremija pri »rujavi žabi«, odkar je ostavil svoje prejšnje zahajališče »pri umobolni sraki« vsled neprijetne afere z grajščakom Krivcem, afere št. 62 ex 1902. Ta afera pa je bila v tesni zvezi z njegovo afero št. 61, ko ga je bil namreč zapriseženi lovski čuvaj imenovanega grajščaka zalotil brez dovoljenja lovečega v revirju svojega gospodarja, ga na pristno kranjski način ozmerjal, mu vzel puško in ga, ker se je nekaj ustavljal, za nameček še parkrat sunil s kopitom tje v lakotnico s tako silo, da je dr. Rodi dobil po dolgem času zopet pacijenta v roke: samega sebe, in si je lahko svojih čudotvornih zdravil zapisal, kolikor je hotel. Še isti dan zvečer pa se je temeljito sprl z grajščakom Krivcem, ki je tudi zahajal k »umobolni sraki«. Slednji, poštenjak stare korenine, je namreč pričakoval, da opraviči dr. Rodi s par običajnimi frazami svoj samolastni poseg v tuj lov, in stvar bo pokopana; ali doživel je čisto nekaj drugega. Lokavi dr. Rodi je namreč, – svest si svoje krivice, – iz procesuvalne previdnosti, kakor pravijo juristi, takoj poprijel ofenzivo, zahteval od grajščaka, da brez odloka spodi iz službe dotičnega čuvaja, in ko je začuden grajščak to nepričakovano zahtevo odklonil, izjavil je dr. Rodi, da njega, grajščaka, ne smatra več za kavalirja. Na te besede je grajščak sicer rekel, da ga »lovski tat« ne more razžaliti, ali to je bila laž, kajti razžaljenima sta se čutila oba, on in dr. Rodi, in sta drugi dan dva sveže podtemplana poročnika skoz in skoz prebrusila svoje nove podplate, toliko sta imela letanja, predno se je afera sicer na nekrvav a vendar za obe strani časten način rešila. Škodovala je ta afera zgolj nedolžni »sraki«, ki sta jo oba zapustila.
— »Ah, kaj želodčna bolezen, to je že prestano. A ta zaspanost, ta je predhodnica božjega žlaka.«
 
Božjega žlaka in muh, padlih v juho, pa se je g. Poljanec jednako bal. In to tudi opravičeno. Neka njegove tete tete stara mati ohromela je baje v nežni starosti 74ih let vsled kapi; kedar je bilo vroče, je postal ubogi bolnik rdeč v obraz; in nekdaj, ko je sedel v kočiji zaspala mu je leva noga. Vest mu ni dala miru, in potožil je svoje gorje prijatelju Rudiju. Rudi je seveda vedel takoj, koliko je ura bila, in v prirojeni svoji zlobnosti ga je potolažil z besedami: Prijatelj dan plačila se bliža! Naredi testament! Tvoji dnevi so šteti – božji žlak visi nad teboj!«
 
Gospod Poljanec pa je dvignil žalostne svoje oči k nebu, ter prav iz srca vzdihnil: »O preljubi sv. Jožef, še par lepih sulcev naj vjamem, čim več tim rajši, in prav naj se spokorim, potem pa magari!«
— Torej, Rodi – bodi pripravljen!
{{prelom strani}}
V tem hipu prijel je Ridi g. Radoslavov nos z levico, in v jednem samem potegljaju ga odrezal s svojim svitlim nožičem.
 
— Sedaj si ti na vrsti Rodi! –
 
Tedaj je Rodi odprl pokrivalec zaboja, in izvlekel iz njega žival, ki ni bila niti maček niti pes, ampak pristna opica, katero je g. Radoslav kupil v ravno tu bivajoči Kreutzbergerjevi menažeriji. Kakor bi trenil odrezal ji je s svojimi velikimi škarjami glavo, in jo pomolil Ridiju v nadaljno uradovanje. Ridi ji je odrezal potem primeren kos nosu in ga v kratkem času prišil na obraz v trenutku breznosnega gospoda praktikanta.
 
S tem je bila operacija zvršena; zdravniki so obvezali, kakor potrebno pacijenta, ter se pričeli umivati, ne zabeči hvaliti se drug drugega po svojih zaslugah.
 
Ko je bilo to delo opravljeno, so pričeli dramiti in buditi že vedno spečega bolnika, kar se jim je po preteku dobre četrt ure tudi posrečilo do popolnosti izvesti. Gospod Radoslav je odprl zvedave svoje oči, in pogledal po svoji okolici.
 
— Kje sem? bilo je njegovo prvo vprašanje.
 
— V naročju humanitete – odgovoril je Ridi v imenu vseh.
 
— Kje? – v naročju? – Čegave tete?
 
— So že precej stara tista teta, zato se ne razburjaj – ga pomirja dr. Ridi. A kako ti je?
 
— Hm – dobro! Kje je moj stari nos. –
 
— Tukaj-le. Le poglej ga. Kakor Memphisova piramida! –
 
— Bravo! bravo! Kar v špiritus ga deni! – Kako bo pa zdaj ? Ali se bo zarastlo?
 
— Brezdvomno, ljuba duša. Čez teden dni zopet pogledamo stvar, in prepričan sem, da boš sam vesel prestane operacije. –
 
Tedaj je postal g. Radoslav resnično hvaležen, in dve debeli c. kr. solzi vlili sta se mu iz očesa pa doli tja pod mestno zavezo. Na tihem se je sramoval svojega nekdanjega nizkega mnenja o teh dobrih ljudeh, in obujal vse vrste greveng, kolikor se jih je še spominjal iz katekizma.
 
Čez nekaj časa povzame zopet:
 
— Pa je to bil res najboljši modus, kar ste storili? Zadnjič ste mi pravili še o drugih metodah, o transplantaciji, o izrezkih iz čela, laktij in ne vem, kaj še vse. Kaj pa, če se novi nos ne prime? –
 
— Ne boj se, prime se! Saj si vendar že čul kaj o Darwinovi teoriji.
 
— Pač, v peti šoli, če se ne motim. Pa takrat se je reklo, da bi Darwin nikoli –
 
— ne postal kaj višjega pri vladi. To je res. A nič ne de – poseže vmes Ridi. Le teden dni potrpi. –
 
— Sedaj pa miruj – oglasi se Rodi, leži in trpi, če hočeš biti lep! V treh dneh že smeš poskusiti, kako se z novim nosom kaj kihati da.
 
In g. Radoslav je ponižno umolknil, trpel in sanjal zlate sanje o svojem nosu, ter težko pričakoval, da preteče usodepolni prvi teden, in da pride konečno rešitev.
 
Ker se v g. Radoslavovem slučaju ni šlo za kako ulogo na ministrstvo ali kam drugam, kjer se tudi jednako hitro uraduje, prišla je konečno res rešitev. Rodi odvzel mu je po vseh pravilih svoje obrti ali umetnosti, (kar zdravniki mnogo rajše slišijo) – tiste obveze z glave, in sredi nekoliko upalega bolnikovega obraza blestel se je njegov novi čudežni nos, pritrjen še vedno na vse strani s potrebnimi vozli in nitmi, kakor kak balon, predno ga spuste v zračne višine.
 
Zdravniki so dognali, da je vse v redu in da se je rana »per primam« zacelila, to se pravi toliko, kakor da bi stvar završil kak saj 70 let star primarij. Torej izborno. Dočim so gospodje v splošnem občudovali svoje delo, nabralo se na čelu dr. Ridija vendar nekaj sumljivih gub, kar je pa takoj opazil g. Štrboncelj.
 
— Kaj pa ni prav? vzdihne bolnik. Dajte mi vendar kako ogledalo, da se pogledam.
 
Dali so mu ogledalo, ali gospod Štrboncelj komaj, da je obrnil svoje oči vanj, vskrikne:
 
— In kosmatine? kaj pa te? Saj je ves dlakast ta moj nos? –
 
— To se vse resorbira – ga potoloži Rudi. Te dlake izpadejo, in stvar bo dobra. Začetkom je to vedno tako, toliko časa, da se nova koža adaptira stari. –
 
Dr. Ridiju pa to ni bilo všeč, in odpeljal je svoje tovariše v prvo sobo, razkoračil se, kakor je to človeku treba, kedar docira, potem pa pričel:
 
— Stvar je taka, ne res. Če pridenemo kosec jedne kože na defekt druge kože, torej če transplantiramo, ali kedar koli tuj element spravimo v nadomestilo starega, tedaj se košček ali priraste, ali pa resorbira, če je stvar dobro iztekla<ins>.</ins> Ali z drugimi besedami: Nova, tuja tkanina, mora se novi prilagoditi. Tukaj, gospoda moja, pa po mojem mnenju stojimo, pred izredno znamenitim slučajem – zdi se mi namreč, da se je pričel adaptirati stari organizem novemu – in kar je znanost sicer neizmerne važnosti, za gospoda Štrboncelja pa morda vendar nekoliko sitno – – – zdi se mi, da ima cela stvar progresiven značaj, da napreduje.
 
Rudi in Rodi sta osupnela, kajti na to eventualiteto niti mislila nista.
 
<ins>—</ins> Morda se pa le motiš! ugovarja pomirljivo Rodi.
 
— Motim? motim! – odvrne skoro užaljeno Ridi. Prosim, odprita oči, in glejta sama.
 
Odšli so zopet k bolniku, kjer jima je dr. Ridi natančneje razkazoval nežno brazgotino, uprav dobro zarasle so ureznine.
 
In glejte! – onkraj ureznine, torej na licu poganjale so goste, če tudi še majhne dlačice, iste barve in iste razvrstitve, jednake onim na novem nosu. Za zdravnike bila je stvar jasna: nos se je prijel, vitalna njegova moč prešla je na bolnika, in sedaj se stvar širi – širi – širi – –
 
— Le zaupaj nam – potolaži konečno Ridi obupanega pacijenta, ki sicer ni vedel, za kaj se gre, a je vendar slutil, da ni vse v redu ž njim.
{{prelom strani}}
Nekaj dnij potem sukali so se zopet naši znanstveniki okrog izročenega jim pacijenta. A na njihovih obrazih ni bilo brati, da bi bili z uspehom svoje operacije kaj posebno zadovoljni, kajti bujne kosmatine razraščale so se preko lic in čela subjektivno prav zadovoljnega pacijenta.
 
Ridi je pretegnil s svojo desnico vsako ščetinico svojih mladeniških brk posebej, in jo zasukal med svojim palcem in kazalcem. Ko je bilo to važno opravilo končano, lotil se je bolnika, in mu pričel pretipavati glavo. –
 
— Ali še dvomita? – zarohni nad svojima tovarišima. Sedaj vidita, da proces napreduje, prešel je že na lobanjo – a tudi zunanjost! Za vraga – saj je že ves dlakast!
 
Tedaj je potegnil g. Radoslav s svojo dlanjo po novem nosu in starem lici, ter občutil mehkobo novo vzklilih dlak. –
 
— Kaj pa je to gospoda? Dlak pa res ne maram! Ali bo to ostalo? pripomni končno z milim glasom.
 
— Ne bo ne, potolaži ga dr. Ridi. Dlake ti že stran spravimo, le potrpi – a kako bo sicer, tega ne vem. –
 
— Kaj sicer – povpraša plaho g. Radoslav – kaj se vendar godi z menoj. –
 
— Kaj se godi? Ljuba duša! Nos se je sicer prijel, izborno prijel, da tako imenitno prijel, da se tvoj stari organizem prelevlja sedaj v novega –
 
— Znanstveno jako zanimivo – opomni Rodi nekaj izrednega, doslej še nečuvenega. – –
 
— Dokaz za sorodstvo ... utakne se vmes Rudi.
 
— Torej kaj se je zgodilo? povpraša ponovno g. Štrboncelj.
 
— Saj sem ti že povedal – odgovarja Ridi – prelevljaš se, spreminjaš se. –
 
— Spreminjam? prelevljam? Kako v kaj se spreminjam, Ljubi Ridi? –
 
— V kaj, v kaj – v novo bitje prijatelj – v opico ...
 
— Bog se usmili! Kaj ste naredili iz mene – vsklikne bolestno g. Radoslav – torej opica naj postanem – in moja služba – – – ali bom to še mogel opravljati? – – in moja karijera? – tarna ubogi g. Štrboncelj ali bo to kaj škodilo moji karijeri –?
 
— Kaj še – potolaži ga Ridi – še v ministrstvo lehko prideš, kakor uče to vsakdanje izkušnje. Pomisli vendar, saj postaneš samo – opica{{redakcija|."|.}}
 
Gospodje napisali so potem nov recept, ter naročili bolniku, kako ima z novo žavbo ravnati, da ta preklicana izdajska dlaka zanesljivo izpade. Po kratkem slovesu je bilo za ta dan njihovo opravilo končano. Odšli so.
 
G. Radoslav je vzdihoval in klel nekaj dnij, ko je pa videl, kako krasno zapisano mazilo deluje udal se je v svojo usodo, smejal se anatomičnim pomislekom svojih zdravnikov, in prav samoljubno ogledoval se v zrcalu, katero mu je kazalo novodobljeni njegov obraz.
 
Zdravljenje vleklo se je še nekaj tednov, da{{redakcija|-s|s}}i je bila rana že popolnem in trdno zaceljena, in dasi se je bolnik izborno počutil. Ker je g. Radoslavu potekal dopust, moral je misliti, ; da stvar dožene do konca. Sedaj, ko so mu dlake odpravili z lica in nosu, bil je mož zopet povoljen, in se ni več, dosti zmenil za čelne gube prijatelja Ridija.
 
Tako pa je prišel dan, ko se je gospod c. kr. deželnovladni konceptni praktikant zopet napravljal za na cesto. Oblečen je bil po najnovejši modi in razun bedastega imena Jaka kazila ga ni nobena napaka več. Tako je nestrpno pričakoval zadnje vizite svojega operaterja in rešilca.
 
Proti dvanajstim ustopil je tudi res pričakovani dr. Ridi, držal se je kislo in zmajal z glavo. — {{redakcija|»T|T}}ega res nisem hotel, dragi Jaka – ali ti postajaš, ti si že res cela opica! –
 
Gospod Radoslav Štrboncelj pogledal je dobrohotno in pomilovalno ob jednem spretnega kirurga, potrkal ga na rame, ter mu skrivnostno pripomnil: Za honorar potrpi – v kratkem se oženim.
 
Par minut na to stopal je g. c. kr. deželnovladni konceptni praktikant Rodoslav Štrboncelj samozavestno po ulici. –
 
— Lepa znanost, ta medicina. Sedaj pravijo, da sem opica! Smešno! naravnost smešno!
 
Ravno isti hip je zavil gospod šef izza ogla in vladna moža bi se skoro trčila. –
 
Gospod Radoslav je zarudel do ušes, in s trepetom je pričakoval, ali bo bistroumni gospod svetnik opazil na njem to čudno preosnovo, to spremembo iz nekdanjega človeka v opico. – –
 
Ali med tem so že g. svetnik blagoizvolili vprašati svojega podložnika po počutkih in pristavili so:
 
Ijä, ssehr gut anngesschlaggen die Opperrattion! Ijä, grattuliere! Nase vorrtheillhatft aussgeffallen! – ssonst aber gganz der Alte, {{razprto|gganz der Allte}}! Khein Untersschid geggen frihher! Jjä, jjä!
 
Gospod c. kr. deželnovladni konceptni praktikant Radoslav {{redakcija|S|Š}}trboncelj napravil je sijajno karijo. Kaj je bilo temu vzrok, ne vemo.
 
[[Kategorija:Anonimno]]
1.229

urejanj