Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

dodanih 7.844 zlogov ,  pred 6 leti
 
Dolgo so se gostili in dobro imeli pri Vili Škrlatici. A po gostiji je rekla Škrlatica Prisanku: "No, kaj bo zdaj z otroki? Ali jih izpustiš domov? Glej, starši morajo biti v velikih skrbeh, ker jih že štiri dni ni domov. Veš, Prisanek, najbolje je, če jih pošljeva kar zdaj domov. Ali ni res?"
 
"Seveda!" je odvrnil Prisanek. "Kar gredo naj! O, še zdaj mi brenči po ušesih. Tako mi je pela vse dopoldne tista-le kokoška. Pa se mi kar nič več ne ljubi, da bi jo spet slišal. Šment, saj nimam kamenitih ušes ... O, kar gredo naj! Jaz jim ne branim nič več. Seveda, Kekec bi mi moral odslužiti še tri dni. Toda ker me je prekanil danes tako imenitno, ga nečem siliti več, da bi mi pasel koze. Kar gre naj! Samo pod tem pogojem, da mu ni ušla danes nobena koza. Niti prešteti jih nisem utegnil ... Hej, Kekec. Kar po pravici mi povej, koliko koz si izgubil danes?"
 
"Nobene, stric Prisanek!" se je odrezal Kekec. "Sto jih še lahko pasem, a v vseh sto letih mi ne uide niti ena. Kaj mislite, stric Prisanek? Prekanil sem vas, pa tudi vaše divje koze sem prekanil. Štiri možičke sem napravil iz slame, pa sem jih postavil po skalovju. Zdaj si ne upajo koze s planotice, hehe, ne upajo. Lepo se pasejo, stric Prisanek!"
 
Prisanek se je zasmejal in ga je pograbil za uho. "Saj sem ti rekel, da si prevejanec!" je dejal. "O, kar hitro domov! Veš, tebe se kar bojim, ker si tako navihan. Lahko se zgodi, da me prekaniš še celo za mojo domačijo. Pa kam naj grem jaz potem? Ha, Kekec? - O, najbolje je, da greš kar domov ... Zdaj grem po tvoje citre in ti jih prinesem. Potem pa kar pojdi, kar pojdi!"
 
Prisanek je odšel iz dvorca in se je kmalu vrnil s citrami in s polno, usnjeno malho. Vse je dal Kekcu in je rekel: "Zdaj pa glejte, da se spravite od tod, da vas spet ne zasači noč in zopet ne zaidete. Čas je že, da pridete enkrat domov. Predolgo se že potepate po svetu, predolgo ... Ti, Kekec! Tu v malhi je nekaj zate, da ne boš govoril, da si mi zastonj služil. Pa pogledati smeš šele doma v malho. Ali si slišal in razumel?"
 
Kekec je prikimal molče z glavo, ker je gledal ravno svoje zlate citre. Vila je podarila Jerici lepo verižico, ki se je lesketala kakor solnce. Poljubila jo je in se je poslovila od nje. - "Kadar boš v sili, pa pridi sem in me pokliči trikrat. In pridem k tebi in ti pomagam.!" - Pa tudi od Tinke se je poslovila in ji je tudi podarila zlato verižico, svetlo kot solnce. Pobožala jo je po bolni nogi, in čudno - Tinka ni čutila nobene bolečine več. Spet je lahko hodila in skakala. Pa noga je ni bolela nič več ...
 
Daleč je že bil samotni gaj Vil Škrlatice. Otroci so se ozrli nazaj, pa ga niso več videli. Samo visoke gore so videli in razdrto skalovje, ki je kipelo nad dolinico visoko, visoko proti modremu nebu. Otroci so se spogledali in so vprašali drug drugega: "Ali je res, kar smo doživeli te dni? Hm, pa če to niso bile samo sanje, samo hude sanje?" - Toda videli so darila, ki so jih nosili s sabo, pa so morali verjeti, da je bilo vse resnica, sama resnica.
 
Naglo so šli po poti. Zavili so mimo strmega hriba in so šli čez leseno brv preko gorskega potoka. In tedaj so zaklicali na glas in so zavriskali, zakaj onkraj pašnika so zagledali domačo vas. Spustili so se v tek in so tekli, tekli. Vsi zasopli so prihiteli do doma in so kar planili v izbo. Toda na pragu so obstali kakor prikovani. Zagledali so na postelji mamico. Kraj postelje pa je sedel oče in je jokal.
 
"O, mamica!" so zaklicali in so stopili k postelji. Bolnica se je nasmehnila, ko jih je zagledala. Toda bila je tako slaba, da ni mogla niti rok premakniti.
 
"Nesrečni otroci, kod se potepate?" je rekel žalostno oče. "Žalostila se je mamica zaradi vas, ker je mislila, da ste že pomrli. Pa je zbolela, hudo zbolela ... Svečko bomo morali zdaj prižgati, ker mamica umira, umira ..."
 
Jerici je postalo tako hudo v srcu, da je zajokala na glas. - "Mamica!" je zaklicala. "Ali me slišite, mamica? Prišla sem nazaj, da ostanem pri vas. Imam zdravilo za vas. Ozdraveli boste, mamica, resnično boste ozdraveli ..."
 
Bolnica je uprla vanjo svoje gasneče oči. Gledala jo je, kot bi je ne poznala več. Njeno belo obleko je gledala in zlato verižico, ki se je svetila Jerici okrog vratu. - "Tudi ti si umrla, Jerica?" je šepetala s komaj slišnim glasom. "Pa si postala angelček ... Odpusti mi, Jerica! Hudo sem delala s tabo in sem te zapodila od hiše ... Odpusti mi! Bog me je kaznoval zaradi tega, pa mi je vzel Tinko in Kekeca ... Jerica, Jerica ..."
 
A Jerica ni mogla več poslušati. Sklonila se je k njej in ji je pritisnila napol uveli mežikelj na usta. In tedaj se je zgodilo čudo. Smrt, ki je že prežala tam iz kota, je zbežala iz hiše. Bolnici so se vračale moči v začetku počasi, a potem naglo. In ni pretekla niti ura, pa je že vstala in je bila zdrava kakor še nikoli.
 
O, to je bilo veselje tisti dan na Mežnarčevem domu! To je bilo pripovedovanja in radovanja! Smejali so se in so še celo vriskali! Mačeha se kar nagledati ni mogla Jerice. Stiskala jo je k sebi, pa je govorila venomer: "O, Jerica! Nikoli več ti ne rečem grenke besede. O, nikoli več ..."
 
Otroci so kazali darove, ki so jih dobili od Prisanka in Škrlatice. Pa se je domislil Kekec malhe, ki mu jo je dal Prisanek. Razvezal jo je in jo je postavil na mizo. In tedaj so sklenili vsi roke in so se čudili, zakaj malha je bila polna cekinov, samih rumenih cekinov. - "Ovbe!" je zaklical Kekec. "Ali vidite, oče' O, zdaj smo bogati, kakor ni nihče na vasi ... Te cekine poglejte, oče! Dal mi jih je Prisanek za to, da ne bom govoril, da sem mu pasel koze zastonj. O, oče pozimi ste mi pravili strašne povesti o Prisanku. Kar lasje so se mi ježili, ko sem vas poslušal ... Pa ste govorili neresnico. Saj ni hudoben Prisanek. Dal mi je polno malho cekinov in lepe citre. Pa še mislil ni na to, da sem ga prekanil in sem ga dvakrat prav pošteno zmikastil. Veste, zdaj mi je že skoro žal, da sem ga zmikastil. O, resnično ..."
 
V tistem hipu pa je popraskali nekaj na vrata. Zamijavcknilo je trikrat prav milo in žalostno. Tinka seje kar prijela za glavo in je zaklicala: "O, mucika, moja mucika!" - Naglo je skočila s stola. Letela je k vratom in jih je naglo odprla.
 
Resnično - bila je bela mucika! Rdeči trakec je imela okrog vratca in je bila lepa, oh, tako lepa! Tekla je bila vso pot za otroki. Do vrat je prišla, pa je praskala in mijavkcala. Ko je Tinka odprla vrata, ki je kar skočila na rame. Stisnila se je k njenemu obrazku in je mijavkcala, oh tako lepo mijavkcala! ...
 
<*>
Kekec je citral, kadar je le mogel. Pa je tudi znal, kakor nihče ne po daljnem svetu. Izmislil se je tisoč pesmi. Pa tudi o Prisanku si je izmislil lepo pesem. Vsak dan jo je desetkrat pel in citral. Tista pesem je bila najlepša, kar jih je znal Kekec. Pa prepeval in citral jo je tudi tako lepo, da so se ljudje kar ustavljali na cesti in so strmeli, hm, da - in poslušali.
<poem>
"Tisoč divjih koz ima
Prisanek tam vrh gorá ...
Pridi past jih vrh višin,
dá za vsako ti cekin,
oj, cekin rumen je, zlat,
kupiš zanj si zlati grad ..."
</poem>
 
Tako je Kekec citra in prepeval. A nikoli več ni šel tja daleč pod bele snežnike k Prisanku. Hm, čemu tudi? Saj in je že pasel Prisankove koze; saj njemu je že dal Prisanek polno malho cekinov. Oče je kupil za tiste cekine lepo hišo in veliko, veliko polja. Resnični - Kekcu ni več potreba, da bi šel k Prisanku past divje koze. Mogoče vam, otroci? - Hm, če vam je res sila, kar pojdite pod bele snežnike! Pokličite Prisanka in recite mu, da bi radi pasli njegove divje koze. O, prav rad vas sprejme Prisanek. Toda, otroci, ali znate pasti divje koze? Če jih ne znate, je bolje za vas, da ostanete kar doma pri mamici, zakaj lahko se vam zgodi, da jih izgubite vsak dan sto. Pa pomislite, otroci, da morate za vsako izgubljeno kozo pasti en dan več. Pa če jih izgubite vsak dan sto, joj, otroci! Kdaj pa odpasete Prisanku in kdaj dobite tisto obljubljeno malho cekinov? Kdaj, vas vprašam, otroci?
 
O, le lepo premislite vse to! Potem pa že lahko greste k Prisanku past divje koze ...
676

urejanj