Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 624:
Slovensko narečje ima čudno besedo: »''pil''«, ki ne vém, ne od kod je, ne kaj znači; ali več sostav imamo ž njo, kakor: »''piltačice'' (neke rože, Lašč.), ''pilpoh'' (hojeva smola za lubom), ''pilpogačica'' = topir (Lašč.)«. — Tu moram popraviti, da »''vetrogonija''« ni «windmühle«, kakor sem v pomoti mislil in pisal; ampak ta serbska beseda je vse kaj druzega, namreč: »''windbeutel''«. Vender pa menda nihče, kdor je sostave prebral, ne bo tajil, da nasvetovana beseda: »''parogonja''« (dampfschiff) lahko obveljá.
Tudi naši dozdanji slovarji so jako napek spisani. Naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povem, kako bi menil, da naj se pišejo take knjige. Perva je: ''brez ostre kritike'' ni upati ''izverstnega dela'' nikjer, pa tudi tukaj ne! Vsakej besedi v njih bi se moral dati ravno ''tisti pomen'', v kterem se govori ''med narodom''; ne kakor se komu ''zdi'', da bi ''bilo'' morda ''bolje''. Vsaka bi morala biti ''dobra, zares navadna'', ravno tako ''pisana, kakor se rabi'', a ne ''samosvoje zasnknjena'', ali pa morda še le ''takrat skovana'' po naši slabi sedanji navadi — kovati je laže kakor iskati! Kako čudno je n. pr. ''znadložena'' slovarska beseda: »''véliki'' nadlógar = oberforstmeister«! Ako se to kje govorí, gotovo se rabi le v ''šali za smešen priimek''! Poslušanja vredno je še zdaj, kar je uže leta 1814. ''Kopitar'' slovanskim ''slovničarjem'' in ''slovarščekom'' pretil: »Wann werden es doch die ''lexikographen'' und ''grammatikenschreiber'' begreifen, dass sie nur die ''stätistiker'', nicht die ''gesetzgeber'' der sprache sind: beide sollen nur treu ''inventiren'' und ''beschreiben'', ''was'' und ''wie'' es ist; ihre oft sehr unreife meinung, ''wie'' es allenfalls ''besser'' wäre, dürfen sie höchstens ''in noten'' beibringen!« — Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slovarjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico? Zanamci bodo metali, če Bog dá, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tú je zopet ''Vuk'' mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal je, da »''rečnik''« mora besede ''zbirati'', ne ''delati''! Saj ni ne tolika nesreča ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, da ne znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta skaza, če se vterdi v jeziku, nikakor se ne dá z lepo
izriniti; vdomači se najpervo v knjigah, ker pisatelj
pisatelja praznoglavo posnemlje; potem pak zajde tudi v narod. Vse kaj druzega pa je s ptujimi besedami, ker pervič jezika ne skrunijo v njegovem kórenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraji, to se čisto govori v druzem; in kader izvemo, kako je tej ali tej reči pravo ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po tacem bi se jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v resnici, gladil bi se na terdnem stalu. ''Prešerin'', akoravno besed ni koval, pa vender bi rekel, da je pomogel jeziku več od marsikterega druzega pevca, ki po svoje prederzno ugnéta slovenščino. Germanizne, kolikor jih ima v pisanji, te je uže najdel med ljudstvom; a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal
je govor.
Vernimo se zopet k svoji reči! Za slovarje smo še jako premalo pobrali med narodom. Dobilo se je res uže lepo reč blagá; pa kdo si upa reči, da smo polovico zajeli? Moralo bi se marljivo preiskati še mnogo krajev, posebno tacih, koder je slovenščina lepša in čisteja. Vem, da ne bomo najdli vsega, če s tim pridneje iščemo, ker v živem jeziku ne more obseči noben slovar vsega bogastva; ali storiti nam je vsaj toliko, kolikor se dá. Bilo bi pa tudi od neizrečene koristi, da bi se zvesto pregledale vse ''mape'', vse ''kerstne bukve'' po slovenskem. Dosti, dosti blaga je zakopanega v ''imenih'', ki jih imajo nektere ''osebe, travnici, njive, hribje, doline in gojzdje;'' dosti ''besed'', kterih jako pogrešamo, leži tamkaj brez dela. Res, da so nektere med njimi uže
ostarele; pa vender, ako manjka druzih, menim, da je marsiktera splošne rabe vredneja od vsih novo spleteníčenih, od mnozih, ki jih jemljemo temu ali unemu narečju. Koliko bi zasledili starih korenik, a koliko lepega ''nauka'' in ''pravil'', kako naj Slovenec ''sostavlja'' in ''nareja'', česar nima! Našlo bi se morda, kakor je bil uže lani gospod ''Terstenjak'' v »Novicah« opomnil, tudi kaj ''novega važnega za zgodovino, celó za mitologijo.'' Ali prebiraje stare liste bi človek zopet moral tehtati, kaj je '''prav''', kaj so ''popačili pisarji''; zato naj bi ''ljudi'' poslušal pri vsih tistih imenih, ki se dan danes še govore. V Laščah n. pr. vém, da stoji v cerkvenih bukvah: »''Slivica, Ulaka''« (vaška imena); pa kmetje pravijo: »''Slévica (Sl[i]evica), Olaka''«. Med naj lepše slovenske besede spada ime dolenske vasi: »''Tehoboj''«, kjer so nahajali letošnjo zimo červe na snegu. To ime se v cerkvenem zapisniku skoraj gotovo bere tako, kakor smo ga brali v »Novicah«, namreč: »''Tihaboj''«; ali sto in stokrat sem slišal na svoja ušesa, da ljudjé izrekajo: »''Téhoboj (Te[j]hoboj)''«. Kdo nam bo razjasnil pravi pomen? Pri nas ne gré drugače: ''od ljudstva se moramo učiti'', kakor zopet iz druge strani ''moramo podučevati ljudstvo''. Le na taki vzajemni podlagi smemo upati, da nam bo napredovalo slovstvo; le to je pravi pot, po kterem se bomo krepko uperli ptujčevanju, ki na - nas pritiska od vseh straní. Zaverniti bi se utegnilo, da je tako zvesto prebiranje prezamudno; da se ne more dokončati vsaj tako hitro ne.— Tega ne taji nihče; vse je truda polno, vse je zamudno, kar se s pridom dela, kar se bliža popolnomosti; le šušmarija sama je lahka in nagla! Slovenec ne more upati mecenatov; priložnosti, kakoršno so nam dali milostljivi ljubljanski ''knez'' in ''škof'', ne bomo zopet tako hitro imeli, ali pa morda nikoli več ne; ravno zato pa nam je velika dolžnost, da se ta reč končá, kolikor je mogoče izverstno, pa ne po verhu. Naj se zgotovi ''pet'' ali ''deset'' let pozneje, zato ne bo nič hudega, da le ne bo samo obširno, ampak tudi veljavno, kar se bo pisalo; to je perva in poglavitna potreba! Tako delo bi bilo večen spomin, večna slava vsim, ki so imeli kaj opravka ž njim; bilo bi narodov zaklad in krepka bramba
jezikovi skazi.
Dalje pri besedah, ki so po raznih krajih jako ''razno zavite'', naj bi umna kritika tenko presodila, ''kaj'' in ''kako je dobro, kaj popačeno''. Vsacega pa uže pamet uči, da tukaj ni opravljeno samo s tim, da se dobro zná ''domača slovnica''; treba je, da se vé, ''vsaj'' tudi ''stara slovenščina''. Vsaka ''malo znana'', ali knjigam ''čisto neznana'' beseda v obširnejih besednjacih mora,
ako je le mogoče, imeti oznanjen kraj, od koder
je doma. Dalje, ko pišemo novoslovcnske slovarje,
| |||