Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 693:
Najpervo naj se opomni, da v našem jezici se prav govorí: »''nikjer drugej''«; ali pa: »''nikoder drugod''«; potlej pak se obračamo k vam, dragi ''Laščanje'', in bližnji sosedje ''Ribničanje''! Poglejte, ne vlečem se le za svojo čast, ampak tudi za vašo! Prosite Bogá, da bi Slovenci dobili prihodnjič svojemu slovstvu bolje sodnike. Gospod ''Hicinger'' sami svojemu pisanju tako prebito malo upajo, da so mu dali ime: »''nekoliko kritike''.« Čutili so menda v globocem dnu svojega serca, da njihov sostavek ima res ''ubogo malo'' tiste rečí, kterej svet pravi kritika; ali prav za prav, da je nema čisto nič. Kje so lotili se jedra mojega pisanja? Le zunanja oblika jim ni bila po godu. Podobni se mi zdé opici, ktera je s kislim obrazom od sebe vergla oreh, ker je imel grenek oblêkovec. Ljubi moji rojaki! vidite, da g. nasprotnik niso nič kaj preveč tehtali, kar so napisali — menda so imeli premalo časa — akoravno so si lahko mislili, da tudi v Laščah beremo »Novice«, in da si ne damo po zobéh berbati. Nikár jim tedaj ne zamerite, če takisto govoré, ko da bi vi sami prav slovenski znali; ko da bi pri vas bile Atene. Dobro vém, da radi nemčujete, posebno kar imate okrajno poglavarstvo v domači vasi. Nisem upal ''bogmati se'', da ste vi zercalo pravemu jeziku, čeravno dobro vém, da se pri vas nahaja dosti blaga, ki ga morda ni po drugod; se vé da zopet imajo drugi, česar nemate vi. Dostikrat sem res pristavil, da to in to se sliši med vami; ali nisem hotel nikakor hvaliti vas, ampak storil sem, da bi porok bili resnici mojih besed vi, ki vém kako govorite, ker sem se porodil med vami.
Poslušajmo, kaj bodo g. ''Hicinger'' še pripovedovali: »pisatelj, ki ''hoče'' biti učitelj vsem Slovencom, bi mogel vendar nekoliko več poznati razne slovenske strani in njihovo govorjenje. Pri mnozih besedah, kjer pisatelj ''ni'' vedel drugega postaviti, razun: (Lašč.), sem se vedil spomniti, da sem jih deloma slišal že v svoji domovini, v ''Teržiču'', v koncu gorenske meje« proti Korotanu, deloma v ''Mokronogu'', blizu dolenske meje proti Štajerju, deloma ''Podlipo'', pod bregovi notranjskih Rovt.«
Nasprotnik ''Hicinger'' imajo besedico: »''deloma''« petkrat v svojem spisu, in sploh je znano, da so njé poseben prijatel. Žal nam je, ker moramo zopet reči, kar je že pred nami rekel gospod ''Navratil'', da je latinizem (partim), ali pa germanizem (theils). Prosti Slovenec, ki še ni bral dr. ''Rappove'' gramatike in tudi ne ''Horacijeve epistole ad Pisones'', nikdar ne pravi: »''deloma''«, temuč: »''nekaj-nekaj, nekoliko-nekoliko''.« Gospod menda tudi mislijo, da je naša deželica grozno obširna, ali pa da Slovenci kaj malo vedó svojega zemljepisja, ker s tolicim korakom, kolikoršnega imajo v pravlicah naše ajdovske deklice, od meje do meje hiteč komaj čakajo, da usta odpró, ter mastito razlagajo, kje stoji ''Teržič'', kje ''Mokronog'' in kje ''rovtarska Podlipa!'' — Mili bože čuda velikega!
Te reči so v kraji; pojmo dalje in vprašajmo: zakaj pa vi med vsemi kraji, kjer ste slišali moje besede, ''najpervo'' imenujete ravno ''Teržič, svojo'' domovino? Zakaj mi dajete sami orožje v pest? Djal bi, da to je nespametno, če se vam kako drugače ne zdi?Mislite-li, da je samo vam kuhan pregovor: »''homo sum et nihil humani a me alienum esse puto?''« Dalje vas bi vprašal: kteri sv. duh vam je razodel, da ''nisem'' druzega vedil postaviti, razun (Lašč)? ''Podlipo'' do zdaj menda še ni bilo vsegavednežev. Pri mnozih besedah ''sem znal'', da niso navadne samo v ''Laščah'', ampak tudi po drugod. Čul sem jih sam na svoja ušesa; toda menil sem, kakor še zdaj, čeravno ste me hotli vi preučiti, menim, naj se ta ali una beseda rabi v ''Ricmanih'' ali v ''Mišjem dolu''; v ''Teržiči'' ali v ''Žlebiči'', ako je prav narejena iz domačega kórena, kdo ji more kaj? Tako očitanje, kakoršno je le-tó, vselej kaže, da je ali nasprotniku težko do živega priti, ali pa da tisti, ki hoče prijeti, ne umé svojega
dela.
Kaj so spričale te besede
Za tim se v »''nekoliko kritike''« bere: »kar se tiče slovnice, je svoje dala gorenska stran, na pr. končni: '',o’'' v srednjem spolu, razloček med neodločnim in namenivnim načinom; drugo je dala dolenska in notranjska, na pr. spremembo glasnice za omehčanimi tihnicami, končnico '',l’'' v glagolskem priložaji; iz štajerske in primorske strani, deloma od horvaške meje, nam ste došle obliki '',ega’'' in '',om’''.
Pervo vprašamo: kaj da ne pišete: »''nobojni''« ampak: ''»srednji spol?«'' Znana mi je knjiga ''»tudi«'' vašega peresa, ki se terdoglavo brani »''srednjega spola!''« Sicer pa vam se odgovarja: ne vém, ali so ''Gorenci'' dali »''nobojnemu''« spolu tisti ''»o«'' ali ne? Vsemu svetu, pa morda tudi vam, ker ste domá v koncu gorenske meje proti Korotanu, mora biti védeče, da jo izrekajo čisto malo, in sicer menda le pri tacih ''imenih'', ktera imajo náglas na ''»o«'', na pr. »''mesó''«, dalje pri ''nadglagoljih'' (adverbien),in časi pri deležjih (mittelformen). Rad bi védil, kje na ''Gorenskem'' se rabi pri ''vsacem prilogu in imenu?'' Do zdaj sem ''Gorenca'' le slišal: »''dober vin, debev tele''«; a Dolenca: »''dobru vinu, debelu tele''«. ''Beli Kranjci'' sem ter tje rabijo čisti: ''»o«, Notranjec'' pa ''srednji glas med obéma''; toda proti ''Čičem'' je zopet ''»o«'' v navadi. Kako sploh govoré po ''Štajerskem'' in ''Koroškem'', to naj povedó naši bratje, ki tam živijo; le zapomniti je, da tukaj se menimo od jezika ''med ljudmi'', pa ne, kakoršen je ''v knjigah''. Ko bi tedaj bili iskali naši pisatelji te oblike v narodu, gotovo so jo najdli tam, kjer je popolnoma čista in živa. Narmenj pa je bilo upati ''Gorencu,'' ker tudi sicer namesti: ''»u«'' stavi ''»o«'', na pr. v dajavniku: »''dobremo''«. Berž ko ne so pa zvedili, ''ktero je bolje'', potem še le, ko so vidili, ''kako'' imajo ''drugi Slovanje''. Da vsega napek ne terdim, kaže to-le: ''Trubar'' je pisal: ''»u«''; ali uže leta 1578 se bere v poslovenjeni ''Spangenbergovi postili'': »''v mesto, célo leto''« itd.; toda njé prestavljavec je gotovo razumel ''ilirščino''; to se razodeva iz njegovega pisanja. ''Bohorič'' se je vernil za ''Trubarjem''. Leta 1797 se oblika: ''»o«'' zopet kaže pri Vodniku; a tudi on je kolikor toliko znal druga narečja. Leta 1808 je pa ''Kopitar'' v slovnici za vselej pot nakopal njeni splošni rabi. On res učí, da, razun ljubljanskega
obližja, njegovi rojaci imajo povsod čisti: ''»o«'',
in bil je sloveč, bistroumen mož; vender se vpraša, ali mu je verjeti ali ne? Vsi vémo, da je gorenščino rad povzdigoval, čeravno sicer tudi pravi, da je ''dolensko narečje'' pravilneje, posebno kar se tiče ''etimologije''. — Zarad ''nedoločivnika'' (infinitiva) in pa ''namenívka'' (supina) si zapomnite, da ''vsi'' Dolenci pri ''vsacem'' glagolu res nemajo razločka; ali toliko ga je pa vender, da tudi po dolenskem govoru umni slovničar, ako mu je znana stara slovenščina, lahko pride resnici na sléd. ''»Pràt«'' (waschen) je nedoločivnik, »''prát''« je namenivnik; ravno tako: »''plèt''« in »''plét''«; »''sušìt''« in »''sušít''«; »''sèst''« in »''sést''«; »''prèst''« in ''»prést''«; vender po nekterih krajih izgovarjajo: »''piti''« (nedol.) in »''pit''« (nameniv). Tukaj se nam godi tedaj ravno taka, kakoršna gorenskemu: ''»o«'', če ne bolja. Vaših oblik pa »''ega''« in »''om''« itd., daravno jih sam pišem, ne čislam toliko, kolikor vi. »''Novice''« se jih niso hotle precej iz konca poprijeti, in prav so storile; saj še dan danes nekteri pisatelji dosti ne marajo zá-nje. S tim pa tacim rečém, ki niso vredne prepira, kakoršnega so bile uže obudile, ne mislim napovedavati vojske; temuč le toliko bodi rečeno, da, če smem odkritoserčno govoriti, prav za prav so le prazna čerkarija, ktera jezikovega napredovanja za las ni pospešila. Vsaki pameten človek vé, da same dve obliki, naj boste še take, ne morete čudežev delati. Nikakor mi noče v glavo, kako bi to moglo biti, da tisti, ki piše: »''pojte rakom žvižgat''«, nad sabo kaže več izobraženja od onega, kteri pravi: »pométajte izpred ''svojiga praga''!«
Dalje g. nasprotnik ustijo: «kdor pa še hoče
«eno slovensko stran zaničevati memo druge,
Vrstica 853 ⟶ 727:
ali Ravnikar. To namreč lepo, daravno malo
skrivaj kažejo s tim, ker enemu izpolnoma pristavljajo
besedo: "gospod
obvari, da bi hotel žaliti mnogo spoštovana
moža, kterih imeni tu pišem; le samo z gospodom
| |||