Kritike in polemike: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 686:
G. ''Hicinger'' evangelistijo dalje, »da tudi skušen slovensk pisatelj se ne bo kmalo prederzoval, da bi se štel za '',infallibel’.«''
 
Moj nasprotnik sami sebe prištevajo izkušenim pisateljem, in tega jim ne očitajmo, ker so res tu in tam uže nekaj napisali, če tudi ne moremo reči, da so zmirom z okusom pečali se. Ako se ne družijo, daravno morda bi se radi k tistim, ki so ''»infallibel«,'' vender je očitno, da se jim precej na čelu žile napnó in koža nagerbávšči, kader koli vidijo ali slišijo koga, ki hoče biti razumneji od svoje prebabice. Kar se tiče mene preubozega reveža, čutim nad sabo v tej reči samo to pregreho, da sem se prederznil čezi séč pogledati v ternjevo ogrado, kterej pravimo ''slovenska književnost.'' V njej sem vidil obilo kamenja, obilo germovja, mnogo plevela in osata; pa nisem rekel, da je polna sočnih sliv, rudečih jagod, zrelih smokev in sladkega grozdja! Moje pisanje ni prilezlo v dvé gubé s kadivnico v roki pred velike ''perváke'' naše majhne literature; ampak na ravnost je povedalo: to in to je v slovenskem književnem jezici smerdeče pred Izraelom. Zavoljo tega se je vnél šum in viher. Dragi bravec! kader vidiš na ulicah ali na stágnih černo kravo, ne reci, da je černa; morda bi te prebodla! Kader po cesti priteče kebast pes, urno zavpij, da še nikoli nisi ogledoval večega repa, vzlasti ako ima še bele zobé v čeljustih! Tebi je vse enako; usta moraš odpreti, bodi-si v hvalo, bodi-si v grajo; toda s hvalo se prikupiš, z grajo zamériš. Koliko mi pomaga, ker sem v »Novicah« djal: »ko bi kdaj kaj imena vrednega spisal, da bi se ne bal kritike, ampak vesel bi je bil, ako bi me podučila, da to ali to napek terdim?« Ne mislim, da bi moje »napake« ravno toliko bile vredne; pa vender so jim nasprotnik ''Hicinger'' spisali kritiko; ali čisto nič me ni podučila — saj tudi ni bila zložena iz tega naména, kar lahko neumen umé in slepec vidi.
se tiče mene preubozega reveža, čutim nad sabo v tej reči samo to pregreho, da sem se prederznil čezi séč pogledati v ternjevo ogrado, kterej pravimo ''slovenska književnost.'' V njej sem vidil obilo kamenja, obilo germovja, mnogo plevela in osata; pa nisem rekel, da je polna sočnih sliv, rudečih jagod, zrelih smokev in sladkega grozdja! Moje pisanje ni prilezlo v dvé gubé s kadivnico v roki pred velike ''perváke'' naše majhne literature; ampak na ravnost je povedalo: to in to je v slovenskem književnem jezici smerdeče pred Izraelom. Zavoljo tega se je vnél šum in viher. Dragi bravec! kader vidiš na ulicah ali na stágnih černo kravo, ne reci, da je černa; morda bi te prebodla! Kader po cesti priteče kebast pes, urno zavpij, da še nikoli nisi ogledoval večega repa, vzlasti ako ima še bele zobé v čeljustih! Tebi je vse enako; usta moraš odpreti, bodi-si v hvalo, bodi-si v grajo; toda s hvalo se prikupiš, z grajo zamériš. Koliko mi pomaga, ker sem v »Novicah« djal: »ko bi kdaj kaj imena vrednega spisal, da bi se ne bal kritike, ampak vesel bi je bil, ako bi me podučila, da to ali to napek terdim?« Ne mislim, da bi moje »napake« ravno toliko bile vredne; pa vender so jim nasprotnik ''Hicinger'' spisali kritiko; ali čisto nič me ni podučila — saj tudi ni bila zložena iz tega naména, kar lahko neumen umé in slepec vidi.
 
G. ''Peter Hicinger'' govoré dalje, »da tako stavim svoje slovniške vodila in tako razlagam svoje slovniško bogastvo, ''kakor da bi nikjer drugod ne znali slovenščine razun v Lašč''...«
Vrstica 697 ⟶ 696:
Nasprotnik ''Hicinger'' imajo besedico: »''deloma''« petkrat v svojem spisu, in sploh je znano, da so njé poseben prijatel. Žal nam je, ker moramo zopet reči, kar je že pred nami rekel gospod ''Navratil'', da je latinizem (partim), ali pa germanizem (theils). Prosti Slovenec, ki še ni bral dr. ''Rappove'' gramatike in tudi ne ''Horacijeve epistole ad Pisones'', nikdar ne pravi: »''deloma''«, temuč: »''nekaj-nekaj, nekoliko-nekoliko''.« Gospod menda tudi mislijo, da je naša deželica grozno obširna, ali pa da Slovenci kaj malo vedó svojega zemljepisja, ker s tolicim korakom, kolikoršnega imajo v pravlicah naše ajdovske deklice, od meje do meje hiteč komaj čakajo, da usta odpró, ter mastito razlagajo, kje stoji ''Teržič'', kje ''Mokronog'' in kje ''rovtarska Podlipa!'' — Mili bože čuda velikega!
 
Te reči so v kraji; pojmo dalje in vprašajmo: zakaj pa vi med vsemi kraji, kjer ste slišali moje besede, ''najpervo'' imenujete ravno ''Teržič, svojo'' domovino? Zakaj mi dajete sami orožje v pest? Djal bi, da to je nespametno, če se vam kako drugače ne zdi?Mislite-li, da je samo vam kuhan pregovor: »''homo sum et nihil humani a me alienum esse puto?''« Dalje vas bi vprašal: kteri sv. duh vam je razodel, da ''nisem'' druzega vedil postaviti, razun (Lašč)? ''Podlipo'' do zdaj menda še ni bilo vsegavednežev. Pri mnozih besedah ''sem znal'', da niso navadne samo v ''Laščah'', ampak tudi po drugod. Čul sem jih sam na svoja ušesa; toda menil sem, kakor še zdaj, čeravno ste me hotli vi preučiti, menim, naj se ta ali una beseda rabi v ''Ricmanih'' ali v ''Mišjem dolu''; v ''Teržiči'' ali v ''Žlebiči'', ako je prav narejena iz domačega kórena, kdo ji more kaj? Tako očitanje, kakoršno je le-tó, vselej kaže, da je ali nasprotniku težko do živega priti, ali pa da tisti, ki hoče prijeti, ne umé svojega dela.
dela.
 
G. ''Hicinger'' uče dalje : »''za slovnik'', ki ga je bil ''Vodnik'' počel, se je perva zaloga dobila iz ''gorenskih'' zakladov.«
Vrstica 708 ⟶ 706:
Pervo vprašamo: kaj da ne pišete: »''nobojni''« ampak: ''»srednji spol?«'' Znana mi je knjiga ''»tudi«'' vašega peresa, ki se terdoglavo brani »''srednjega spola!''« Sicer pa vam se odgovarja: ne vém, ali so ''Gorenci'' dali »''nobojnemu''« spolu tisti ''»o«'' ali ne? Vsemu svetu, pa morda tudi vam, ker ste domá v koncu gorenske meje proti Korotanu, mora biti védeče, da jo izrekajo čisto malo, in sicer menda le pri tacih ''imenih'', ktera imajo náglas na ''»o«'', na pr. »''mesó''«, dalje pri ''nadglagoljih'' (adverbien),in časi pri deležjih (mittelformen). Rad bi védil, kje na ''Gorenskem'' se rabi pri ''vsacem prilogu in imenu?'' Do zdaj sem ''Gorenca'' le slišal: »''dober vin, debev tele''«; a Dolenca: »''dobru vinu, debelu tele''«. ''Beli Kranjci'' sem ter tje rabijo čisti: ''»o«, Notranjec'' pa ''srednji glas med obéma''; toda proti ''Čičem'' je zopet ''»o«'' v navadi. Kako sploh govoré po ''Štajerskem'' in ''Koroškem'', to naj povedó naši bratje, ki tam živijo; le zapomniti je, da tukaj se menimo od jezika ''med ljudmi'', pa ne, kakoršen je ''v knjigah''. Ko bi tedaj bili iskali naši pisatelji te oblike v narodu, gotovo so jo najdli tam, kjer je popolnoma čista in živa. Narmenj pa je bilo upati ''Gorencu,'' ker tudi sicer namesti: ''»u«'' stavi ''»o«'', na pr. v dajavniku: »''dobremo''«. Berž ko ne so pa zvedili, ''ktero je bolje'', potem še le, ko so vidili, ''kako'' imajo ''drugi Slovanje''. Da vsega napek ne terdim, kaže to-le: ''Trubar'' je pisal: ''»u«''; ali uže leta 1578 se bere v poslovenjeni ''Spangenbergovi postili'': »''v mesto, célo leto''« itd.; toda njé prestavljavec je gotovo razumel ''ilirščino''; to se razodeva iz njegovega pisanja. ''Bohorič'' se je vernil za ''Trubarjem''. Leta 1797 se oblika: ''»o«'' zopet kaže pri Vodniku; a tudi on je kolikor toliko znal druga narečja. Leta 1808 je pa ''Kopitar'' v slovnici za vselej pot nakopal njeni splošni rabi. On res učí, da, razun ljubljanskega
obližja, njegovi rojaci imajo povsod čisti: ''»o«'',
in bil je sloveč, bistroumen mož; vender se vpraša, ali mu je verjeti ali ne? Vsi vémo, da je gorenščino rad povzdigoval, čeravno sicer tudi pravi, da je ''dolensko narečje'' pravilneje, posebno kar se tiče ''etimologije''. — Zarad ''nedoločivnika'' (infinitiva) in pa ''namenívka'' (supina) si zapomnite, da ''vsi'' Dolenci pri ''vsacem'' glagolu res nemajo razločka; ali toliko ga je pa vender, da tudi po dolenskem govoru umni slovničar, ako mu je znana stara slovenščina, lahko pride resnici na sléd. ''»Pràt«'' (waschen) je nedoločivnik, »''prát''« je namenivnik; ravno tako: »''plèt''« in »''plét''«; »''sušìt''« in »''sušít''«; »''sèst''« in »''sést''«; »''prèst''« in ''»prést''«; vender po nekterih krajih izgovarjajo: »''piti''« (nedol.) in »''pit''« (nameniv). Tukaj se nam godi tedaj ravno taka, kakoršna gorenskemu: ''»o«'', če ne bolja. Vaših oblik pa »''ega''« in »''om''« itd., daravno jih sam pišem, ne čislam toliko, kolikor vi. »''Novice''« se jih niso hotle precej iz konca poprijeti, in prav so storile; saj še dan danes nekteri pisatelji dosti ne marajo zá-nje. S tim pa tacim rečém, ki niso vredne prepira, kakoršnega so bile uže obudile, ne mislim napovedavati vojske; temuč le toliko bodi rečeno, da, če smem odkritoserčno govoriti, prav za prav so le prazna čerkarija, ktera jezikovega napredovanja za las ni pospešila. Vsaki pameten človek vé, da same dve obliki, naj boste še take, ne morete čudežev delati. Nikakor mi noče v glavo, kako bi to moglo biti, da tisti, ki piše: »''pojte rakom žvižgat''«, nad sabo kaže več izobraženja od onega, kteri pravi: »pométajte izpred ''svojiga praga!''!«
 
Dalje g. nasprotnik ustijo: »kdor pa še hoče eno slovensko stran zaničevati memo druge, naj pomni, kar sedanji preiskavci (menda ''preiskovavci'', ne?) slovenskih starin, posebno gospod ''Terstenjak'', in tudi gosp. ''Ravnikar'', dokazujejo, da Slovenci ''niso'' vsi nasledniki ''enega'' rodú, ''ne'' tudi prišlici ''enega časa''; potem bo omolknil, ker bo zvedil, od kod da izhajajo večji razločki v govorjenji.«
 
Vse drugo zdaj v nemar pustímo, ter čudímo se g. ''Hicingerju'', da so v tem stavku tako pajčini podobno razvésili svoje niti. Perva tenčica je, da pripovedavajo očitno, pa vender ne vsacemu kristjanu dovolj umetno, kteri izmed učenih gospodov preiskovávcev jim je bolj v časti, ''Terstenják'' ali ''Ravnikar''. To namreč lepó, daravno malo skrivaj kažejo s tim, ker enemu ''izpolnoma'' pristavljajo besedo: ''»gospod«'', druzemu pa ne. Bog obvari, da bi hotel žaliti mnogo spoštovana moža, kterih imeni tu pišem; le samo z gospodom nasprotnikom imava svoj posel. Druga odgernjena skrivnost je pa ta-le: za besedico: ''»dokazujejo«'' so tri nasébe: ''preiskavci, Terstenjak, Ravnikar''. Lahko je bilo déti glagol v ''dvojnik'' (dual), kar bi v tem govoru gotovo bilo pravilneje od množnika; pa g. ''Hicinger'' niso tega storili, in dobro vedó, zakaj ne. Sami so namreč tudi med ''učenimi preiskavci'', česar niso ravno blagovolili na ravnost izblekniti, zamolčati pa tudi ne. Slovenci! more-li kdo lepše in tanje pisati, da se bliska med versticami to, kar se ne misli na vsa usta povedati?
 
Vém tudi jaz, da so v govorjenji med Slovenci razločki, in čislam jih morda bolj od g. ''Hicingerja''. Nikoli še mislil nisem, in kolikor pámetujem, tudi ne rekel ne pisal, da to ali to naj se pahni iz knjig, če ni povsod rabljeno, ali pa, če je neznano ''pod ižansko mitnico''. Lepe nove mladike, da so dobre in slovenščini po godu in tudi krasni stari ostanki imajo in bodo imeli vselej pravico do pismenega jezika, ko bi jih tudi samo še kaka starica kje govorila. Saj pišem tudi sam: »''oblaci'', pri ''potoci'', o ''praznicih''« itd., akoravno tega še nikdar nisem v Lašč. slišal. Časi naj bi se tudi celó ne branili oblik: ''»susega«'', namesti: ''»suhega«''; ''»glusega«'', namesti: ''»gluhega«''; ''»druzi«'', namesti: ''»drugi«'' itd., ker so čisto slovenske, in ker mnogoverstno domače zavijanje dela govoru prijetno spremembo. Da bi pa zaničeval ta ali uni kraj zastran jezika, to mi celó v sanjah ni prišlo na misel. Do zdaj so le nekteri ''Gorenci'' hotli biti samoderžci naše literature; le oni so ''Notranjcem'' in ''Dolencem'' zamétali, pa ne le-ti njim. Zató sem djal, kar še zdaj pravim, da, »kader se našemu književnemu jeziku dajó pravila, nam je ''Dolenca'' in ''Notranjca'' na pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost.« G. ''noviški vrednik'' pa je bil pristavil naslednje verstice: »šembrano hude litanije nam
Gorencom bere pisatelj! Pa naj bo! ''Saj res nismo celo brez vse krivde!'' »Vidimo, da so gospod nasprotnik tudi v logiki — nalašč ali ne — slab mož. Ako branim ''Pavla'' pred ''Andrejem'', ali moram uže zató zaničevati ''Andreja?'' Če imajo g. ''Hicinger'' tako navado, jaz ne. Hvaležni bodimo ''Gorencem'' za tó, kar so storili v naši književnosti, in vsim bodi rečeno, da kratko in malo nisem njih ''»antagonist«'', kakor se mi je sem ter tje očitalo. Dobro vém, da so krepkodušneji od nas ''Dolencev'' in pripravneji za sleherni čin. Da imata pa ''Notranjec'' in ''Dolenec'' lepši, bogateji govor, to je tako res, kakor je gotovo, da ''Gorenci'' tega ne pritegnejo radi. Pa saj se tudi nisem ménil, kakó naj se govorí tu ali tam, ker bi kaj tacega neumno bilo; ampak želel sem le pokazati, kako naj se piše, da bo ''prav'' in ''slovenski''. — Ker smo pa uže pri tej rìéči, doženímo jo in povédimo si ''enkrat za vselej'' resnico iz óči v óči! Dobro se opominjam, kako je bilo v šolah. Nísem vidil ne slišal, da bi kak ''Dolenček'' bil začél ''Gorenčka'' zaničevati; a mnogo potov sem bil priča, kakó so Gorenci nam zabavljali. Kakor je bilo pa v ljubljanskih klopéh, tako je sploh med prostim odraščenim svétom; tako se je godilo tudi, kar se tiče jezikovih oblik, celó v književnosti, in tega mi ne morete izpodbiti, ako hočete resnici dati pričevanje. Če je tedaj zametanje le pri vas Gorencih, zakaj ga nam opotičete? Sicer bi pa bilo zdravo opomniti: Slovenci! malo nas je; nikar se nepotrebno ne dražímo! Sézimo si v roko, in združeni poskušajmo svoje močí! Vsi smo bratje; vsi smo otroci ene matere! Delajmo, kolikor se dá, vsaki za vse; jezik pa gládimo iz vsih obilih zakladov raznih slovenskih okrajin. Kar je lepše in pravilneje, to naj obveljá; drugo pa naj se umakne iz literature. Vzemímo slovo od prazne, škodljive nečimernosti, ker tu se ne poganjamo sami za-se, ampak zaves narod, za vsega naroda izobraženje!
 
Dalje g. nasprotnik ustijo: «kdor pa še hoče
«eno slovensko stran zaničevati memo druge,
«naj pomni, kar sedanji preiskavci (menda pre-
"iskovavci, ne?) slovenskih starin, posebno gospod
"Terstenjak, in tudi gosp. Ravnikar, dokazujejo.
«da Slovenci niso vsi nasledniki enega rodu. ne
«tudi prišlici enega časa; potem bo omolknil,
«ker bo zvedil. od kod da izhajajo večji razločki
»V govorjenji.«
Vse drugo zdaj v nemar pustimo, ter čudimo
se g. Hicingerju, da so v tem stavku tako pajčini
podobno razvesili svoje niti. Perva tenčica je,
da pripovedavajo očitno, pa vender ne vsacemu
kristjanu dovolj umetno, kteri izmed učenih gospodov
preiskovavcev jim je bolj v časti, Terstenjcik
ali Ravnikar. To namreč lepo, daravno malo
skrivaj kažejo s tim, ker enemu izpolnoma pristavljajo
besedo: "gospod«, druzemu pa ne. Bog
obvari, da bi hotel žaliti mnogo spoštovana
moža, kterih imeni tu pišem; le samo z gospodom
nasprotnikom imava svoj posel. Druga
odgernjena skrivnost je pa ta-le: za besedico:
"dokazujejo* so tri nasčbe: preiskavci, Terstenjak,
Ravnikar. Lahko je bilo deti glagol v dvojnik
(dual), kar bi v tem govoru gotovo bilo pravilneje
od množnika; pa g. Hicinger niso tega
storili, in dobro vedo, zakaj ne. Sami so namreč
tudi med učenimi preiskavci, česar niso ravno
blagovolili na ravnost izblekniti. zamolčati pa
tudi ne. Slovenci! more-li kdo lepše in tanje
pisati, da se bliska med versticami to. kar se
ne misli na vsa usta povedati?
Vem tudi jaz, da so v govorjenji med
Slovenci razločki. in čislam jih morda bolj od
g. Hicingerja. Nikoli še mislil nisem, in kolikor
pametujem. tudi ne rekel ne pisal, da to ali to
naj se pahni iz knjig, če ni povsod rabljeno,
ali pa. če je neznano pod ižansko mitnico. Lepe
nove mladike, da so dobre in slovenščini po
godu in tudi krasni stari ostanki imajo in bodo
imeli vselej pravico do pismenega jezika, ko bi
jih tudi samo še kaka starica kje govorila. Saj
pišem tudi sam: »oblači, pri potoci, o praznicih*
itd., akoravno tega še nikdar nisem v Lase . .
slišal. Časi naj bi se tudi celo ne branili oblik:
*susega», namesti: »suhega«; »glusega*, namesti:
»gluhega*; »druži«, namesti: »drugi* itd., ker
so čisto slovenske, in ker mnogoverstno domače
zavijanje dela govoru prijetno spremembo. Da
bi pa zaničeval ta ali uni kraj zastran jezika,
to mi celd v sanjah ni prišlo na misel. Do zdaj
so le nekteri Gorenci hotli biti samoderžci naše
literature; le oni so Notranjcem in Dolencem
zametali, pa ne leti njim. Zatd sem djal, kar
še zdaj pravim, da. «kader se našemu književnemu
jeziku dajo pravila, nam je Dolenca in
Notranjca na pričo poklicati, in kar ona dva
poterdita, mora veljati več ko gorenska svoje—
I°J —
glavnost.» G. noviski vrednik pa je bil pristavil
naslednje verstice: «šembrano hude litanije nam
Gorencom bere pisatelj! Pa naj bo! Saj res
nismo celo brez vse krivde! «Vidimo, da so gospod
nasprotnik tudi v logiki — nalašč ali ne —
slab mož. Ako branim Pavla pred Andrejem, ali
moram uže zato zaničevati Andrejar Če imajo
g. Hicinger tako navado, jaz ne. Hvaležni bodimo
Gorencem za to, kar so storili v naši književnosti,
in vsim bodi rečeno, da kratko in malo nisem
njih «antagonist», kakor se mi je sem ter tje
očitalo. Dobro vem, da so krepkodušneji od
nas Dolenčev in pripravneji za sleherni čin. Da
imata pa Notranjec in Dolenec lepši, bogateji
govor, to je tako res, kakor je gotovo, da
Gorenci tega ne pritegnejo radi. Pa saj se tudi
nisem menil, kako naj se govori tu ali tam.
ker bi kaj tacega neumno bilo; ampak želel
sem le pokazati, kako naj se piše, da bo prav
in slovenski. — Ker smo pa uže pri tej rčči,
doženimo jo in povedimo si enkrat za vselej
resnico iz <5či v 6či! Dobro se opominjam, kako
je bilo v šolah. Nisem vidil ne slišal, da bi kak
Doleneek bil začel Gorenčka zaničevati; a mnogo
potov sem bil priča, kako so Gorenci nam zabavljali.
Kakor je bilo pa v ljubljanskih klopeh,
tako je sploh med prostim odraščenim svatom;
tako se je godilo tudi, kar se tiče jezikovih
oblik. cel6 v književnosti, in tega mi ne morete
izpodbiti, ako hočete resnici dati pričevanje. Ce
— I - 104 —
je tedaj zametanje le pri vas Gorencih, zakaj ga
nam opotičete? Sicer bi pa bilo zdravo opomniti:
Slovenci 1 malo nas je; nikar se nepotrebno ne
dražimo! Sezimo si v roko, in združeni poskušajmo
svoje moči! Vsi smo bratje; vsi smo
otroci ene matere! Delajmo, kolikor se da. vsaki
za vse; jezik pa gladimo iz vsih obilih zakladov
raznih slovenskih okrajin. Kar je lepše in pravilneje,
to naj obvelja; drugo pa naj se umakne
iz literature. Vzemimo slovo od prazne, škodljive
nečimernosti, ker tu se ne poganjamo sami za-se,
ampak zaves narod, za vsega naroda izobraženje!
G. Hicinger terdijo dalje: »pisatelj .Napak'
»hoče, da pri spisovanji slovenskega slovnika se
»nič ne sme ozirati na druge slovanske narečja.
«Kal<6 pa, da sam večidel navoduje serbske
«besede ?»
G. nasprotniku bi svetovali, naj besed ne
sukajo drugače, kakor so rečene, ako ne mislijo