Kritike in polemike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 715:
Gorencom bere pisatelj! Pa naj bo! ''Saj res nismo celo brez vse krivde!'' »Vidimo, da so gospod nasprotnik tudi v logiki — nalašč ali ne — slab mož. Ako branim ''Pavla'' pred ''Andrejem'', ali moram uže zató zaničevati ''Andreja?'' Če imajo g. ''Hicinger'' tako navado, jaz ne. Hvaležni bodimo ''Gorencem'' za tó, kar so storili v naši književnosti, in vsim bodi rečeno, da kratko in malo nisem njih ''»antagonist«'', kakor se mi je sem ter tje očitalo. Dobro vém, da so krepkodušneji od nas ''Dolencev'' in pripravneji za sleherni čin. Da imata pa ''Notranjec'' in ''Dolenec'' lepši, bogateji govor, to je tako res, kakor je gotovo, da ''Gorenci'' tega ne pritegnejo radi. Pa saj se tudi nisem ménil, kakó naj se govorí tu ali tam, ker bi kaj tacega neumno bilo; ampak želel sem le pokazati, kako naj se piše, da bo ''prav'' in ''slovenski''. — Ker smo pa uže pri tej rìéči, doženímo jo in povédimo si ''enkrat za vselej'' resnico iz óči v óči! Dobro se opominjam, kako je bilo v šolah. Nísem vidil ne slišal, da bi kak ''Dolenček'' bil začél ''Gorenčka'' zaničevati; a mnogo potov sem bil priča, kakó so Gorenci nam zabavljali. Kakor je bilo pa v ljubljanskih klopéh, tako je sploh med prostim odraščenim svétom; tako se je godilo tudi, kar se tiče jezikovih oblik, celó v književnosti, in tega mi ne morete izpodbiti, ako hočete resnici dati pričevanje. Če je tedaj zametanje le pri vas Gorencih, zakaj ga nam opotičete? Sicer bi pa bilo zdravo opomniti: Slovenci! malo nas je; nikar se nepotrebno ne dražímo! Sézimo si v roko, in združeni poskušajmo svoje močí! Vsi smo bratje; vsi smo otroci ene matere! Delajmo, kolikor se dá, vsaki za vse; jezik pa gládimo iz vsih obilih zakladov raznih slovenskih okrajin. Kar je lepše in pravilneje, to naj obveljá; drugo pa naj se umakne iz literature. Vzemímo slovo od prazne, škodljive nečimernosti, ker tu se ne poganjamo sami za-se, ampak zaves narod, za vsega naroda izobraženje!
G. ''Hicinger'' terdijo dalje: »pisatelj ,Napák’ hoče, ''da pri spisovanji slovenskega slovnika se nič ne smé ozirati na druge slovanske narečja''. Kakó pa, da sam večidel navoduje serbske besede?«
G. nasprotniku bi svetovali, naj beséd ne sukajo drugače, kakor so rečene, ako ne mislijo biti ''pater Peter Textverdreher''. Če niso še vganili poglavitne misli mojih »napák«, naj jo povem ''samo njim'' še enkrat; zakaj bistrim glavam je treba, da se pomaga. Prosimo jih tedaj, ako hočejo, da poslušajo:
»Slovenec naj slovenski piše, kakor se ''prav'' govorí, in varuje naj se ptujčevanja, kolikor more. Od nekdanjega jezika so nam ostale same razvaline. Otrebiti jih moramo kopriv, mahú in germovja; izkopati moramo kamen, kar je še dobrega, in tako z veliko téžo novo poslopje zidati na podlagi unega, ki smo ga imeli, preden so ga jeli mnogi sovražniki podirati nam. Ali daravno je slovenski govor tako zakopán, vender vsaki pisač naj brez potrebe ne kuje besed; ampak raje naj posluša, kakó si pomaga kmet, ker še zdaj se iz njegovih ust naučimo toliko kolikor iz našega najboljega pisanja. Zatoraj bi morali naši pisatelji vedno in povsod na uho vleči prosto, nepopačeno besedo, sami sebi pa malo upati, ako nočejo zaíti iz pravega pota. Posebno sostavljenk se nam je ogibati, vzlasti če nismo terdni v jezici; kader je pa vender ''treba'' ktero narediti, naj se išče primére. Med vsemi druzimi narečji pa morajo Slovencu biti ''prosti Serbje'' izgled in vodilo, ker so mu najbliže ostali, in ker tim niso jezika pokazili neslovanski Slovanje!«
Kar se pa tiče slovarjev, nemam kaj odgovoriti, kakor to, kar je uže v »Novicah«, »da namreč ,zares slavni’ ''Kopitar'' slovarščeke imenuje le: ,''statistiker'', nicht ''gesetzgeber'' der sprache, welche ''nur'' treu ''inventiren'' und ''beschreiben'' sollen, ''wie'' und ''was'' es ist’.« — Dalje sem rekel: »ko pišemo ''novoslovenske'' slovarje, naj bi ne vtikali brez ''potrebe staroslovenskih'' besed, ktere so uže med nami iz navade; kjer bi se pa to vender le storilo, vselej bi se moralo povedati: ''od kod?'' Tudi naj bi ravno iz tega vzroka pri miru puščali vse blago druzih narečij, ''vzlasti pa to, kar je novega''; saj napek narejati znamo, hvalo Bogú, sami. Take besede v tacih knjigah so le zapeljive tistim, ki niso terdni v jeziku. ''Najpervo zberímo, kar je domačega, potem se le primerjajmo z druzim; pisanje tacih primerjajočih knjig ni težávno, ako ima dovolj gradiva pisatelj pred sabo''.«
Da so moj g. nasprotnik te besede imeli na mizi; ali pa, da so jih od vsih straní pretehtali, če so bile pred njimi, ko so pleteníčili ''»nekoliko kritike«'': vem, da bi bili v tej réči molčali do dobrega, ali pa drugače prijeli me.
G. Hicinger govoré: »previdna raba druzih slovenskih narečij, menim, pa se nikakor ne sme odsvetovati; sam po svoji skušnji vem, da mi je pri pisanji mnogokrat toliko pomagal Jordanov ''češki'' slovnik kakor Janežičev slovenski.«
Kdor hoče obsoditi človeka, mislim, in tudi vi menda z mano vred mislite, da mora poznati, kolikor se dá, vse, kar pregreho vikša ali manjša. Berite, kaj sem govoril zastran tega v ''3. Glasniku I.'' pol leta 1858, pa se prevérite, da je bila ta vaša opomba čisto bosa. Zdaj pa še toliko pristavljam, da je razloček v tej réči; to se pravi: ''qui bene distinguit'' — —. Potrebno je, da se naši pisatelji učé, ako morejo, druzih narečij, ker jim slovenščina potem laže in pravilneje teče; ali velike graje vredna je tista zmes, po kterej se piše, kakor živ kerst ne govorí, in ktere ne umé nihče razun pisatelja — morda še celó on sam ne vselej. Koliko lét je, kar je bilo naše slovstvo tako deleč zabrelo, da nismo vedili, ali smo krop ali voda? Pisalo se je časi malo po ''ruski'', časi malo po ''ilirski'' ali ''češki''. Nekteri je tudi s kacim ''staroslovenskim'' ocvirkom zabelil svojo neslastno pičo. češ, naj bo po starini duh imela. Narveč jih je pisalo, kakor je komu kanilo iz peresa; malokdo je vprašal po kacem pravilu. Taka raba je bila pač vredna velike hvale, ker se ni bilo treba učiti. Ubogi Slovenci so brali in brali, uméli pa niso skoraj čisto nič; vender so jim igrale od samega veselja solze v preprostih očéh nad veličastvom krasnega jezika. Vzel je sem ter tje kteri glasonosno trobento v roko, in zagermel
je: ''»evo Slovenci!«'' — Ne rečem, da bi jih ne bilo med nami, kteri so se vstavljali tej nespameti, in zdaj tih časov ni več; ali toliko grênca iz njih je pa še ostalo do tega dneva, da radi ''brez potrebe'' pritiskamo zaplate druzih narečij v lepo slovenščino.
Dalje učé g. nasprotnik, da ''»velujem«'' pisateljem slovenskega slovnika, »''naj le besede iz ljudstva jemljejo v slovnik''. Šembrano droben bo slovnik ''za vsako znanstveno terminologijo'', ako bo stalo v njem le, kar je ljudstvu znanega!«
Kdaj sem ''velel'', kako naj se pišejo slovarji? Vzemite 26. list lanskih »Novic« v roko, in vidili boste, da je tiskano: »naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povém, kako bi menil, da se pišejo take knjige.« Ali je to ''veléti?'' Svojih misel nisem nikomur silil, temuč položil sem jih pred umnega bravca, naj presodi sam, ali prav terdim, ali ne. Če imenoslovskih oblik nemarno, slovarščeki
jih tudi ne smejo mozničiti; celo vi ne
mislite, da so vas draga nebesa poklicala, nikar
uže izvolila, v ta posel. Da niste junak tacemu
delu, z glasnim vpitjem žalostno priča
slovensko-nemška gramatika za I. in II. odred slovensko-
nemških šol*. Ravno vsaka nova imenoslovska
oblika v nji je prava gerdoslovska nelika. To
knjigo sem uže grajal v 2. listu lanskih
toda imenoval nisem nobenega izmed njenih pisarjev,
tudi vas ne. ki ste pomagali slovenščino
Vrstica 849 ⟶ 756:
Kdaj pa je Vuk narejal besede? Nikoli nobene;
pa vender nemajo morda vsa slovanska narečja
bolj slovanskega
moram g. nasprotnikovim očitkom še opomniti,
da ljudstvo tu in tam rabi mnogo besed, ktere
Vrstica 855 ⟶ 762:
jih dosti še dolgo dolgo skritih ostane. Vzlasti
Notranjec ima še obilo bogastva, ki ne ve književnost
za-nje. Unemu spisu,
slovničarji g. Hicingerju prav na tanko pretresli,
in pri kterem je bilo tako rešetanje toliko storilo,
Vrstica 869 ⟶ 776:
bi sicer imelo res dve slabi knjigi menj; toda
zavoljo tega bi mu še ne bilo merliču odzvonilo.
Zadnjič mislijo g. Hicinger:
«učiti slovnice, in sicer tudi z ozirom na druge
'indoevropejske jezike, ne samo na nemškega,
Vrstica 882 ⟶ 789:
Bog ve kaj slovenskega blagoslova; to nam pripoveduje
njihovo pisanje. Tudi naj si zapomnijo,
da ves moj sostavek v
druzega, kakor to, da učimo se prav pisati; ali
kar je vse enako, da se učimo slovnice. Koristilo
Vrstica 904 ⟶ 811:
dobili zdravila, to mora biti naša perva skerb.
Ravno o tej reči sem nekoliko govoril tudi jaz
v
iz visočine svoje — ne vem, kako bi djal —
menda ošabnosti, ne? Trohe mojih besed nista
Vrstica 944 ⟶ 851:
Toliko so nam bili povedali g. Peter Hicinger
v 37. listu; v 45. pak imajo zopet «še nekoliko
kritike*. Ta zmes je novi
ricsengenies.* Vsacih sto let se ne
bere kaj tacega, kakoršna je ta koderčija! —
| |||