Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 118:
"No, le, Kekec!" je dejala Tinka in se je naslonila nad pehar, kjer je ležala mrtva mucika. Kekec pa je odšel v kuhinjo k materi, ki je kuhala večerjo. Sedel je na klop nedaleč od ognjišča. Roke je prekrižal na kolenih in je izpregovoril malomarno: "Oj, mati! Bil sem v gorah in sem videl našo živino. Pa tudi pastirja Mišnjeka sem videl. Vsi so zdravi in se počutijo dobro ... A to vam rečem, mati, da je pastir Mišnjek velik nepridiprav. Sto strahov mi je naslikal, sto divjih strahov, ki se potepajo po Mali Pišenci. A rečem vam, mati, da nisem videl niti enega straha. Samo divji orel me je napadel in me je hotel pojesti za večerjo. Pa sem ga pošteno dvakrat dregnil, da je kar oči obrnil, pa je zbežal in mi je pustil za spomin najlepše pero. Tu za klobukom imam pripeto pero. Le poglejte ga, mati! Orel mi ga je dal za spomin, sam orel tam v Mali Pišenci ... Pa veste, mati, koga sem še videl tam gori nad skalovjem? Samega Bedanca sem videl, mati! DVa češarka sem vrgel nanj, da se je dedec kar praskal in si je skoraj nos izpulil, ker ga je precej bolelo. To vam povem, da se boste tudi vi smejali, kakor sem se jaz tam gori na višavah. Bedancu sem se smejal in njegovemu rdečemu nosu. Hej, hej!"
Kekec se je smejal na ves glas, pa je pripovedoval o svojih doživljajih v Mali Pišenci. A mati se ni smejala, ampak je sklepala v skrbeh roke. Ko je Kekec umolknil, se je prijela za glavo, pa je rekla: "Nepridiprav si, Kekec, velik nepridiprav! Povsod moraš iztakniti nekaj posebnega. Kar ti ni zadosti, da si moral Prisanku pasti divje koze in te je pograbila Pehta? Ha, Kekec= Ali ti ni zadosti? - Glej ga, glej! Zdaj si pa moral zopet nagajati Bedancu in ga razdražiti ... O, Kekec1 Ti ne poznaš Bedanca! Stokrat hujši je nego Prisanek ali Pehta. Pridrvi, pridrvi k nam in te pograbi za vrat in potem ti bo gorje, Kekec! Pa da si nam mogel napraviti kaj takega!"
Kekec je povesil za trenutek glavo. "Oj, mati!" je rekel potem. "Kaj sem hotel, ko sem videl ubogega možička privezanega k drevesu? Smilil se mi je, tako zelo smilil ... Samo pipec sem vzel, pa sem prerezal vrv. Drugega nisem mogel, mati, resnično nisem mogel ... Pa sem bil jezen na Bedanca in zato sem mu vrgel češarek na debeli nos, samo zato!"
A mati je vzdihovala, ker ji je bilo jasno, pa pride nesreča, velika nesreča. Že dosti je slišala o Bedancu in njegovi strahoti in grozoti. Zato pa je vedela, da preti Kekcu poguba in žalost, velika žalost. - "O, Kekec, nesrečni Kekec!" je vzdihovala in je bila vsa v skrbeh. "Da ne moreš nikoli pustiti svojih norčavih muh pri miru! Pa nam delaš skrbi, same skrbi ... Ali misliš, da Bedanec ne ve, kdo je rešil možička? Ali misliš, da ne ve, da si mu ravno ti vrgel češarek na nos? O, Bedanec pozna vsako sled. Samo po sledi pride še nocoj in te pograbi in te nemara še celo zadavi ... Kekec, Kekec! Samo skrbi in bridke žalosti nam delaš že nekaj let. Da moreš biti tako norčav in brez pameti ..."
Kekec je molčal in je mislil sam pri sebi. Mater je poslušal in je rekel, ko je mati utihnila: "Ali mislite, mati, da me Bedanec pograbi? Saj me ne bo, ne bo ... O, dobro se znam skriti, da me ne najde nihče in tudi Bedanec ne. Le meni verjemite, mati! Rekli ste mi ravnokar, da pride Bedanec po mojih sledovih in me pograbi. A veste, mati, da grem zdaj iz hiše in zmedem sledove in stopinje, da jih ne najde in ne spozna nihče, niti Kekec ne ... Prav nič se ne bojte, mati! Saj se tudi jaz ne bojim ničesar, še najmanj pa Bedanca. Če hočete, pa grem in mu vržem še drugi češarek na nos, da bo še bolj pihal in robantil, kakor zdaj piha in razgraja tam v Mali Pišenci. Ali hočete, mati? Ha, ali hočete?"
Kekec se je udaril po kolenih in se je zasmejal. Zdrvel je iz kuhinje in je stekel po poti iz vasi. Kraj širokega pašnika se je ustavil, ozrl se je visoko gor na belo skalovje in je zažugal s pestjo. "Nemara gledaš dol na vas, Bedanec?" je zagodrnjal. "Pa se veseliš, da še nocoj pograbiš Kekeca ... Hehe, če se ti le pustim, če se ti le pustim ... Zmedel bom zdaj vse sledove, od pašnika naprej jih bom zmedel. Pa ti ne boš vedel potem, kdo ti je zaigral v gorah tako pošteno. Ne boš vedel, da je bil Kekec, o, ne boš vedel! In togotil se boš še huje, da boš kar skakal in boš klatil siromašne veverice s smrek ... Hehe, Bedanec! Ti še ne poznaš Kekca, prav nič ga ne poznaš."
In Kekec se je obrnil nazaj proti vasi. Hodil je po poti sem in tja, tja in sem, da je popolnoma zmešal sledove. Pred hišo pa je zavpil materi, ki je gledala skozi okno: "O, mati! Vse sledove sem zmešal. Težko jih bo razbral Bedanec. No, če jih razbere, pa vendar ne zve, da sem ga ravno jaz nasukal v gorah. Glejte, mati, skozi vso vas pojdem in v vsako hišo pojdem, da bo moja sled vodila v vsako hišo. Pa nam me išče Bedanec v vsaki hiši! Nikjer me ne najde, ker nocoj bom spal pri sosedu na skednju ... Tako bom prekanil Bedanca, mati, ravno tako. Zato pa bodite brez vseh skrbi, mati!"
Kekec je zdirjal naprej v vas. In v vsako hišo je stopil in v vsaki hiši je voščil: Dober dan bog vam daj!" - Prst je položil na usta in je zbežal naprej. In tako je prehodil vso vas. Proti večeru pa se je priplazil domov. Skozi vrt je šel; med najvišjo travo je šel, da bi nihče ne zvedel, kako da je prišel iz vasi. - "Ne bo me zasledil Bedanec," je rekel materi, ki je sedela vsa žalostna v kuhinja. "Nasukal sem Prisanka; tudi Pehto sem pošteno nasukal. A najhuje sem nasukal danes Bedanca. Hoj, to bo rogovilil nocoj po vasi in me bo iskal! Pa me ne najde, nikjer me ne najde ..."
Kekec si je mel v svojem veselju roke in je žvižgal, žvižgal. Stopil je v izbo k Tinki, ki je sedela nepremično kraj mrtve mucike. Oči je imela Tinka vse objokane in se niti ozrla ni po bratcu. Kekec je zmajal z rameni, pa je odšel v sosednjo sobico. Vrnil se je s citrami in je sedel za mizo. Zavrisnil je lepo pesem, ki pa je bila žalostna, tako žalostna, da je pričela mala Tinka zdihovati. Ko je Kekec nehal svirati, je rekel kar naravnost: "Hoj, Tinkara! Zdaj poneseva muciko na vrt in jo tam zagrebeva. Kmalu se bo stemnilo in potem ne bo nič več časa. Kar dajva, Tinkara, da bo prej konec stokanju in jadikovanju."
Tinka je zajokala še enkrat. A Kekec je kar pokril pehar, da sestrica ni več videla mucike. Z desnico je prijel Kekec pehar, z levico pa citre. In napotila sta se s Tinko na vrt, kjer je izkopal pod široko češnjo grob. Spustila je Tinka pehar v jamo in je vrgla nanj šop svežih rož. Kekec pa je urno zasul grob in je položil citre na kolena. Zabrenkal je in zapel žalostno pesem. Tinka ga je gledala in poslušala. Sonce se je nagnilo k belim goram. Njegovi zadnji žarki so se iskrili nad vrtom in nad drevjem in nad svežim grobom, kjer je počivala lepa, bela Tinkina mucika, ki je znala tako lepo mijavkati. In tudi na Tinkin rdeči obrazek je gledalo sonce; a v njene oči ni moglo gledati. Saj so bile Tinkine oči polne solzá in tja niso mogli sončni žarki; tja so mogle samo grenke solze, ki so se kradle iz Tinkinega žalostnega srčeca ...
Tisti večer se je splazil Kekec na sosedov skedenj. Tam se je zaril v seno in je hotel spati ram, ker je dobro vedel, da nocoj pride Bedanec v vas in poišče tistega nepridiprava, ki mu je zaigral danes tam v gorah tako pošteno. Zato pa se je Kekec kar potuhnil v seno in je bil prepričan, da ga Bedanec nikoli ne najde. Naskrivaj je strgal korenček; muzal se je in se posmehoval. A vendar mu je ležalo na srcu nekaj neprijetnega in ga je zbadalo venomer. In zaradi tega se je skoraj bal - bal se je Bedanca in njegovih strašnih, okrutnih rok. "Kaj, če me pa vendarle pograbi?" je premišljal sam pri sebi. "Hudo mi bo in grozno ... A kaj se bojim? Saj me ne najde - nikoli me ne najde, ker sem mu tako lepo zmedel sledove. Pa naj me išče, o, le naj me išče!"
In Kekec si je drgnil roke. Klobuk si je poveznil preko glave in zaprl oči, da bi zaspal. Zamislil si je očeta, ki je bil odšel danes v jutru preko gorá na Koroško na semenj. In skoraj žal je bilo Kekcu, da očeta ni doma, ki bi ga lahko branil. Toda česar ni, ni - in kaj bi se še dalje vznemirjal! - In Kekec je stiskal oči, da bi čimprej prišel k njemu zaspanec. Slišal je razločno Volka, ki je lajal tam na domačem dvorišču, skozi ozko lino je videl tri svetle zvezde, ki so svetile v jasno noč. Vse je spalo po zagorski vasi. Zato pa tudi Kekec ni mogel več bedeti. Kar na težko je zamižal in je zaspal ...
Kekec se je nenadoma prebudil. Dregnil je klobuček z obraza in se je skobacal s sena. Ozrl se je skozi lino, pa je videl, da se je začelo jutro šele prebujati. Slišal je peteline, ki so prepevali vseokrog po vasi. A vse drugo je bilo tiho; zagorska vas je še spala v spokojnem snu. - "Glej, no!" je zagodrnjal Kekec in je otepal z obleke travnate bilke. "Jutro se dela in noči je konec ... Pa me vendarle ni pograbil Bedanec. Hehe, bog zna, kako je dirjal vso noč po vasi in je rogovilil in me iskal. Pa me bi našel, nikjer me ni našel. Moral se je obrisati pod nosom. Zdaj pa razgraja po gorovju, da so vse veverice pobegnile preplašene iz gozda ... Škoda, da ga nisem videl in slišal, ko je krevsal po vasi in je robantil, da se je kar svetilo po vasi. O, lepo bi se mu lahko posmehoval in mu strgal korenček, kot sem ga bil strgal teti Pehtari ... Pa ga nisem videl; škoda, da ga nisem videl ..."
Kekec je pogledal še enkrat skozi lino. Potem pa se je splazil s skednja in je stekel po poti proti domu. Danilo se je vedno bolj. Nebo je postalo sivkasto; le tam na vzhodu se je prikazal rdeč pas, ki se je širil vedno bolj po nebu. Vedno glasneje so prepevali petelini, tu in tam je že zamukala krava, zaprta v tesni hlev. - Kekec je prišel do doma in je bil ves vesel, ker bo zdaj lahko materi pripovedoval o Bedancu in njegovi jezici. Toda Kekec je obstal pred hišo in se je zelo začudil. Hišna vrata so bila odprta na stežaj. To pa se je zdelo Kekcu na vso moč čudno. Saj je vedel, da mati ne vstaja nikoli tako rano, pa tudi Jerica ne, a še najmanj Tinka.
Deček je zmajal z glavo in je stopil v vežo: "Oj, mati!" je zaklical na ves glas. A nihče mu ni odgovoril. Strah se je polotil Kekca, da se mu je srce kar skrčilo. Planil je v izbo - nikogar ni bilo tam. Stopil je v čumnato, kjer je spala mati - a postelja je bila prazna in nikogar ni bilo v čumnati. Šel je v izbico, kjer je spala Tinka - a tudi Tinke ni bilo nikjer. Zdrvel je po stopnicah, da bi vsaj Jerico našel v podstrešni izbici. A Jerice ni videl nikjer, pa najsi jo je klical na ves glas.
"Ojoj!" je zasopel Kekec in zaskrbelo ga je. "Pa kam so izginili vsi navsezgodaj? V hiši jih ni - nikjer jih ni ... Nemara so na dvorišču ali v hlevu, ker je najbrž krava zbolela." - In je hitel na dvorišče, kjer je sšal njegov Volk tam gori ob ograji, v hlev je dirjal in je vpil - a matere in sestrice ni bilo nikjer ... Kekec je strmel, pa si ni vedel pomagati. Stopil je k spečemu Volku in ga je dregnil z nogo. Volk se je predramil, pa je gledal ves osupel na dečka.
"Volkec, ljubi Volkec!" ga je nagovoril Kekec v svojem strahu. "Ali veš, kam so izginili naši? Ali veš, ljubi Volkec? Glej, v hiši ni matere, pa tudi Jerice in Tinke ni nikjer ... Dej, ljubi Volkec, povej mi, kam so odšli naši? Saj si jih videl, gotovo si jih videl. Skrbi me, Volkec, skrbi ... Zato mi pa povej, da me ne bo skrbelo."
Volk se je trikrat pretegnil in je dvakrat zacvilil. Potem pa je gledal s svojimi svetlimi očmi na dečka in niti zalajal ni. Kekec se je naslonil na ograjo in si je zakril obraz z rokami. Premišljal je in premišljal in si ni vedel pomagati. Toda bliskoma mu je šinila v glavo misel, da se je je Kekec prestrašil. Stresel se je po vsem životu in v svojem strahu je pričel gledati na Volka, kakor da bi bil prepričan, da mu more samo še Volk pomagati. In vedel je Kekec, dobro je vedel; ponoči je prirogovilil Bedanec v vas. Naravnost do Mežnarčeve hiše je prišel in je stopil v izbo. "Kje je Kekec, mati?" je vprašal. "Zagodel mi je Kekec prav pošteno včeraj v gorah. Zato pa sem prišel, da ga pograbim in zmikastim. Kje je Kekec, mati? Ha, kje je Kekec? Dajte ga sem, da ga zmikastim in ga v gorah privežem k drevesu, kakor sem bil privezal možička. Dajte ga sem, mati!" - A uboga mati je zajokala in je rekla, da Kekca ni doma. Bedanec je pa rogovilil in rogovilil. Vso hišo je pretaknil in ker ni našel Kekca nikjer, je pa šel in je pograbil mater. Pa tudi Jerico in Tinko je pograbil in je gnal vse tri visoko v gorovje. K drevesu jih bo privezal kakor tistega možička. Mati in Jerica in Tinka pa bodo jokale, oj, bridko jokale in hudo jim bo. A to vse zaradi Kekca, zaradi njegove norčavosti in tistih umazanih muh, ki Kekcu ne dajo nikoli miru. O, da je tako, da je tako!
| |||