Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 152:
Volk se je trikrat pretegnil in je dvakrat zacvilil. Potem pa je gledal s svojimi svetlimi očmi na dečka in niti zalajal ni. Kekec se je naslonil na ograjo in si je zakril obraz z rokami. Premišljal je in premišljal in si ni vedel pomagati. Toda bliskoma mu je šinila v glavo misel, da se je je Kekec prestrašil. Stresel se je po vsem životu in v svojem strahu je pričel gledati na Volka, kakor da bi bil prepričan, da mu more samo še Volk pomagati. In vedel je Kekec, dobro je vedel; ponoči je prirogovilil Bedanec v vas. Naravnost do Mežnarčeve hiše je prišel in je stopil v izbo. "Kje je Kekec, mati?" je vprašal. "Zagodel mi je Kekec prav pošteno včeraj v gorah. Zato pa sem prišel, da ga pograbim in zmikastim. Kje je Kekec, mati? Ha, kje je Kekec? Dajte ga sem, da ga zmikastim in ga v gorah privežem k drevesu, kakor sem bil privezal možička. Dajte ga sem, mati!" - A uboga mati je zajokala in je rekla, da Kekca ni doma. Bedanec je pa rogovilil in rogovilil. Vso hišo je pretaknil in ker ni našel Kekca nikjer, je pa šel in je pograbil mater. Pa tudi Jerico in Tinko je pograbil in je gnal vse tri visoko v gorovje. K drevesu jih bo privezal kakor tistega možička. Mati in Jerica in Tinka pa bodo jokale, oj, bridko jokale in hudo jim bo. A to vse zaradi Kekca, zaradi njegove norčavosti in tistih umazanih muh, ki Kekcu ne dajo nikoli miru. O, da je tako, da je tako!
Kekec je skoraj zajokal, ko se je domislil vsega tega. Roko je ovil Volku okrog vrata, pa je govoril brezsmiselno: "Oj, Volkec, ljubi Volkec1 Hudo nama bo zdaj, strašno hudo ... Bedamec je odvedel ponoči naše ljudi, samo zaradi nesrečnega Kekca je bil ponoči tukaj. O, Volkec, zakaj se nisi zaprašil v Bedanca in mu nisi malo zrahljal dolge brade? O, Volkec? - Pa si spal, kakor sem jaz spal vso noč ... Kaj bo zdaj, Volkec? Ali naj sama gospodariva na domu? Pa če ne znava, ne znava ... A glej, Volkec! Kekec je prekanil tebe in Pehto in prekanil bo tudi Bedanca. Zapraši se Kekec za Bedancem, še zdajle se zapraši v gorovje. In videl boš, Volkec, da bo še vse dobro. Ne bojim se Bedanca! Češarek sem mu vrgel na nos, da je bil Bedanec kar zelen od jezice. Pa se nisem prav nič bal. In tudi zdaj se ne bojim, ko se zaprašim za Bedancem ... Resnično, resnično, ti moj ljubi Volkec!
Volk se je vzpel ob Kekcu in je hripavo zalajal. Kekec pa je zdrvel z dvorišča; po potu je tekel na vso sapo proti pašniku, ki se je širil onkraj vasi. Sonca še ni bilo nikjer, samo na vzhodu je nebo vedno bolj žarelo. Svetloba se je širila od trenutka do trenutka po ozki zagorski dolinici in sem iz bližnjega smrekovega gozda je že prihajalo glasno in veselo ptičje petje. Tam v ozadju so pričeli rdeti beli snežniki v jutranji zarji. Živi ogenj je objel strme, nebotične skale, ki so se smehljale v svoji krasoti zeleni, zbujajoči se dolini. A Kekec se ni zmenil za vse to. Kekec je dirjal naprej in se ni ustavil niti enkrat. Onkraj pašnika je dospel na ozko stezo, ki je držala v hrib med nizkimi borovci do strmih skal, ki so zapiral tam vhod v dolinico. In na stezi je zagledal Kekec ljudi, ki so stopali polagoma navkreber. Kekec je zasopel na vso moč, ko je zagedal tiste ljudi. Hitel je samo naprej, samo naprej in je že skoraj dosegel tiste ljudi. In spoznal jih je takoj. Bedanca je videl, ki je stopal tam spredaj; mater je videl in Jerico in Tinko. Na vrv so bile navezane in Bedanec jih je vlekel za sabo po strmini.
Kekec se je prijel za glavo, ko jih je zagledal. "Ovbé, ovbé!" je zasopel. "Kaj bo zdaj, kaj bo zdaj?" - Toda ni se pomišljal. Še bolj je zdrvel naprej in ko se je približal na deset korakov, se je ustavil in zavpil: "Bedanec, hej, Bedanec! Kaj vlačiš za sabo nedolžne ljudi? Ha, ali te ni sram, Bedanec? Tu je Kekec, ki ti je zaigral včeraj pošteno na gori. Iskal si me vso noč na vasi, pa me nisi našel in si rogovilil, da se je še celo naš Volk poplašil ... Tu je Kekec, tu! Njega naveži na vrv, če že ne moreš drugače. A nedolžne ljudi pusti v miru ... Ali si slišal, Bedanec? Izpusti jih, ti rečem1 Zmikastil sem že Prisanka in sem mu pulil brado. Zato pa se tudi tebe ne bojim, o, prav nič se te ne bojim ... Izpusti mojo mamo in Jerico in Tinko! Rečem ti, da jih izpusti, pa bo lahko zamera, velika zamera."
Kekec je pridrvel do matere, ki je bila prva navezana na vrvi. Sopel je na vso moč, ker mu je bil sapa pošla zaradi naglega diha. Niti z očmi ni trenil, ampak je vzel iz žepa svoj rdeči pipec. Kar šinil je z roko, pa je prerezal vrv, ki so bile nanjo navezane mati, Jerica in Tinka. Nato pa je stopil pred Bedanca, ki ga je gledal ves začuden in presenečen. Za črno, dolgo brado se je držal Bedanec in je gledal, samo gledal in strmel. - "O, ali me vidiš, Bedanec?" mu je govoril Kekec. "Pač sem se te nekaj bal sinoči in sem se zaradi tega skril pred teboj. Zdaj se te pa ne bojim nič več, kakor se te nisem bal včeraj, ko sem ti vrgel češarek na nos, ki ti je še danes rdeč od tistega češarka ... Kar naveži me na vrv in me vleci, kamor hočeš! A mojo mater in Jerico in Tinko boš pustil pri miru! Še je dosti češarkov na svetu in tudi drugih reči, ki so hujše nego češarki, pa te oprasnejo prav nemilo ... Pomisli, Bedanec, samo malo pomisli! A moje ljudi boš pustil v miru - to ti rečem zdaj, Bedanec, da mogoče še ne bo hujše zamere! Ali slišiš, Bedanec?"
Mož je gledal razjarjenega Kekca in se je še vedno držal za brado. Naposled pa se je zarežal in je zamahnil z roko. "A, ti si, Kekec?" je izpregovoril in je pograbil Kekca za vrat. "Mislil sem, da si paglava miška. A zdaj vidim, da si mačka, ki zna mogoče prav pošteno ugrizniti ... No, no - samo ne pihaj tako strupeno! Saj izpustim tvoje ljudi - naj gredo, kamor hočejo! A tebe navežem na vrv in te povedem s seboj. Glej, tako lepo te navežem, da boš zadovoljen in ne boš nič več pihal.
In Bedanec je zadrgnil vrv okrog Kekčevega pasu. Napravil je zanko na drugem koncu vrvi in je potegnil Kekca za sabo. Deček se je zadržal z vso silo in je pogledal na mater in sestrici. "O, kar nič se ne žalostite!" jim je rekel. "Saj se ne bojim prav nič. Ničesar hudega mi ne napravi stric Bedanec. Dva dni me bo imel privezanega k drevesu. Potem me pa izpusti. In vse bo še dobro, o vse ... Samo meni verjemite in nikar se ne žalostite!"
Mati in Jerica sta sklenili roke in nista rekli ničesar. A Tinka je zajokala prav bridko in se je tresla od silnega strahu. "Ne cmeri se, Tinkara!" ji je rekel Kekec prav mirno. "Ne izplača se, Tinkara ... Lepo skrbi danes in jutri za Volka, da ne bo lačen. A pojutrišnjem bom zopet doma, ker me izpusti stric Bedanec ... Hej, Tinkara! Ni lepo, da se tako cmeriš ..."
"Ti prebiti pobič!" se je zarežal Bedanec. "Kaj se onegaviš in me zadržuješ? Čakaj, potegnem te, prav pošteno te potegnem." - In Bedanec je potegnil vrv na vso moč, da se je Kekec opotekl in bi bil padel, da ni bil navezan na vrv. Tinka je zavrisnila na ves glas, a Kekec je ni videl več, ker ga je potegnil Bedanec okrog skale.
"No, lepo je pričel delati z mano," je zagodrnjal Kekec in polastila se ga je velika jezica. "Pa me vlecite, stric Bedanec, o, kar vlecite me! Mislite, da se bom cmeril kot se drugi paglavci? Ne poznate še Kekca in mogoče vam bo še žal, da ga ne poznate ... Prišel sem s češarki in neham skoraj gotovo s čim drugim. Češarki vam niso prišli nič kaj prav, a ono drugo vam pride še manj prav. O, le počakajte, stric Bedanec, in vlecite me, samo vlecite me!"
Bedanec ni izpregovoril besedice. Trdo je držal za vrv, ki je bil nanjo navezan Kekec, in se ni ozrl niti enkrat nazaj. Enakomerno je stopal naprej po ozki poti med rosnim borovjem, držal se je neprestano za dolgo brado, pa se ni menil prav nič za Kekca. To pa je Kekca razjezilo še bolj. Kar pipec je odprl, pa je prerezal debelo vrv in je hotel pobegniti. A Bedanec ga je pograbil ta vrat in ga je privezal še trdneje na vrv. "Hej, stopaj, nepridiprav!" je velel osorno. "Če nočeš, da te nasučem, da ti bo presedalo vse dni."
Kekec se je ugriznil v ustna in je postajal zaradi silne jezice ves rdeč. Zapihal je kakor mucek, če mu izmakneš ulovljeno miško, pa je stopal za Bedancem. Samo ustna je šobil, sopel nevšečno in je krčil pesti ...
==3.==
Borov gozd je prenehal in Bedanec je privlekel Kekca na strmino, od koder se je lepo videlo na gorski potok, ki se je penil in šumel tam doli med belim prodom. Onkraj proda pa se je dvigalo strmo gorovje. Razdrto skalovje, le tu pa tam poraslo z nizkim, krivenčastim rušjem, je strmelo nemo in tiho v ozko sotesko, kjer je pel gorski potok svojo žuborečo, glasno petje. Tu pa tam je prerezalo skalovje nekoliko tesnih, globokih jarkov, koder je ležal sneg in se je svetil srebrno. Sonce ni sijalo pač nikdar v to ozko sotesko, kamor prihajajo samo plašne srne, da se napijejo bistre vodice ob drvečem potoku. Živa stvar se ne oglasi nikdar tod. Samo kralj snežnih planin se zaleti časih semkaj - orel, gospodar zagorskega sveta, se približuje tu pa tam v lahkem poletu. Nad sotesko kroži v ozkih krogih in se oglaša s svojim presunljivim, glasnim klicem, ki se razlegne stoglasno med mrtvim, nemim skalovjem. Zagledal je bil nekje na črni polici divjo kozo. Kakor blisk šine navzdol in divja koza nima niti časa, da bi pobegnila. Telo ji vztrepeče in lepe oči se ji ozro na kralja planin. A orel jo že zgrabi s svojimi silnimi kremplji in s svojim ostrim kljunom in jo ponese visoko tja gor med nepristopno skalovje, kjer ga čakajo lačni orliči - njegova deca, njegova kraljevska deca, ki bo v kratkem gospodarila s svojim očetom zagorskemu svetu.
Kekec je gledal tja doli na gorski potok in se je spomnil, kolikokrat je že delal tam ob vodi mlinčke in je napeljeval vodo po lepih jarkih med peskom. Stopal je naglo za Bedancem, ki je delal velike korake in se ni ustavil niti za trenutek. Vrv se ni vdala niti enkrat, ampak ga je vlekla neprestano in neusmiljeno naprej. Kekec pa je bil slabe volje in se je onegavil brez prestanka. "Glej, glej - kako me vleče ta dedec!" je govoril sam pri sebi. "O, že me je imel v svojih krempljih Prisanek, pa tudi Pehta me je že bila pograbila. Saj Prisanek je vsaj govoril, pa tudi Pehta mi je privoščila prijazno besedo ... A ta dedec molči in molči in niti ust ne odpre ... Kaj, če bi mu zasolil pošteno, da bi vsaj zarežal, zarežal kot včeraj, ko je oprasnil češarek njegov debeli in veliki nos? Kaj, če bi poizkusil?"
In Kekec se ni pomišljal nič več. Potegnil je za vrv, pa je izpregovoril: "Stric Bedanec, ali me slišite? Vlečete me, vlečete, kakor da bi bil jaz teliček, ki ga vodite v mesnico, a ne Kekec, ki je pošten človek! Pa zakaj me vlečete, stric Bedanec? Ali samo zaradi češarka, ki vam je oprasnil rdeči nos? Ali samo zaradi možička, ki sem ga rešil vaših vrvi? - Dajte, povejte mi, stric Bedanec!"
Bedanec se ni okrenil in mu tudi odgovoril ni. zagodrnjal je samo nekaj nerazločnega in je še močneje potegnil Kekca za sabo. Pričel je naglo stopati po peščeni poti, ki se je vila med skalovjem navzgor, da ga je Kekec komaj dohajal. Neprijetno je zadrgnila Kekca vrv okoli pasu. Stiskala ga je nemilo, da ga je bolelo. "Saj me še zaduši ta neumna vrv, preden me Bedanec privede do konca poti," je premišljal sam pri sebi in je bil vedno bolj zlovoljen. "Huda mi bo predla še danes in jutri, ker je Bedanec dedec, ki ne pozna šale! Sam bog ve, kaj bo počel z menoj? Ali me priveže samo k drevesu, kakor je bil privezal tistega možička? Ali pa me še celo zadavi, ker je strašno jezen name! - O, ne bom se cmeril, še zanalašč se ne bom cmeril. Da ne poreče Bedanec, da se ga bojim in se mi bo posmehoval ... Bolje je, da mislim, kako bi se izmuznil iz teh vrvi, ki me tišče tako nemilo. Nočem ostati pri Bedancu vse dni, o zares ne! Že zdaj mi preseda, že zdaj, ko sem komaj pol ure v njegovih rokah. In kako mi bo še presedalo, to pa vedi sam bog!"
Kekcu je bilo zelo neprijetno, da ga vleče divji mož tako hudobno in brezobzirno po strmini, in sram ga je bilo. Zato pa se je jezil vedno bolj in je premišljal, kako bi prav pošteno zagodel temu divjaku. Še ogledal ga ni več, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegel, da bo nasukal Bedanca še tako strašno, kakor še ni bil nasukal nikogar. Ker v svoji nevolji ni znal nič drugega, je pričel žvižgati veselo zagorsko pesem. A hipoma se je Bedanec okrenil, da je Kekec videl prav razločno njegov črno porasli obraz in njegove velike, srdite oči. "Ali mi boš tiho!" je zarežal Bedanec. "Kaj si izmisli nepridiprav! Žvižgati mi hoče in se posmehovati za mano ... Tiho, ti rečem! Če ne, te zasučem in te potrkljam po skalah ..."
| |||